Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 22. nedeljo med letom

5 Mz 4,1-2.6-8
Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte, da se boste držali zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem! Držite se jih in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev, ki bodo slišala o vseh teh zakonih; rekli bodo: »Ta véliki narod je res modro in razumno ljudstvo.« Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadarkoli kličemo k njemu? In kateri véliki narod ima tako pravične zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas?

Jak 1,17-18.21-22.27
Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči, pri katerem ni menjave ne sence spremembe. Ker je sam tako hotel, nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. Zato odpravite vso umazanijo in ostanke zla in v krotkosti sprejmite vsajeno besedo, ki more rešiti vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.

Mr 7,1-8.14-15.21-23
Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri izmed pismoukov, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kruh z omadeževanimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje namreč ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih. Tudi ničesar s trga ne jedo, če tega ne operejo. In še veliko drugega je, česar se držijo po izročilu: umivanja kozarcev, vrčev in bakrenih loncev. Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z omadeževanimi rokami?« On pa jim je rekel: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njihovo srce je daleč od mene.
Toda zaman mi izkazujejo čaščenje,
ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«
In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, zavist, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Klemen Rimski in sv. Klemen Aleksandrijski pravita: »Bog vidi in pozna vse in zmore prodreti v globino naše duše.« Da je »Božja razsodnost nad človeškim razumom, ki misli, da izpolnjuje izročilo starih«, pa se strinja več cerkvenih očetov in sicer sv. Irenej, sv. Janez Krizostom, sv. Hieronim in sv. Janez Damaščan. Origen in sv. Beda pa skupaj z Jezusom trdita, da »ne naredi človeka nečistega to, kar vstopi vanj skozi usta, temveč to kar gre ven.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »nikakor ni prost vseh nevarnosti tisti, ki greši iz nevednosti.«

Misli Benedikta XVI.
Iz besednega bogoslužja današnje nedelje lahko razberemo tematiko Postave, dane od Boga, njegove zapovedi; ki je bistvena sestavina judovske pa tudi krščanske vere, v kateri najde svojo polno izpolnitev v ljubezni (prim. Rm 13,10). Božja postava je njegova Beseda, ki vodi človeka po poti življenja, ga izpelje iz sužnosti sebičnosti ter ga uvede v deželo resnične svobode in življenja. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov najbolj dragocen dar, pričevanje njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu, biti njegov Zaveznik in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: 'Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil... Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje' (Ps 119,16.35). V Stari zavezi je Mojzes tisti, ki posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele, takole razglasil: 'Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!' (5Mz 4,1).

Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni več Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge 'bogove', ki jih v resnici ni, ampak so le maliki. Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, pokrivalo, medtem ko življenje gre drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, ki je, živeti v poslušanju Boga, da se izpolni njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo potrebo, da je zadostil Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu.