Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Dokumenti

Okrožnica 'Laudato si' svetega očeta Frančiška o skrbi za skupni dom

Okrožnica Laudato si svetega očeta Frančiška o skrbi za skupen dom - REUTERS

17/09/2015 12:41

Okrožnica
LAUDATO SI'
svetega očeta
Frančiška
o skrbi za skupen dom

        1. Laudato si', mi' Signore – Hvaljen bodi, moj Gospod je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi pesmi nas je spominjal, da je naša skupna hiša kakor sestra, s katero si delimo življenje, in kakor lepa mati, ki nas sprejema v svoje naročje. »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, / ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji / in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.«[1]

2. Ta sestra protestira zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, pooblaščeni za njeno ropanje. Nasilje, ki tli v človeškem, od greha ranjenem srcu, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži tudi naša izčrpana in opustošena zemlja, ki »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22),. Pozabljamo, da smo mi sami zemlja (prim. 1 Mz 2,7). Naše telo je sestavljeno iz prvin planeta, njen zrak nam daje dih, njena voda nas oživlja in krepča.

Vse na tem svetu postane za nas pomembno
3. Pred več kot petdesetimi leti, ko je svetu grozila atomska kriza, je sv. papež Janez XXIII. napisal okrožnico, v kateri se ni omejil le na zavračanje vojne, temveč je želel z njo ponuditi predlog miru. Svoje sporočilo Mir na zemlji je naslovil na ves »katoliški svet«, ter dodal »in na vse ljudi dobre volje«. Zdaj, ob globalnem poslabšanju okolja, se želim obrniti na vsakega človeka, ki prebiva na tem planetu. V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija sem pisal članom Cerkve, da bi jih pritegnil k procesu misijonarske prenove, ki jo je potrebno izpeljati. V tej okrožnici pa si želim še posebej vstopiti v dialog z vsemi glede našega skupnega doma.

4. Osem let po okrožnici Mir na zemlji, leta 1971, je blaženi papež Pavel VI. omenil ekološko problematiko kot krizo, ki je »dramatična posledica nenadzorovane človekove dejavnosti: »Z nepremišljenim izkoriščanjem narave tvega, da jo bo uničil in da bo sam postal žrtev takšnega uničevanja.«[2] Tudi na FAO je govoril o možnosti »… resnične ekološke katastrofe zaradi povratnih učinkov industrijske civilizacije« in pri tem poudaril »nujnost in potrebnost po temeljiti spremembi ravnanja človeštva«, ker se »velikanski znanstveni napredek, osupljiv tehnični pogum, izredna ekonomska rast, če niso združeni s pristnim družbenim in moralnim napredkom, prej ali slej obrnejo proti človeku«.[3]

5. Sv. Janez Pavel II. se je z naraščajočim zanimanjem ukvarjal s to temo. V svoji prvi okrožnici je opozoril, da »človek mnogokrat ne vidi nobenih drugih pomenov svojega naravnega okolja, ampak le tiste, ki mu služijo za neposredno uporabo in porabo«.[4] Enkrat zatem je povabil k celoviti ekološki spreobrnitvi.[5] Obenem pa je zapisal, da si »veliko premalo prizadevamo za ohranitev moralnih pogojev pristne 'humane ekologije'«.[6] Uničevanje človeškega okolja je nekaj zelo resnega, in sicer ne samo zato, ker je Bog izročil zemljo človeškemu bitju, temveč tudi zato, ker je življenje samo dar, ki ga je treba varovati pred različnimi oblikami propadanja. Vsaka želja po skrbi in izboljšanju sveta zahteva, da moramo temeljito spremeniti življenjske sloge, načine pridelave in porabe ter utrjene strukture moči, ki danes obvladujejo družbe.[7] Pristen človeški razvoj ima moralni značaj in predpostavlja popolno spoštovanje človeka kot osebe, pozoren pa mora biti tudi na naravni svet, in »upoštevati naravo vsakega bitja in njegovo vzajemno povezanost v urejenem sistemu«.[8] Zato mora razvijanje sposobnosti človeškega bitja po spreminjanju stvarnosti temeljiti na tem, kar je Bog na začetku položil v stvari.[9]

6. Moj predhodnik Benedikt XVI. je ponovil vabilo k »odpravi strukturnih vzrokov slabega delovanja svetovne ekonomije in k popravi vzorcev rasti, ki, kakor se zdi, ne morejo zagotoviti spoštovanja okolja.«[10] Spomnil je, da sveta ne smemo presojati tako, da osamimo enega izmed njegovih vidikov, kajti »knjiga narave je ena in nedeljiva« ter obsega okolje, življenje, spolnost, družino, družbene odnose in druge vidike. Skratka, »degradacija narave je namreč tesno povezana s kulturo, ki oblikuje človeško sobivanje«.[11] Papež Benedikt nam je predlagal, naj priznamo, da je naravno okolje polno ran, ki mu jih je zadalo naše neodgovorno ravnanje. Tudi družbeno okolje ima svoje rane. Vse pa je pravzaprav povzročilo isto zlo, to pa je zamisel, da ni neizpodbitnih resnic, ki bi vodile naše življenje, zato človeška svoboda nima meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama. Človek ne ustvarja samega sebe. Je duh in volja, vendar je tudi narava.«[12] Z očetovsko skrbjo nas je povabil, naj priznamo, da je stvarstvo prizadeto tam, »kjer smo mi sami zadnja instanca, kjer je vse preprosto naša last in jo uporabljamo le zase. Zapravljanje stvarstva pa se začenja takrat, ko nad seboj ne priznavamo več nobene instance, temveč vidimo le sami sebe.«[13]

Združuje nas ista skrb
7. Ti prispevki papežev povzemajo razmišljanje številnih znanstvenikov, filozofov, teologov in družbenih organizacij, ki so obogatili misel Cerkve o tovrstnih vprašanjih. Seveda ne smemo zanemariti, da so tudi zunaj katoliške Cerkve druge Cerkve in krščanske skupnosti – kakor tudi druga verstva – razvile tankočutno skrb in dragoceno razmišljanje o temah, ki so pri srcu nam vsem. Da bi navedel vsaj na en tak posebej pomenljiv primer, bom na kratko povzel prispevek dragega ekumenskega patriarha Bartolomeja, s katerim si deliva upanje v polno cerkveno povezanost.

8. Patriarh Bartolomej se je skliceval zlasti na potrebo, da bi se vsak pokesal svojega lastnega slabega ravnanja s planetom, kajti »v enaki meri kakor vsak izmed nas povzroča okolju drobno ekološko škodo«, smo pozvani, da priznamo »svoj mali ali veliki prispevek k pačenju in uničevanju okolja,«[14] O tem je večkrat izrazil svoje trdno in spodbudno stališče in nas povabil, naj priznamo grehe proti stvarstvu: »Ker ljudje uničujejo biotsko raznovrstnost v Božjem stvarstvu, ker ljudje spravljajo v nevarnost zemeljsko integriteto in prispevajo k podnebnim spremembam, skubijo zemlji njene naravne gozdne površine ali uničujejo njena mokrišča; ker ljudje onesnažujejo vode, prst, zrak. Vse to so grehi.«[15] Kajti »zločin proti naravi je zločin proti nam samim in greh proti Bogu«.[16]

9. Bartolomej je hkrati opozoril, da ne smemo spregledati etičnih in duhovnih korenin okoljskih težav. Te nas seveda vabijo k iskanju ne samo tehničnih rešitev, temveč predvsem k spremembam v človeku samem, sicer se soočamo le s simptomi. Predlagal nam je, naj od porabe preidemo k odpovedi, od pohlepa k velikodušnosti, od potrate k sposobnosti podelitve z drugimi, in sicer z askezo, ki »pomeni naučiti se dajati in ne le preprosto odpovedati se. Gre za obliko ljubezni, s katero postopoma prehajam od tega, kar hočem jaz, k temu, kar potrebuje Božji svet. To nas osvabaja strahu, lakomnosti in odvisnosti.«[17] Kristjani pa smo poleg tega poklicani »sprejeti svet kot zakrament občestva, kot način podeljevanja z Bogom in bližnjim na globalni ravni. Naše skromno prepričanje je, da se božje in človeško srečata v najmanjšem koščku scela stkane obleke Božjega stvarstva, celo v najmanjšem drobcu prahu našega planeta.«[18]

Sveti Frančišek Asiški
10. Ne bi rad nadaljeval s pisanjem te okrožnice, ne da bi se zatekel k lepemu in spodbudnemu zgledu. Njegovo ime sem si ob izvolitvi za rimskega škofa vzel za vodilo in navdih. Verjamem, da je Frančišek naravnost izvrsten zgled skrbi za to, kar je slabotno, kakor tudi za veselo in pristno živeto celostno ekologijo. Je sveti zavetnik vseh, ki preučujejo ekologijo in na tem področju delajo, priljubljen tudi pri tistih, ki niso kristjani. Še posebej je pokazal pozornost do Božjega stvarstva ter do najrevnejših in najbolj zapuščenih. Rad je imel veselje, velikodušno posvetitev ter do vseh odprto srce in zaradi tega so ga imeli radi. Bil je mistik in romar, ki je živel v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj. V njem vidimo, do kolikšne mere so neločljivo povezani skrb za naravo, pravičnost do revežev, prizadevanje v družbi in notranji mir.

11. Njegovo pričevanje nam kaže tudi, da celostna ekologija zahteva odprtost do kategorij, ki presegajo govorico znanosti ali biologije in nas povežejo s človekovim bistvom. Tako, kakor se dogaja nam, ko se zaljubimo, tako se je Frančišek pri vsakokratnem opazovanju sonca, lune, najmanjših živali odzval s pesmijo in v svojo hvalnico vključil vse druge stvaritve. Vstopil je v občestvo z vsem stvarstvom, saj je pridigal celo cvetlicam in »jih vabil, naj hvalijo in ljubijo Boga, kakor da bi bile z razumom obdarjene«.[19] Njegov odziv je bil veliko več kot razumska ocena ali ekonomska računica, kajti njemu je bila vsaka stvar sestra, povezana z njim z vezjo naklonjenosti. Zato se je čutil poklicanega, da skrbi za vse, kar obstaja. Njegov učenec sv. Bonaventura je pripovedoval, da je, ker je bil prepričan, da imajo vse stvari skupen izvor, občutil še večjo pobožnost ter zato poimenoval še tako majhne, neznatne stvari z vzdevkom brat ali sestra«.[20] Tega prepričanja ne smemo prezirati kot iracionalni romanticizem, saj botruje odločitvam, ki vplivajo na naše ravnanje. Če se naravi ali okolju ne približamo s takšno odprtostjo za čudenje in občudovanje, če v našem odnosu s svetom ne govorimo več jezika bratstva in lepote, bodo naše drže, drže gospodovalca, potrošnika ali popolnega izkoriščevalca naravnih zalog, nesposobnega postaviti meje svojim neposrednim interesom. In nasprotno, če se čutimo tesno povezane z vsem, kar obstaja, bosta treznost in skrb privreli na dan sami od sebe. Uboštvo in strogost pri sv. Frančišku nista bila le zunanja askeza, pač pa nekaj korenitejšega: odpoved temu, da bi resničnost napravil za goli predmet uporabe ali gospodovanja.

12. Po drugi strani nam sv. Frančišek, zvest Svetemu pismu, svetuje, naj spoznavamo naravo kot čudovito knjigo, v kateri nam govori Bog in po njej posreduje nekaj od svoje lepote in dobrote: »Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika« (Mdr 13,5). »Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,20). Zato je prosil, naj na samostanskem vrtu vedno ostane nekaj neobdelane ruše, da bi na njej lahko rastle divje trave, in bi vsi, ki bi jih občudovali, lahko dvigali svoje misli k Bogu, tvorcu tolikšne lepote.[21] Svet je nekaj več kot le problem, ki ga je potrebno rešiti; je radostna skrivnost, ki jo zremo z veseljem in hvalnico.

Moj poziv
13. Žgoči izziv, kako zavarovati naš skupen dom, vključuje skrb po združitvi vse človeške družine pri iskanju trajnostnega in celostnega razvoja, saj vemo, da je stvari mogoče spremeniti. Stvarnik nas ne zapušča, v svojem načrtu ljubezni ne dviga rok nad nami in se ne kesa nad tem, da nas je ustvaril. Človeštvo je še vedno sposobno sodelovati pri ustvarjanju našega skupnega doma. Izraziti želim hvaležnost, se zahvaliti in opogumiti vse, ki na najrazličnejših območjih človeške dejavnosti delajo za ohranjanje doma, v katerem vsi živimo. Posebno zahvalo si zaslužijo tisti, ki se močno trudijo, da bi lajšali dramatične posledice propadanja življenjskega okolja najrevnejših na svetu. Mladi terjajo od nas spremembe. Sprašujejo se, kako je mogoče graditi boljšo prihodnost, ne da bi mislili na okoljsko krizo in trpljenje izključenih.

14. Iskreno vabim k nujni obnovi dialoga o načinu izgradnje prihodnosti planeta. Potrebujemo soočenje, ki bi povezalo vse, kajti okoljski izzivi, ki smo jim priče, njen človeški izvor, so tudi naši, saj zadevajo in se tičejo nas vseh. Svetovno ekološko gibanje ima za seboj že dolgo in bogato pot. Spodbudilo je tudi vznikanje številnih združenj državljanov, ki so ljudi ozaveščala. Žal pa so številni poskusi iskanja konkretnih rešitev za okoljsko krizo pogosto, ne le zaradi odklanjanja mogočnikov, temveč tudi zaradi ravnodušnosti vseh drugih, prinesli razočaranje. Tudi med vernimi so drže, od zanikanja problemov do ravnodušnosti, od lagodne sprijaznjenosti do slepega zaupanja v tehnične rešitve, ki ovirajo pot iz krize. Potrebujemo novo vsesplošno solidarnost. Kakor so dejali škofje južne Afrike, da »za popravo škode, ki so jo ljudje prizadejali Božjemu stvarstvu, nujno potrebujemo talente in sodelovanje vseh«.[22] V skrbi za stvarstvo lahko kot orodje Boga sodelujemo vsi, vsak s svojo lastno kulturo in izkušnjo, z lastnimi pobudami in zmožnostmi.

15. Upam, da nam bo ta okrožnica, ki se pridružuje družbenemu nauku cerkvenega učiteljstva, pomagala prepoznati širino, nujo in lepoto izziva, ki je pred nami. Najprej se bom na kratko sprehodil med raznimi vidiki sedanje ekološke krize z namenom, da povzamem najboljše danes dosegljive izsledke znanstvenega raziskovanja. S tem jim bom omogočil, da se nas v globini dotaknejo. Izhajajoč iz tega pregleda, bom zatem predstavil nekatere utemeljitve, ki izhajajo iz judovsko-krščanskega izročila, z namenom dati večjo doslednost našemu prizadevanju za okolje. Nadalje se bom skušal približati koreninam sedanjega stanja in pri tem doumeti ne le simptome, temveč predvsem najgloblje vzroke zanj. Tako bomo lahko predlagali ekologijo, ki naj bi v svojih različnih razsežnostih vključevala točno pripadajoče mesto, ki ga ima človek na tem svetu ter njegovo razmerje do resničnosti, ki ga obkroža. V luči tega razmisleka bi rad nadaljeval z nekaterimi obsežnimi smernicami za dialog in delovanje, ki vključujejo tako vsakega od nas, kot tudi mednarodno politiko. Ker sem prepričan, da vsaka sprememba potrebuje obrazložitev in konkretno vzgojno pot, bom na koncu predložil nekaj smernic za človekovo zorenje, ki jih navdihuje zaklad krščanske duhovne izkušnje.

16. Čeprav vsako poglavje obravnava svojo tematiko s temu lastno metodiko, pa hkrati z novim pogledom ponovno obravnava pomembna vprašanja prejšnjih poglavjih. To velja zlasti za nekatere središčne teme, ki se vlečejo skozi vso okrožnico. Na primer: tesno razmerje med ubogimi in ranljivostjo planeta; prepričanje, da je na svetu vse med seboj tesno povezano; kritika novih vzorcev in oblik oblasti, ki izhajajo iz tehnologije; povabilo k iskanju drugačnega dojemanja ekonomije in napredka; vsake stvaritve lastna vrednost; človeški pomen ekologije; nujnost iskrenih in poštenih razprav; velika odgovornost mednarodne in krajevne politike; kultura škartiranja in predlog novega stila življenja. Te teme ne bodo nikoli ne izčrpane ne opuščene; prej nasprotno: vedno znova se jih bo obravnavalo in izpopolnjevalo.

Prvo poglavje
TO, KAR SE DOGAJA V NAŠEM DOMU
17. Teološke in filozofske refleksije o stanju človeštva in sveta lahko zvenijo kot zlajnanano in prazno sporočilo, če ne bodo, ko bodo ponovno predstavljene, izhajale iz soočenja s sedanjim kontekstom, o tem, kar v zgodovini človeštva še ni bilo izrečeno. Zato predlagam, preden vidimo, kako vera prinaša nove spodbude in zahteve glede sveta, katerega del smo, da na kratko premislimo to, kar se dogaja v našem skupnem domu.

18. Nenehno pospeševanje sprememb pri človeštvu in na planetu je danes povezano s pospeševanjem življenjskega in delovnega ritma, čemur nekateri v španščini pravijo rapidación (povečevanje naglice). Čeprav je sprememba del dinamike zapletenih sistemov, je dandanes hitrost, ki jo vsiljujejo človekovemu delovanju, v nasprotju z naravno počasnostjo biološkega razvoja. Druga težava je v tem, da cilji tega hitrega in nenehnega spreminjanja niso nujno naravnani k skupnemu dobremu in trajnostnemu ter celovitemu človeškemu razvoju. Sprememba je nekaj, kar si želimo, a postane skrb vzbujajoča, ko se za večino človeštva spremeni v poslabšanje sveta in kvalitete življenja.

19. Po obdobju nerazumnega zaupanja v napredek in človeške zmožnosti vstopa del družbe v fazo večje ozaveščenosti. Opaziti je večjo občutljivost do okolja in skrb za naravo, zori iskrena in boleča zaskrbljenost za to, kar se dogaja našemu planetu. Odpravimo se na pot, ki gotovo ne bo popolna, skozi vprašanja, ki nam danes prebujajo nemir in jih ne moremo več skrivati pod preprogo. Naš cilj ni zbiranje informacij niti potešitev radovednosti, temveč priti do bolečega spoznanja, upati si to, kar se dogaja svetu, preoblikovati v osebno trpljenje in tako prepoznati, kaj lahko prispeva posameznik.

I. ONESNAŽEVANJE IN PODNEBNE SPREMEMBE
Onesnaževanje, odpadki in kultura škartiranja
20. Obstajajo oblike onesnaževanja, ki prizadevajo ljudi iz dneva v dan. Izpostavljenost onesnaženemu ozračju povzroča celo vrsto vplivov na zdravje, posebno najrevnejših, in spodbudi na milijone prezgodnjih smrti. Ljudje zbolevajo na primer zaradi vdihovanja prevelikih količin dima, ki ga sproščajo goriva, potrebna za kuho in ogrevanje. Nadalje prizadeva vse onesnaževanje, ki ga povzročajo promet, industrijski dim, izpust snovi, ki povečujejo zakisanje zemlje in vode, gnojila, insekticidi, pesticidi, fungicidi in sploh strupeni herbicidi. Tehnologija, vezana na finance, si domišlja, da je edina rešitev težav, v resnici pa ni sposobna prodreti v skrivnost mnogoterih povezav, ki obstajajo med stvarmi, zato večkrat reši neko težavo tako, da ustvari druge.

21. Upoštevati moramo onesnaževanje, ki ga v različnih okoljih povzročajo odpadki, tudi nevarni. Na leto se proizvede na stotine milijonov ton odpadkov, mnogi izmed njimi niso biološko razgradljivi; domači in trgovski odpadki, ostanki rušenja, medicinski, elektronski, industrijski ter zelo strupeni in radioaktivni odpadki. Zdi se, da se zemlja, ki je naš dom, vedno bolj spreminja v velikansko odlagališče smeti. Marsikje na našem planetu se stari ljudje z obžalovanjem spominjajo nekdanjih krajin, ki se danes utapljajo v smeteh. Tako industrijski odpadki kot kemični izdelki, uporabljeni v mestih ter na poljih, lahko sprožijo učinek (bio)kopičenja v organizmih prebivalcev, ki živijo v bližini teh področij, do katerega pride tudi takrat, ko je nivo prisotnosti nekega strupenega elementa v nekem kraju nizka. Velikokrat se ukrepa šele takrat, ko je na zdravju ljudi nastala nepopravljiva škoda.

22. Ti problemi so tesno povezani s kulturo odmetavanja, ki prizadene tako izključene ljudi kot stvari, ki se hitro spremenijo v odpadek. Zavedati se moramo, na primer, da se velika večina proizvedenega papirja zavrže, ne pa reciklira. Težko je priznati, da nam je delovanje naravnih ekosistemov za zgled: rastline sintetizirajo hranilne snovi, ki hranijo rastlinojedce; ti hranijo mesojedce, ki prispevajo velike količine organskih odpadkov, ti pa omogočajo rast novim generacijam rastlin. Industrijski sistem pa, nasprotno, na koncu procesa proizvodnje in uporabe ni razvil sposobnosti, da bi absorbiral in še enkrat uporabil odpadke ter balast. Za zdaj se še nismo uspeli privzeti krožni način proizvodnje, ki bi zagotavljal vire za vse in za prihodnje rodove in ki zahteva kar največje omejevanje uporabe neobnovljivih virov, umiritev porabe, povečanje izkoristka, ponovno uporabo in reciklažo. Če bi se spoprijeli s tem vprašanjem, bi se uprli kulturi odmetavanja, ki škoduje vsemu planetu, saj opažamo, da je v tej smeri zelo malo napredka.

Podnebje kot skupno dobro
23. Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse. Na globalni ravni je to zapleten sistem, povezan s številnimi za življenje ljudi bistvenimi pogoji. Med znanstveniki obstaja zelo trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebnega sistema. To segrevanje v zadnjih desetletjih spremlja nenehno dviganje morske gladine, ki ga je dokaj verjetno mogoče povezati s porastom števila ekstremnih meteoroloških pojavov, ne glede na dejstvo, da za vsak posamezen pojav ni mogoče najti znanstveno utemeljenega vzroka. Človeštvo se mora zavedati, da je v boju proti segrevanju ali vsaj proti človeškim vzrokom, ki ga proizvajajo ter povečujejo, potrebno spremeniti stile življenja, načine proizvodnje in porabe. Res je, obstajajo tudi drugi dejavniki (na primer vulkani, sprememba orbite in zemeljske osi, sončev ciklus), a številna znanstvena raziskovanja dokazujejo, da je velik del globalnega segrevanja v zadnjih desetletjih posledica velike koncentracije toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida, metana, dušikovega oksida in drugih), ki se sproščajo predvsem zaradi človeške dejavnosti. Njihova koncentracija v atmosferi preprečuje sončnim žarkom, ki se odbijajo od zemlje, da bi svojo toploto razpršili v vesolje. Ta pojav se še posebej krepi zaradi razvojnega modela, ki temelji na pospešeni rabi fosilnih goriv in zavzema osrednje mesto v svetovnem energetskem sistemu. Vplival je tudi na povečanje spreminjanja namembnosti tal, predvsem izsekavanje gozdov za namene kmetijstva.

24. Segrevanje po drugi strani vpliva na kroženje ogljika. Ustvarja začaran krog, ki le še poslabšuje položaj in ki bo vplival na zaloge osnovnih virov, kot so pitna voda, energija in kmetijska pridelava na toplejših področjih, ter povzročil izumiranje dela biotske raznovrstnosti planeta. Topljenje polarnega ledu in tistega v visokogorju grozi z nevarnim uhajanjem metana, razkrajanje zamrznjenih organskih snovi pa bi lahko še pospešilo emisijo ogljikovega dioksida. Poleg tega poslabšuje stvari še krčenje tropskih gozdov, saj ti pomagajo blažiti klimatske spremembe. Onesnaževanje, ki ga povzroča ogljikov dioksid, povečuje kislost oceanov in ogroža morsko prehransko verigo. Če bo šlo tako naprej, bi bilo naše stoletje lahko priča nezaslišanim podnebnim spremembam in edinstvenemu uničenju ekosistemov, kar bi imelo hude posledice za vse nas. Dviganje morske gladine lahko na primer povzroči zelo težke situacije, če upoštevamo, da četrtina svetovnega prebivalstva živi na morskem obrežju ali zelo blizu morja in da večina velemest leži na obalnih področjih.

25. Podnebne spremembe so svetovni problem z resnim vplivom na  prostor, družbo, ekonomijo, distribucijo in politiko ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo. Najtežji udarci bodo v prihodnjih desetletjih morebiti zadeli dežele v razvoju. Številni reveži živijo v krajih, ki so jih še posebej prizadeli pojavi, povezani s segrevanjem, njihova sredstva za preživljanje pa so močno odvisna od naravnih zalog in od tako imenovanih ekosistemskih uslug, kot so poljedelstvo, ribolov in gozdarstvo. Na voljo nimajo drugih ekonomskih možnosti, ne drugih virov, ki bi jim omogočali prilagajanje podnebnim vplivom ali spoprijemanje s katastrofalnimi razmerami, poleg tega pa nimajo dostopa do socialnih uslug in socialnega varstva. Klimatske spremembe na primer povzročajo selitve živali in rastlin, ki se včasih ne morejo prilagoditi, to pa naprej prizadene donosne vire najrevnejših, ki so v veliki negotovosti za prihodnost lastnega življenja ter svojih otrok, prisiljeni tudi sami seliti. Tragičen je porast migrantov, ki so na begu zaradi revščine, povzročene zaradi propadanja okolja, vendar jim mednarodne konvencije ne priznavajo begunskega statusa in brez vsakršne zakonske zaščite sami prenašajo težo življenja. Pred temi tragedijami, ki se še vedno dogajajo na različnih koncih sveta, žal vlada splošna brezbrižnost. Pomanjkanje odzivov ob drami teh naših bratov in sester je znamenje izgube tistega občutka odgovornosti za naše bližnje, na katerem temelji vsaka civilna družba.

26. Zdi se, da se številni, ki imajo v rokah največ virov in ekonomsko ali politično moč, se osredotočajo predvsem na to, kako bi prikrili ali skrili simptome in tako zmanjšali le nekatere negativne vplive podnebnih sprememb. Vendar mnogi simptomi razkrivajo, da bodo lahko posledice vedno hujše, če bomo obdržali sedanje načine proizvodnje in porabe. Zato je nujno in neizogibno spodbujati razvojno politiko, ki bo v prihodnjih letih močno zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida in drugih zelo onesnažujočih plinov na primer tako, da bi fosilna goriva nadomeščali z obnovljivimi viri energije. Na svetu je žal zanemarljiv delež dostopa do čistih in obnovljivih virov energije. Potrebno je še razviti primerne tehnologije za njeno shranjevanje. V nekaterih državah so prišli do pomenljivega napredka, ki pa je žal še vedno zanemarljiv pri povečanja skupnega deleža. Bilo je tudi nekaj vlaganja v proizvodnjo in transport, ki zahtevata manj energije in surovin, pa tudi v način izgradnje ali obnove stavb, s katerim se izboljšuje energetska učinkovitost. A te dobre prakse so daleč od tega, da bi postale splošne.

II. VPRAŠANJE VODE
 27. Drugi kazalniki sedanjega stanja so povezani z izčrpavanjem naravnih virov. Dobro vemo, da v najrazvitejših državah in najbogatejših delih družbe ni mogoče ohraniti sedanje ravni porabe, saj je tu navada zapravljanja in odmetavanja dosegla nezaslišane razsežnosti. Skrajne meje izkoriščanja planeta so bile presežene, ne da bi bilo rešeno vprašanje revščine.

28. Najpomembnejše vprašanje je čista pitna voda, saj je nepogrešljiva za življenje ljudi ter za ohranjanje zemeljskih in vodnih ekosistemov. Iz sladkovodnih virov se preskrbujejo zdravstvene, poljedelsko-živinorejske in industrijske panoge. V relativno dolgem obdobju je bilo vode dovolj, zdaj pa je marsikje povpraševanje po njej večje od vzdržne ponudbe, kar ima hude kratkoročne in dolgoročne posledice Velika mesta, ki potrebujejo velikanske zaloge vode, preživljajo obdobja pomanjkanja, kajti v kritičnih trenutkih voda ni vedno primerno in nepristransko razporejena. Pomanjkanje javno dostopne vode je predvsem v Afriki, kjer velika večina prebivalstva ne pride do zdrave pitne vode ali je prizadeta zaradi suše, kar otežuje pridelavo hrane. V nekaterih državah so območja z obilico vode, drugje pa trpijo veliko pomanjkanje.

 29. Zelo resna težava je kakovost vode, ki je na voljo revnim, zaradi česar vsak dan umre veliko ljudi. Med revnimi so pogostne bolezni povezane z vodo kot tudi z mikroorganizmi in kemičnimi snovmi. Pomemben dejavnik trpljenja in smrtnosti med otroki sta griža in kolera, ki ju povzročata pomanjkljive higienske storitve in oporečne zaloge vode. Posebno v državah, kjer ni s predpisi urejeno in ni zadostnega nadzora, številna področja z vodoprepustnimi plastmi ogroža onesnaženje, ki ga povzročajo rudarske, kmetijske in industrijske dejavnosti. Pri tem ne mislimo samo na tovarniške odpadke. V jezera, reke in morja se namreč še naprej stekajo detergenti in kemična sredstva, ki jih uporablja prebivalstvo.

30. Kakovost vode, ki je na voljo, se nenehno slabša, medtem pa se ponekod krepijo prizadevanja, da bi pičle zaloge te dobrine privatizirali in jih podvrgli tržnim zakonitostim. Dostop do pitne in varne vode je v resnici bistvena, temeljna in splošna pravica, ker je od nje odvisno preživetje ljudi in je zato pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic. Ta svet ima težak družbeni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, saj to pomeni, da jim je kratena pravica do življenja, utemeljena na njihovem neodtujljivem dostojanstvu. Ta dolg se delno poravnava z večjim finančnim prispevkom za dobavo čiste vode in čistilnih naprav najrevnejšemu prebivalstvu. Vendar ugotavljamo, da ne samo v razvitih državah, ampak tudi v tistih v razvoju, ki premorejo velike zaloge, z vodo ravnajo zelo potratno. To dokazuje, da je vprašanje vode delno vzgojno in kulturno vprašanje, saj očitno ni zavedanja o resnosti takšnega početja ob tako veliki neenakosti.

31. Večje pomanjkanje vode bo povzročilo, da se bo podražila hrana in različni izdelki, ki so odvisni od njene uporabe. Nekatere raziskave opozarjajo na nevarnost velikega pomanjkanja vode že čez nekaj desetletij, če se takoj ne ukrepa. Okoljski vplivi bi lahko prizadeli milijarde ljudi, po drugi strani pa je mogoče predvideti, da se bo nadzor nad vodo s strani velikih svetovnih podjetij sprevrgel v enega izmed glavnih virov nesoglasij v tem stoletju.[23] 

III. IZGUBA BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
32. Tudi zemeljske površine so izropane, ker je način ekonomije, trgovske in proizvodnje dejavnosti preveč vezan na takojšni rezultat. Krčenje gozdov in pragozdov pomeni hkrati izgubo vrst, ki bi se lahko v prihodnosti izkazale za izjemno pomembne vire ne le hrane, temveč tudi za zdravljenje bolezni in številne druge koristi. Različne vrste vsebujejo gene, ki bi lahko bili ključni pri iskanju odgovora na kakšno človekovo potrebo ali okoljsko vprašanje.

33. Pri tem ni dovolj, da v različnih vrstah vidimo samo morebitne zaloge, ki jih je mogoče izkoriščati, pozabljamo pa na njihovo lastno vrednost. Vsako leto izgine na tisoče rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne bomo več poznali, ki jih naši otroci ne bodo mogli videti, ker so za vedno izgubljene. Največ jih izumre zaradi kakšne človeške dejavnosti. Zaradi nas na tisoče vrst ne bo moglo s svojim obstojem slaviti Boga, niti nam posredovati svojega sporočila. Te pravice nimamo.

34. Verjetno nas izumrtje kakšnega sesalca ali ptiča vznemiri, ker sta bolj vidna. Vendar so za dobro delovanje ekosistemov potrebni tudi gobe, alge, črvi, majhni insekti, plazilci in nešteto različnih vrst mikroorganizmov. Nekatere redke vrste, ki jih po navadi niti ne opazimo, igrajo izjemno pomembno vlogo za utrditev ravnovesja v nekem okolju. Res je, da mora človek ukrepati, kadar kak sistem doseže kritično stopnjo, vendar je danes raven človekovega posredovanja v tako zapleteni stvarnosti, kot je narava, takšna, da nenehne katastrofe, ki jih povzroča človek, sprožijo njegovo novo posredovanje. S tem postane človeško delovanje vsemogočno z vsemi tveganji, ki jih prinaša. Tako se ustvarja začaran krog, v katerem človekov poseg, ki naj bi prispeval k rešitvi neke težave, položaj velikokrat le poslabša. Na primer, številne ptice in insekti, ki izumirajo zaradi strupenih pesticidov, ki jih ustvarja tehnologija, so koristni za samo poljedelstvo, in njihovo izginotje bo potrebno nadomestiti z drugim tehnološkim posegom, ki bo verjetno prinesel nove škodljive učinke. Pohvale in včasih celo občudovanja so vredni napori znanstvenikov in tehnologov, ko skušajo rešiti probleme, ki jih ustvarja človek. Ko pa opazujemo svet, spoznamo, da ta raven človeškega poseganja, ki je velikokrat v službi financ in porabništva, v resnici pripomore k temu, da postaja zemlja, na kateri živimo, siromašnejša in manj lepa, z vedno več omejitvami in osivela, ob tem pa tehnološki razvoj in ponudbe porabništva neovirano brez meja napredujeta. Zdi se, da se tako slepimo, da bomo lahko neponovljivo in nenadomestljivo lepoto zamenjali z drugo, ki jo bomo ustvarili sami.

35. Ob analizah vplivov na okolje kakšne ekonomske pobude se navadno upoštevajo vplivi na tla, vodo in zrak, ni pa vedno vključen vanje pozoren študij vplivov na biotsko raznovrstnost, kakor da je izguba nekaj vrst ali skupin živali ali rastlin nepomembna. Ceste, gojenje novih kultur, ograjevanje, akumulacijski bazeni  in druge gradnje se polaščajo habitatov (bivanjskih okolij), včasih pa jih tako razkosajo, da se živali ne morejo seliti niti svobodno gibati, tako da nekaterim vrstam grozi izumrtje. Obstajajo alternative, ki vsaj olajšajo učinke tega početja, na primer ustvarjanje bioloških koridorjev, a táko skrb in pozornost zasledimo le v redkih državah. Pri komercialnem izkoriščanju nekaterih vrst se ne preučuje vedno način njihove rasti, s čimer bi se izognili njihovemu prevelikemu zmanjšanju in posledičnemu neravnovesju ekosistema.

36. Skrb za ekosisteme pa zahteva pogled onkraj takojšnjega, ker takrat, ko se išče samo hiter in lahek ekonomski dobiček, nikogar zares ne zanima njihova ohranitev. Vendar je vrednost škode, ki jo naredi sebična malomarnost, veliko veliko večja od pridobljene ekonomske koristi. Ko gre za izginotje ali resno poškodovanje nekaterih vrst, govorimo o vrednostih, ki so nad vsakršnim preračunavanjem. Zato torej smo lahko neme priče zelo hude nepravičnosti, ko se želi doseči velike koristi, ogromno ceno za uničeno okolje pa bo plačalo preostalo človeštvo, današnje in jutrišnje.

37. Nekatere države so dosegle napredek pri učinkovitem ohranjanju določenih krajev in področij – na zemlji in v oceanih – kjer je prepovedano vsakršno človekovo poseganje, ki bi lahko spremenilo njihovo fiziognomijo ali njihovo naravno sestavo. Poznavalci vztrajajo, da je pri skrbi za biotsko raznovrstnost potrebno še posebej paziti na področja, ki so bogata z različnimi vrstami, z endemičnimi, redkimi in takimi, ki jih je težko učinkovito zaščititi. Nekateri kraji zahtevajo posebno skrb zaradi svojega izjemnega pomena za svetovni ekosistem ali zato, ker predstavljajo pomembne zaloge vode in tako varujejo druge oblike življenja.

38. Spomnimo na primer na Amazonijo in na rečno področje Konga, ki sta pljuča našega planeta in biotske raznovrstnosti, ali velikih vodnih in ledeniških pasov. Pomen teh krajev za ves planet in za prihodnost človeštva je dobro znan. Ekosistemi tropskih gozdov imajo zelo zapleteno biotsko raznovrstnost, ki jo je skoraj nemogoče popolnoma spoznati, ampak ko so ti gozdovi požgani ali izsekani do tal zaradi povečanja pridelave, v nekaj letih izginejo številne vrste ali pa se ta področja spremenijo v suho pustinjo. Ko govorimo o teh krajih, je potrebno biti zelo previden, saj ne moremo prezreti velikanskega mednarodnega ekonomskega interesa, ki lahko pod pretvezo, da bo za vse poskrbel, ogrozi suverenost držav. Dejansko obstajajo »predlogi internacionalizacije Amazonije, ki pa služijo samo ekonomskim interesom multinacionalk«.[24] Hvalevredno je prizadevanje mednarodnih organizmov in ustanov civilne družbe, ki ozaveščajo ljudi in tudi s kritično držo sodelujejo, tudi s pomočjo legitimnih vzvodov pritiska, da bi vsaka vlada izpolnjevala svojo neprenosljivo dolžnost ohranjanja okolja in naravnih virov v svoji državi in se ne bi prodala dvoumnim krajevnim ali mednarodnim koristim.

39. Tudi nadomeščanje divje flore s pogozdovanjem, v glavnem z monokulturami, po navadi ni deležno ustrezne analize. V resnici lahko močno prizadene biotsko pestrost, saj ta ne sprejme novih vrst, ki se sadijo. Tudi mokrišča, spremenjena v kmetijske površine, zgubijo velikansko biotsko raznovrstnost, ki so jo gostile. Na nekaterih obrežnih področjih vzbuja skrb izginjanje ekosistemov mángrove.

40. Oceani obsegajo največji delež vodá na planetu, poleg tega pa tudi največji delež bogate pestrosti živih bitij, katerih še ne poznamo ali pa so na različne načine ogrožena. Po drugi strani je življenje v rekah, jezerih, morjih in oceanih, ki prehranjujejo velik del človeštva, prizadeto zaradi nenadzorovanega zmanjševanja ribjih zalog, kar močno zmanjšuje nekatere vrste. Še vedno se razvijajo selektivni načini ulova, pri katerih odvržejo velik del ulovljenih vrst. Posebno so ogroženi morski organizmi, na katere ne mislimo, na primer nekatere oblike planktona, ki je zelo pomembna sestavina v morski prehranjevalni verigi in od katerih so končno odvisne vrste, ki jih uporabljamo za prehrano ljudi.

41. Če se spustimo v tropska in subtropska morja, srečamo koralne grebene, ki jih lahko primerjamo s kopenskimi velikimi gozdovi, ker gostijo približno milijon vrst, med njimi ribe, rake, mehkužce, spužve, alge. Veliko koralnih grebenov po svetu je danes jalovih ali pa propadajo: »Kdo je spremenil čudoviti morski svet v podvodna pokopališča, oropana življenja in barv?«[25] Ta pojav je v veliki meri posledica onesnaževanja, ki pride v morje zaradi izsekanih gozdov, poljedelskih monokultur, industrijskih odpadkov in uničujočih načinov ribolova, posebno, če uporabljajo cianid in dinamit. Stanje se še poslabšuje zaradi segrevanja oceanov. Po vsem tem laže razumemo, da ima lahko vsak poseg v naravo posledice, ki jih sprva ne opazimo, in da se nekatere oblike izkoriščanja zalog dosežejo na račun propadanja, ki končno doseže tudi dno oceanov.

42. Potrebno je veliko več vlagati v raziskave, s katerimi bi bolje razumeli delovanje ekosistemov in ustrezno analizirali različne spremenljivke vplivov, ki jih prinaša kakršna koli večja sprememba v okolju. Ker so vsa bitja med sabo povezana, moramo vsakemu z naklonjenostjo in z občudovanjem priznati njegovo vrednost, saj vsa ustvarjena bitja potrebujemo druga drugo. Vsako področje je odgovorno za skrb te družine, zato bi morali narediti podroben seznam vrst, ki jih gosti, da bi lahko razvili varstvene programe in strategije, s posebnim poudarkom na vrstah, ki izumirajo.

IV. POSLABŠANJE KAKOVOSTI ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA IN PROPADANJE DRUŽBE
43. Če upoštevamo dejstvo, da je tudi človek ena od stvaritev na tem svetu, ki ima pravico živeti in biti srečen, poleg tega pa ima posebno dostojanstvo, ne moremo zanemariti presoje posledic propadanja okolja, sedanjega modela razvoja in kulture odmetavanja na življenje ljudi.

44. Danes smo na primer priče pretiranega in neurejenega širjenja mest, ki so z zdravstvenega vidika postala neprimerna za življenje, ne le zaradi onesnaženja, ki ga povzročajo strupeni izpusti, temveč tudi zaradi mestnega kaosa, težav v prometu ter onesnaževanja za vid in sluh. Številna mesta so velike neučinkovite strukture, ki porabijo preveč vode in energije. Nekatere sicer nedavno zgrajene mestne četrti so preobremenjene in neurejene, brez zadostnih zelenih površin. Ni primerno, da prebivalci tega planeta živijo vedno bolj obdani s cementom, asfaltom, steklom in kovino, prikrajšani za konkreten stik z naravo.

45. Na nekaterih podeželskih in mestnih področjih je dostop prebivalcev do izjemno lepih predelov otežen zaradi privatizacije; drugod so nastale »ekološke« rezidenčne četrti, ki so na voljo le redkim izbrancem, saj so stvari urejene tako, da drugi ne morejo vstopiti in motiti umetno ustvarjenega miru. Pogosto boste našli lepo mesto, v katerem so »varna« območja z veliko skrbno urejenih zelenih površin, kar pa ne velja za predele, ki niso tako na očeh in kjer živijo tisti, ki so izločeni iz družbe.

 46. Med družbene sestavine globalnih sprememb štejemo tudi zaposlitvene učinke nekaterih tehnoloških inovacij, socialno izključenost, neenako dostopnost in možnost porabe energije ter koriščenje drugih uslug, družbeno razslojenost, porast nasilja in vznikanje novih oblik družbene agresivnosti, trgovino z mamili in naraščajočo porabo mamil med mladimi, izgubo identitete. Ta znamenja med drugim kažejo na to, da rast v zadnjih dveh stoletjih ni prinesla vsestranskega celostnega napredka in izboljšanja kakovosti življenja. Nekatera teh znamenj pa so hkrati simptomi pravega družbenega propadanja, tihega trganja vezi pri integriranosti in občestvenosti družbe.

47. K vsemu temu je treba dodati dinamiko javnih občil in digitalnega sveta, ki, potem ko postanejo povsod navzoči, ne pospešujejo sposobnosti modrostnega življenja, globokega mišljenja in velikodušne ljubezni. V teh časih bi veliki misleci preteklosti tvegali, da bi njihovo modrost zadušili v razpršenem informacijskem trušču. Zato se moramo potruditi, da se bodo sredstva obveščanja spremenila v pospeševalce novega kulturnega razvoja človeštva in ne v uničevalce njegovega najglobljega bogastva. Prave modrosti, sadu refleksije, dialoga in plemenitega srečevanja ljudi ni mogoče pridobiti s kopičenjem podatkov, saj to pelje v prenasičenost in zmedenost, v neke vrste umsko onesnaženost. Hkrati pa skušajo realne stike z drugimi, z vsemi izzivi, ki jih ti prinašajo, nadomestiti z neke vrste posredno komunikacijo po spletu. To omogoča samovoljno izbiranje in izločanje stikov, kar pogosto rojeva novo vrsto umetnih čustev, bolj povezanih z napravami in zasloni, kot pa z ljudmi in naravo. Današnja občila omogočajo, da komuniciramo med sabo, sklepamo poznanstva in zveze. Vendar pa nam včasih tudi preprečujejo neposreden stik s tesnobo, trepetom, z veseljem drugega in z njegovo celovito osebno izkušnjo. Zato ni nič čudnega, da hkrati z neznosno ponudbo teh izdelkov narašča globoko in melanholično nezadovoljstvo v medosebnih razmerjih ali pa škodljiva osamljenost.

V. GLOBALNA NEENAKOST
48. Človeško okolje in naravno okolje propadata skupaj in propadanju okolja se ne bomo mogli ustrezno upreti, če ne namenimo pozornosti vzrokom, ki so povezani s propadanjem človeka in družbe. Poslabšanje razmer v okolju in družbi v resnici najbolj prizadene najšibkejše na planetu: »Splošne izkušnje vsakdanjega življenja in znanstvene raziskave dokazujejo, da posledice vseh napadov na okolje najbolj prizadenejo najrevnejše.«[26] Izčrpanje ribjih zalog na primer kaznuje predvsem tiste, ki živijo od ribolova kot obrti in ne vedo s čim ga nadomestiti, onesnaževanje vodá prizadene najrevnejše, ki si ne morejo privoščiti ustekleničene vode, višanje morske gladine pa predvsem obubožane priobalne prebivalce, ki se nimajo kam preseliti. Vpliv sedanjih neravnotežij se kaže tudi v prezgodnji smrtnosti številnih revežev, v spopadih, ki jih zaneti pomanjkanje zalog, in številnih drugih problemov, za katere ni prostora v svetovnih agendah.[27]

 49. Rad bi poudaril, da se pogosto ne zavedamo popolnoma jasno problemov, ki prizadenejo predvsem izključene. Ti predstavljajo veliko večino planeta, več milijard ljudi. Dandanes so sicer omenjeni v mednarodnih političnih in ekonomskih razpravah, vendar se zdi, da so njihove težave kot nekakšen privesek, skoraj kot obvezno dodatno ali obrobno vprašanje, ali pa jih imajo za čisto kolateralno škodo. Saj v trenutku, ko gre za uresničitev, pogosto ostanejo na zadnjem mestu. Delno je tako zaradi dejstva, da številni profesionalci, politični komentatorji, sredstva javnega obveščanja in centri moči živijo daleč stran od njih, v izoliranih urbanih okoljih, in nimajo neposrednega stika z njihovimi težavami. Živijo in razmišljajo, izhajajoč iz udobja, katero jim omogočata razvoj in kakovost življenja, ki veliki večini svetovnega prebivalstva nista dostopna. Pomanjkanje fizičnega stika in srečanja, včasih zaradi razslojenosti naših mest, pomaga ukalupiti zavest in prezreti v delnih analizah del resničnosti. To gre včasih skupaj z »zeleno« razpravo. Vendar si danes ne moremo kaj, da ne bi priznali: resnični ekološki pristop postaja vedno bolj družbeni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo poslušali tako krik zemlje kot krik revežev.

50. Namesto da bi reševali probleme revežev in razmišljali o drugačnem svetu, se nekateri omejijo na to, da predlagajo zmanjševanje števila rojstev. Ne manjka mednarodnih pritiskov na dežele v razvoju, preko katerih ekonomsko pomoč pogojujejo z določeno politiko »reproduktivnega zdravja«. Ampak, »če je res, da neenakomerna porazdelitev prebivalstva in virov, ki so na voljo, ustvarja ovire za razvoj in za trajnostno uporabo okolja, tedaj je treba priznati, da se demografska rast povsem sklada s celostnim in solidarnim razvojem«.[28] Obdolževanje demografske rasti, ne pa skrajnega in selektivnega potrošništva nekaterih je način, da se ne lotevajo problemov. Tako se skuša dati legitimnost sedanjemu distribucijskemu modelu, pri katerem si manjšina jemlje pravico trošiti v mejah, ki jih ni mogoče posplošiti, ker planet ne bi prenesel odpadkov tolikšne porabe. Poleg tega vemo, da se zavrže približno tretjina pridelane hrane, in »s hrano, ki jo vržeš proč, je tako, kakor če bi jo ukradel s siromakove mize«.[29] Vsekakor je potrebno namenjati pozornost neuravnoteženi porazdelitvi prebivalstva na državni in svetovni ravni, saj bi povečanje porabe privedlo do zapletene situacije na regionalni ravni glede onesnaževanja okolja, prometa, odlaganja odpadkov, izgube virov in kakovosti življenja.

51. Neenakost ne prizadene samo posameznikov, temveč tudi cele države in nas zavezuje, da razmišljamo o etiki mednarodnih odnosov. Predvsem med Severom in Jugom v resnici obstaja »ekološki dolg«, povezan s komercialnimi nesorazmerji s posledicami na ekološkem področju, pa tudi v pretirani uporabi naravnih virov, kar so v preteklosti počele nekatere države. Izvoz nekaterih surovin za zadovoljitev industrializiranih severnih trgov je povzročil lokalno škodo, na primer onesnaženje rudnikov zlata z živim srebrom ali bakrovih z žveplovim dioksidom. Posebej je potrebno oceniti uporabo okolja celega planeta za odlaganje plinastih odpadkov; ti so se akumulirali dve stoletji in povzročili stanje, ki zdaj prizadeva vse države sveta. Segrevanje, ki mu s svojo velikansko porabo botrujejo nekatere bogate države, odseva v najrevnejših krajih sveta, posebno v Afriki, kjer povišana temperatura, povezana s sušo, strahotno prizadene donose nasadov. Dodajmo k temu škodo, ki jo povzročajo izvozniki strupenih trdnih in tekočih odpadkov v države v razvoju, ter onesnažujoče dejavnosti podjetij, ki počno v nerazvitih državah tisto, česar ne smejo početi v državah, kjer imajo kapital: »Ugotavljamo, da tako pogosto ravnajo multinacionalke, ki tukaj delajo tisto, kar jim ni dovoljeno v razvitih državah ali v tako imenovanem prvem svetu. Ko opustijo dejavnost in se umaknejo, po navadi pustijo za sabo škodo na ljudeh in okolju, na primer brezposelnost, opustele vasi, izčrpane naravne rezervate, izsekane gozdove, osiromašena polja in krajevno živinorejo, kraterje, uničene griče, onesnažene reke in kakšno družbeno dejavnost, ki jih ni več mogoče peljati naprej.«[30]

52. Zunanji dolg se je v revnih državah spremenil v nadzorni mehanizem, to pa ne velja za ekološki dolg. Ljudstva v razvoju, ki imajo najpomembnejše zaloge biosfere, na različne načine podpirajo razvoj najbogatejših za ceno svoje sedanjosti in prihodnosti. Zemlja revnih na Jugu je rodovitna in malo onesnažena, a dostop do lastništva dobrin in virov revnim prepoveduje strukturno perverzni sistem trgovinskih odnosov in lastnine. Nujno je, da razvite države prispevajo k odpravi tega dolga tako, da občutno omejijo porabo energije iz neobnovljivih virov in najpotrebnejšim državam priskrbijo vire za spodbujanje politike in programov trajnostnega razvoja. Najrevnejše države in območja imajo manj možnosti za uvedbo novih modelov, ki bi prispevali k zmanjševanju okoljskih vplivov, ker niso pripravljeni za razvoj potrebnih procesov in ne zmorejo stroškov. Zato mora biti povsem jasno, da so različni nivoji odgovornosti za podnebne spremembe. Škofje iz ZDA so namreč dejali, da je v razpravi, »ki jo pogosto obvladujejo interesi najmočnejših«, primerno pokazati »predvsem na potrebe revnih, slabotnih in ranljivih«.[31] Okrepiti je potrebno zavest, da smo vsi ena sama družina. Ni več meja ne političnih ali družbenih ovir, ki bi nam omogočale, da bi se osamili, zato tudi ni prostora za globalizacijo brezbrižnosti.

VI. ŠIBKOST ODZIVOV
53. Zaradi teh razmer sestra zemlja ječi, njeno ječanje se pridružuje ječanju zapuščenih po svetu, in njihova tožba zahteva od nas drugačno ravnanje. Nikoli doslej nismo tako trpinčili in žalili našega skupnega doma kot v zadnjih dveh stoletjih. Zato smo poklicani postati orodje Boga Očeta, da bo naš planet postal takšen, kot je o njem sanjal, ko ga je ustvaril in bomo uresničevali njegov načrt o miru, lepoti in polnosti. Težava je v tem, da za spopad s to krizo še vedno nimamo potrebne kulture in da moramo pripraviti voditelje, ki nam bodo pokazali poti tako, da bodo skušali izpolniti potrebe današnjih rodov, vključujoč v to vse, in pri tem ne bodo ogrozili prihodnjih. Nujno je vzpostaviti zakonske okvire, ki bodo vsebovali nedotakljive omejitve in zagotavljali zaščito ekosistemov, preden bodo nove oblike oblasti iz vrst tehno-ekonomistov uničile ne le politiko, ampak tudi svobodo in pravičnost.

 54. Omembe je vredna šibkost odziva mednarodne politike. Podrejanje politike tehnologiji in financam se kaže v polomu svetovnih srečanj voditeljev o okolju. Preveč je posebnih koristi in ekonomski interes zlahka prevlada nad skupnim dobrim ter hkrati tako prikroji informacije, da prikrije polom njihovih projektov. V tem smislu Dokument iz Aparecide zahteva, da »pri posegih v naravne vire ne prevladajo interesi ekonomskih skupin, ki nerazumno uničujejo življenjske vire«.[32] Zavezništvo med ekonomijo in tehnologijo se končno ne meni za nič, kar mu ne prinaša takojšnje koristi. Tako lahko pričakujemo samo nekaj površnih izjav, posamezne človekoljubne akcije, pa tudi prizadevanja, da bi se pokazali prijazni do okolja. V resnici pa bo vsakršen poskus družbenih organizacij, da bi spremenile stvari, prikazan kot motnja, ki jo povzročajo romantični sanjači ali ovira, ki jo je treba obiti.

55. Sčasoma pa bodo lahko nekatere države pokazale pomemben napredek pri razvijanju učinkovitejšega nadzora in iskrenega boja proti korupciji. Med ljudmi se krepi ekološka zavest, čeprav to ni dovolj, da bi spremenili škodljive potrošniške navade, za katere nič ne kaže, da se zmanjšujejo, temveč se širijo in razvijajo. Naj navedem preprost primer ob naraščajoči uporabi in širjenju klimatskih naprav, saj ob iskanju takojšnjega dobička, trgi še bolj spodbujajo povpraševanje po njih. Zunanji opazovalec planetarne družbe bi se čudil takšnemu obnašanju, ki se včasih dozdeva samomorilsko.

56. Medtem  nosilci ekonomske moči še naprej opravičujejo sedanji svetovni red, v katerem prevladujejo špekulacije in iskanje finančnih rent, ki se ne menijo za okoliščine niti za posledice, ki jih puščajo na človeškem dostojanstvu in okolju. Tako se izkaže, da je propadanje okolja ter človeškega in etičnega med sabo tesno povezano. Mnogi bodo rekli, da se ne zavedajo nemoralnosti svojih dejanj, ker jim nenehno odvračanje pozornosti jemlje pogum, da bi se zavedeli realnosti sveta, ki je omejen in končen. Zato je danes »vse, kar je slabotno, tudi okolje, brez obrambe pred interesi pobožanstvenega trga, ki postanejo najvišje pravilo«.[33]

57. Predvideti je mogoče, da se ob izčrpanju nekaterih virov pripravlja scenarij za nove vojne, prikrite s plemenitimi zahtevami. Vojna vedno povzroči veliko škode okolju in kulturnemu bogastvu ljudstev. Tveganje pa je še večje, če pomislimo na jedrsko in biološko orožje. Namreč: »Kljub temu da mednarodni sporazumi prepovedujejo kemično, bakteriološko in biološko vojno, se po laboratorijih nadaljujejo raziskave za razvoj novih orožij, sposobnih spremeniti naravno ravnotežje.«[34] Od politike zahtevamo, da skrbneje preprečuje in odpravlja vzroke, ki bi lahko privedli do novih spopadov. Takšnim prizadevanjem se najbolj upira oblast, ki je povezana s financami, zato dostikrat političnim načrtom manjka širša razgledanost. Zakaj se hoče danes ohraniti oblast, ki se jo bomo spominjali po tem, da ni bila sposobna ukrepati, ko je bilo to nujno potrebno?

58. Pri izboljšanju okolja v nekaterih državah dosegajo dobre rezultate s primeri dobrih praks, na primer s sanacijo rek, ki so bile desetletja onesnažene, obnavljanje avtohtonih gozdov, polepšanje pokrajine z okoljsko sanacijo, visoko estetske gradbene projekte, napredek v pridobivanju čiste energije, izboljšave v javnem prometu. Ta dejanja sicer ne rešujejo globalnih težav, dokazujejo pa, da je človek še vedno sposoben pozitivno posredovati. Ker je bil ustvarjen za ljubezen, navkljub njegovim omejitvam neizogibno klijejo dejanja velikodušnosti, solidarnosti in skrbi za druge.

59. Hkrati pa se krepi površna oziroma navidezna ekologija, ki utrjuje neke vrste otrplost in brezskrbno neodgovornost. V časih globokih kriz, ki zahtevajo pogumne odločitve, se pogosto dogaja, da smo v skušnjavi misliti, da vse to kar se dogaja, morda ni čisto res. Če gledamo na svet površno, če spregledamo vidna znamenja onesnaževanja in propadanja, se zdi, da stvari niso tako resne in da bi svet lahko še dolgo časa ostal tak, kakršen je. Takšno omahljivo obnašanje nam pomaga ohranjati naš slog življenja, proizvodnje in porabe. To je način, kako se človek prilagaja, da ohranja vse samouničujoče razvade: trudi se, da jih ne bi videl; bori se, da jih ne bi prepoznal; odlaša s pomembnimi odločitvami in se dela, kot da nič ni.

VII. RAZLIČNA MNENJA
60. In za konec je potrebno priznati, da so se razvile različne vizije in miselni tokovi o stanju in o mogočih rešitvah. Od ene skrajnosti, ko nekateri za vsako ceno podpirajo mit napredka in trdijo, da se bodo ekološki problemi rešili preprosto z novimi tehničnimi prilagoditvami, brez etičnih premislekov ter temeljnih sprememb. Druga skrajnost je, kar drugi menijo, da je človeška vrsta s katerim koli svojim posegom lahko le grožnja in nevarnost za svetovni ekosistem, zaradi česar bi bilo primerno omejiti njeno število na planetu in ji preprečiti vsakršno poseganje. Razmislek bi moral med tema dvema skrajnostma poiskati mogoče scenarije, saj namreč ni samo ene poti do rešitve. To bi pustilo prostor različnim prispevkom, ki bi mogli vstopiti v dialog za dosego najboljših odgovorov.

61. Za veliko konkretnih vprašanj Cerkev nima razloga, da bi rekla dokončno besedo. Razume namreč, da mora poslušati in spodbujati pošteno razpravo med znanstveniki ter spoštovati različna mnenja. Če pa iskreno pogledamo stvarnost, vidimo, da se poslabšuje stanje našega skupnega doma. Upanje pa nas vabi k priznanju, da vedno obstaja rešitev, da lahko vedno spremenimo smer, da lahko vedno nekaj storimo za rešitev problemov. Vsekakor se zdi, da smo naleteli na simptome prelomne točke; povzročile so jo hitre spremembe in propadanje, ki se kažejo tako v naravnih katastrofah kot v družbeni in finančni krizi, saj problemov sveta ni mogoče analizirati in razložiti ločeno. Nekatera področja že nosijo velika tveganja. Tudi če se ne menimo za katastrofalno napoved, je jasno, da je sedanji svetovni sistem v več pogledih nevzdržen, ker smo prenehali misliti na cilje človeškega delovanja: »Če s pogledom preletimo dežele našega planeta, takoj opazimo, da je človeštvo razočaralo božje pričakovanje.« [35] 

Drugo poglavje
EVANGELIJ STVARJENJA
62. Čemu v ta dokument namenjen vsem ljudem dobre volje, vključiti poglavje, ki se sklicuje na prepričanja vere? Zavedam se, da na področju politike in misli nekateri odločno zavračajo predstavo o Stvarniku ali pa jo imajo za nepomembno do te mere, da povezujejo z iracionalnim tudi bogastvo, ki ga lahko verstva ponudijo za celostno ekologijo in polni razvoj človeške vrste. Drugič pa se predpostavlja, da ta sodijo v subkulturo, ki jo je treba preprosto dopuščati. Vsekakor lahko znanost in vera, ki ponujata različne poglede na stvarnost, vstopita za obe prodoren in rodoviten dialog.

I. LUČ, KI JO PONUJA VERA
63. Če imamo pred očmi zapletenost ekološke krize in njene mnogotere vzroke, moramo priznati, da rešitve ne moremo pričakovati od enega samega načina razlage in spremembe realnosti. Nujno potrebno je zateči se tudi k različnim kulturnim bogastvom narodov, umetnosti in poeziji, k notranjemu življenju in duhovnosti. Če si resnično želimo ustvariti ekologijo, ki bi nam omogočila popraviti vse, kar smo uničili, ne smemo zanemariti nobene veje znanosti in nobene oblike modrosti, niti verske z njeno lastno govorico ne. Poleg tega je katoliška Cerkev odprta za dialog s filozofsko mislijo, in to ji omogoča ustvariti razne sinteze med vero in razumom. Glede socialnih vprašanj, je to mogoče ugotoviti iz razvoja družbenega nauka Cerkve, ki je poklican, da se ob novih izzivih vedno bolj bogati.

64. Čeprav je ta okrožnica odprta za dialog z vsemi, ki so pripravljeni družno iskati pota rešitve, želim že od začetka pokazati, kako prepričanja vere ponujajo kristjanom, deloma pa tudi drugim verujočim, plemenite spodbude pri skrbi za naravo in za najšibkejše brate in sestre. Če že samo dejstvo, da moramo biti človeški, spodbuja ljudi, da skrbijo za okolje, katerega del so, »zlasti kristjani opažajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove  dolžnosti do narave in do Stvarnika sestavni del njihove vere«.[36] Zato je dobro za človeštvo in za svet, da mi verniki bolje prepoznavamo ekološke obveznosti, ki izvirajo iz našega prepričanja.

II. MODROST SVETOPISEMSKIH PRIPOVEDI
65. Ne da bi na tem mestu podajali celotno teologijo stvarjenja, se vprašajmo, kaj nam povedo velike biblične pripovedi o odnosu človeških bitij do sveta. V prvi pripovedi o stvarjenju, zapisani Genezi (Prvi Mojzesovi knjigi), Božji načrt vključuje stvarjenje človeštva. Po stvarjenju moža in žene, je rečeno: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Sveto pismo uči, da je vsak človek ustvarjen iz ljubezni, narejen po Božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26). Ta trditev nam kaže neizmerno dostojanstvo vsake človeške osebe, ki »ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposobna spoznati samega sebe, se imeti v posesti in se svobodo darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami«.[37] Sv. Janez Pavel II. je spomnil, kako nekaj čisto posebnega je ljubezen Stvarnika do vsakega človeškega bitja, saj mu »podeljuje brezmejno dostojanstvo«.[38] Tisti, ki si prizadevajo za obrambo človekovega dostojanstva, lahko v veri najdejo najgloblje razloge za takšno prizadevanje. Kako čudovita je gotovost, da se nobeno človeško življenje ne izgubi v kaosu brezupa, v svetu čiste naključnosti ali v brez smisla ponavljajočih se ciklih! Stvarnik lahko reče vsakemu izmed nas: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal« (Jer 1,5). Spočeti smo bili v Božjem srcu, zato »je vsak izmed nas sad Božje misli. Vsak izmed nas je zaželen, vsak ljubljen, vsak potreben.«[39]

66. Pripovedi o stvarjenju iz Prve Mojzesove knjige vsebujejo v svoji simbolični in pripovedni govorici globok nauk o človeškem obstoju in njegovi zgodovinski resničnosti. Te pripovedi nam kažejo na to, da se človeško bivanje opira na tri med seboj tesno povezana temeljna razmerja: na odnos do Boga, do bližnjega in do zemlje. Po Svetem pismu so ti življenjski odnosi prekinjeni, in to ne samo zunaj nas, temveč tudi v nas samih. Ta prekinitev je greh. Harmonija med Stvarnikom, človeštvom in vsem stvarstvom je bila uničena, ker smo hoteli mi sami prevzeti mesto Boga in s tem zavrnili priznanje, da smo omejene stvari. To dejstvo je popačilo tudi naravo naročila, naj si podvržemo zemljo (prim. 1 Mz 1,15) in jo obdelujemo ter varujemo (prim. 2,15). Posledica tega je, da se je prvotno skladno razmerje med človekom in naravo spremenilo v spopad (prim. 1 Mz 3,17–19). Zato je pomenljivo, da bi si sozvočje, ki ga je sv. Frančišek Asiški živel z vsemi stvarmi, razlagali kot zdravljenje tega preloma. Sv. Bonaventura je rekel, da je tako preko vesoljne sprave z vsemi stvarmi Frančišek dosegel stanje izvirne nedolžnosti.[40] Zelo daleč od tega vzorca pa se danes greh z vso svojo uničevalsko silovitostjo izraža v vojnah, različnih oblikah nasilja in trpinčenja, v zapostavljanju najšibkejših, v napadih na naravo.

67. Mi nismo Bog. Zemlja je bila pred nami in nam je bila dana. To nam dopušča odgovoriti na obtožbo, uperjeno zoper judovsko-krščansko misel: rečeno je bilo, da naj bi, izhajajoč iz pripovedi Geneze (Prve Mojzesove knjige), ki vabi, naj si ljudje podvržejo zemljo (prim. 1 Mz 1,28), to spodbujajo divje izkoriščanje narave, saj predstavlja človeško bitje kot gospodovalca in uničevalca. To ni pravilna razlaga Svetega pisma, kakor ga razume Cerkev. Četudi je res, da so si kdaj pa kdaj kristjani narobe razlagali Pisma, moramo danes odločno zavrniti, da bi iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi, iz naročila, da naj si podvržemo zemljo, mogli izpeljati popolno gospodovanje nad drugimi ustvarjenimi stvarmi. Pomembno je brati svetopisemska besedila v njihovem kontekstu s pravilno hermenevtično metodo in pomniti, da nas le-ta vabijo k »obdelovanju in ohranjanju« svetovnega vrta (prim. 1Mz 2,15). Medtem ko »obdelovati« pomeni orati ali prekopavati zemljo, pa »varovati« pomeni ščititi, negovati, braniti, ohranjati, čuvati. To vsebuje razmerje odgovorne vzajemnosti med človekom in naravo. Vsaka skupnost naj prejema od obilja zemlje, kar potrebuje za lastno preživetje, a je tudi dolžna varovati in zagotavljati trajnost njene rodovitnosti za prihodnje rodove. Skratka »Gospodova je zemlja« (Ps 24,1), njemu pripada »zemlja in vse, kar je na njej« (5Mz 10,14). Zato Bog zanika vsako zahtevo po absolutni lastnini: »Zemlje ne boste prodali za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in priseljenci pri meni« (3Mz 25,23).

68. Odgovornost do zemlje, ki je od Boga, nakazuje, naj človeško bitje, obdarjeno z razumom, spoštuje naravne zakone in občutljiva ravnovesja med bitji tega sveta, kajti »on je ukazal, in bili so ustvarjeni. Postavil jih je za vselej, na veke, dal je zakon, ki ne preide« (Ps 148,5b–6). Iz tega izhaja dejstvo, da biblična zakonodaja predlaga človeku različne predpise, pa ne le do drugih ljudi, temveč tudi do drugih živih bitij: »Če vidiš, da je osel tvojega brata ali njegov vol padel na poti, se ne smeš izmikati: pomagati mu moraš  da ga dvigne… Če ob poti naletiš na ptičje gnezdo, bodisi na kakem drevesu ali na tleh, z mladiči ali z jajci, in samica sedi na mladičih ali na jajcih, ne jemlji samice z mladiči« (5 Mz 22,4.6)! Podobno tudi počitek sedmega dne ni namenjen samo ljudem, temveč tudi temu, »da si odpočijeta tvoj vol in osel« (2 Mz 23,12). Tako se zavemo, da Sveto pismo ne daje povoda za gospodovalni antropocentrizem, ki mu ne bi bilo mar za druge stvari.

69. Pri odgovorni rabi stvari smo povabljeni, da tudi drugim živim bitjem priznavamo, da imajo lastno vrednost pred Bogom in ga »s svojim preprostim obstojem hvalijo in slavijo«,[41] kajti Gospod se veseli preko svojih del (prim. Ps 104,31). Človek je prav zaradi svojega edinstvenega dostojanstva in obdarjenosti z razumom poklican k spoštovanju stvarstva z njegovimi notranjimi zakoni vred, kajti »Gospod je z modrostjo postavil zemljo« (Prg 3,19). Danes Cerkev ne pravi več na poenostavljen način, da so druga bitja podrejena človekovi blaginji, kakor da bi ne imela vrednosti v sebi in bi mi z njimi lahko samovoljno ravnali. Tako so nemški škofje razložili, da bi glede drugih bitij morali »govoriti o prednosti, da 'so', pred tem, da 'so koristne'«.[42] Katekizem zelo odločno in vztrajno zavrača to, kar naj bi bilo znamenje neurejenega antropocentrizma: »Vsako ustvarjeno bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno popolnost … Različne stvari, hotene v njihovi lastni biti, odsevajo vsaka na svoj način žarek neskončne Božje modrosti in dobrote. Zaradi tega mora človek spoštovati lastno dobrost vsake stvari, tako da se izogiblje neurejenemu uporabljanju stvari.«[43]

70. V pripovedi o Kajnu in Abelu vidimo, kako je ljubosumje spodbudilo Kajna, da je segel po skrajni obliki krivice zoper svojega brata. To je prekinilo odnos med Kajnom in Bogom ter med Kajnom in zemljo, s katere je bil izgnan. Ta prehod je povzet v dramatičnem pogovoru med Bogom in Kajnom. Bog vpraša: »Kje je tvoj brat Abel?« Kajn pravi, da ne ve, Bog pa vztraja: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata iz zemlje vpije k meni. Bodi torej preklet, proč od (te) zemlje« (1 Mz 4,9–11)! Zanemarjanje obveznosti do vzpostavljanja in vzdrževanja primernega odnosa z bližnjim, za katerega imam dolžnost skrbeti in ga varovati, uničuje moj notranji odnos s samim seboj, z drugimi, Bogom in zemljo. Ko so zanemarjena vsa ta razmerja, ko pravičnost ne prebiva več na zemlji, nam Sveto pismo pravi, da je v nevarnosti vse življenje. O tem nas uči Noetova pripoved, v kateri Bog grozi, da bo počistil človeštvo zaradi njegove nenehne nesposobnosti, da bi živelo na nivoju zahteve pravičnosti in miru: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom pokončal skupaj z zemljo« (1Mz 6,13). V teh zelo starih, z globokim simbolizmom nabitih pripovedih je že navzoče danes priznano prepričanje, da je vse med seboj povezano in da je iskrena skrb za naše lastno življenje in naše razmerje do narave neločljivo povezana z bratstvom, pravičnostjo in zvestobo v odnosih do drugih.

71. Čeprav je bila človeška hudobija na zemlji velika (prim. 1 Mz 6,5) in je bilo Bogu žal, da je naredil človeka (prim. 1 Mz 6,6), je zaradi Noeta, ki je ostal pošten in pravičen, Bog sklenil odpreti pot zveličanja. Tako je dal človeštvu priložnost za nov začetek. Za upanje je dovolj en sam dober človek. Svetopisemsko izročilo jasno določa, da ta rehabilitacija vsebuje ponovno odkritje in spoštovanje ritmov, ki jih je v naravo zapisala Stvarnikova roka. To se vidi na primer pri zapovedi šabata (počitka). Sedmi dan je Gospod počival od vseh svojih del. Izraelu je zapovedal, da mora vsak sedmi dan obhajati dan počitka, šabat (prim. 1 Mz 2,2–3; 2 Mz 16,23; 20,10). Po drugi strani pa je za Izrael in njegova polja vsako sedmo leto uvedel tudi sobotno leto, ko je bilo tudi zemlji dano naj počiva, saj niso sejali, pobirali pa so samo toliko, da je zadoščalo za preživetje in gostoljubnost (prim. 3 Mz 25,4–6). Končno so po preteku sedmih tednov let, to je 49 let, obhajali jubilej, leto splošnega odpuščanja in »razglasitve po deželi osvoboditev vseh njenih prebivalcev« (2 Mz 25,10). Razvoj te zakonodaje je skušal zagotoviti ravnotežje in pravičnost v odnosu človeškega bitja z drugimi in z zemljo, na kateri je živel in delal. Hkrati pa je bilo priznano dejstvo, da zemlja s svojimi plodovi pripada vsemu ljudstvu. Tisti, ki so obdelovali in varovali zemljo, so morali deliti sadove zlasti z revnimi, vdovami, sirotami in tujci: »Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanjite čisto do roba polja in ne paberkujte po svoji žetvi! Tudi v svojem vinogradu ne paberkuj in ne pobiraj osutih jagod v njem; pústi jih revežu in tujcu« (3 Mz 19,9–10).

72. Psalmi pogosto vabijo človeka k hvaljenju Boga Stvarnika, njega, »ki je zemljo razprostrl nad vodami, ker na veke traja njegova dobrota« (Ps 136,6). K hvaljenju pa spodbujajo tudi druga bitja: »Hvalita ga, sonce in luna, hvalite ga, vse svetle zvezde! Hvalite ga, nebes nebesa, ve vode, ki ste nad nebom! Naj hvalijo ime Gospodovo, zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni« (Ps 148,3–5). Po Božji moči ne samo, da smo, ampak smo pred Njim in z Njim. Zato ga častimo.

73. Spisi prerokov nas vabijo, naj v težkih trenutkih spet najdemo moč v zrenju mogočnega Boga, ki je ustvaril vesolje. Neskončna Božja moč nas ne odvrača od njegove očetovske nežnosti, kajti v Njem se naklonjenost in moč prepletata. V resnici vsaka zdrava duhovnost namreč sprejema hkrati božansko ljubezen in zaupno češčenje Gospoda zaradi njegove neskončne moči. V Svetem pismu je Bog, ki nas osvobaja in rešuje isti, ki je ustvaril vesolje. Ti dve prvini božjega delovanja sta med seboj tesno in neločljivo povezani: »Oh, Gospod Bog! Glej, ti si s svojo veliko močjo in z iztegnjenim laktom naredil nebo in zemljo, tebi ni pretežka nobena stvar. Izpeljal si svoje ljudstvo Izraela iz egiptovske dežele z znamenji in s čudeži« (Jer 32,17.21). »Gospod je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. On se ne utrudi in ne opeša, nedoumljiva je njegova razumnost. Trudnemu daje moči, onemoglega obilno krepča« (Iz 40,28b–29).

74. Izkušnja babilonske sužnosti je sprožila duhovno krizo, ki pa je privedla do poglobitve vere v Boga, ki je bolj izrazila njegovo stvariteljsko vsemogočnost, da bi spodbudila ljudstvo k vnovičnemu odkrivanju upanja sredi tega njihovega nesrečnega stanja. Stoletja pozneje so verniki ob drugi preizkušnji in preganjanju, ko je rimsko cesarstvo skušalo vsiliti Palestini svojo absolutno oblast, spet našli uteho in upanje v tem, da so okrepili svoje zaupanje v vsemogočnega Boga in mu prepevali: »Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota!« (Raz 15,3). Če je lahko Bog ustvaril vesolje iz nič, lahko posreduje tudi na tem svetu in premaga vsako zlo. Krivica torej ni nepremagljiva!

75. Ne moremo zagovarjati duhovnosti, ki bi pozabljala na vsemogočnega Boga in stvarnika. V tem primeru bi končali v čaščenju drugih sil sveta ali pa bi se postavili namesto Gospoda in bi prišli vse do tega, da bi neomejeno uničevali od Njega ustvarjeno resničnost. Najboljši način za umestitev človeka na pravo mesto in narediti konec njegovi domišljavosti o popolnem gospostvu nad zemljo je, da ponovno predlagamo podobo Očeta, stvarnika in edinega gospodarja sveta, sicer bo človek kar naprej stremel po tem, da bi stvarnosti vsiljeval svoje zakone in lastne koristi.

III. SKRIVNOST VESOLJA
76. Za judovsko-krščansko izročilo, ko rečemo »stvarjenje«, je to več kakor reči 'narava', saj je povezano z načrtom Božje ljubezni, po katerem ima vsaka stvar svojo vrednost in pomen. Naravo pogosto razumemo kot sistem, ki ga je mogoče razčleniti, razumeti in z njim upravljati. Stvarjenje pa je mogoče razumeti le kot dar, ki izvira iz odprte dlani Očeta vseh, kot resničnost osvetljeno z ljubeznijo, ki nas vabi k vesoljnemu občestvu.

77. »Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa« (Ps 33,6). Tako nam je bilo nakazano, da svet izvira iz odločitve, ne iz kaosa ali po naključju. In to ga še bolj povzdiguje. Je izraz svobodne odločitve stvariteljske besede. Vesolje ni nastalo kot posledica samovoljne vsemogočnosti, ne demonstracije moči ali želje po samouveljavitvi. Stvarjenje spada v red ljubezni. Božja ljubezen je temeljni vzrok vsega stvarstva: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ne preziraš, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril« (Mdr 11,24). Tako je sleherna stvaritev predmet Očetove nežnosti, saj je vsaki dodeli prostor na svetu. Celo kratkotrajno življenje najbolj nepomembnega bitja je predmet njegove ljubezni. V tistih kratkih trenutkih bivanja ga obdaja s svojo naklonjenostjo. Sv. Bazilij Veliki je dejal, da je Stvarnik tudi »dobrota, brez kakršne koli preračunljivosti«,[44] Dante Alighieri pa govori o »ljubezni, ki giblje sonce in druge zvezde«.[45] Zato se od ustvarjenih stvari dvignemo »vse do njegovega ljubečega usmiljenja«.[46]

78. Ob enem pa je judovsko-krščanska misel demitizirala naravo. Ne da bi jo nehala občudovati zaradi njene lepote in neizmernosti, ji ni več pripisovala božanskega značaja. Na isti način bo v nadaljevanju glede tega poudarjeno naše prizadevanje. Vrnitev k naravi ne sme biti na račun izgube svobode in odgovornosti človeškega bitja, ki je del sveta z nalogo razvijati svoje sposobnosti, da bi jo varoval in razvijal njene možnosti. Če priznamo vrednost in krhkost narave ter hkrati sposobnosti, ki nam jih je dal Stvarnik, lahko odpravimo sodobni mit o neomejenem gmotnem napredku. Krhki svet s človeškim bitjem, ki mu Bog izroča skrb zanj, apelira na naš razum, da bi spoznali, kako naj usmerjamo, uporabljamo in omejujemo lastno moč.

79. V tem vesolju, sestavljenem iz odprtih sistemov, ki drug z drugim vstopajo v komunikacijo, lahko odkrijemo številne oblike razmerij in soudeleženosti. To nas vodi k misli o celoti, ki je odprta za Božjo presežnost, znotraj katere se razvija. Vera nam dopušča, da razlagamo pomen in skrivnostno lepoto tega, kar se dogaja. Človeška svoboda lahko ponudi pameten prispevek k resničnemu razvoju, lahko pa nam podtakne nove oblike hudega, nove vzroke za trpljenje in resnično nazadovanje. To širi prostor za burno in dramatično zgodovino človeštva, ki se je sposobna spremeniti v cvetoče osvobajanje, rast, rešitev in ljubezen, ali pa v postopen propad in medsebojno uničenje. Zato delovanje Cerkve ne skuša samo opozarjati na dolžno skrb za naravo, ampak mora predvsem »zaščititi človeka pred samouničenjem«.[47]

80. Bog, ki želi delati z nami in računati na naše sodelovanje, lahko kljub vsemu potegne kaj dobrega iz slabega, ki ga povzročamo, kajti »Sveti Duh je ima neskončno iznajdljivost, lastno božanskemu umu, ki zna predvideti, da bo razvezoval vozle človeških pripetljajev, tudi tistih najbolj zapletenih in nedoumljivih.«[48] Nekako je želel omejiti samega sebe, zato je ustvaril svet, potreben razvoja, v katerem so številne stvari, ki jih imamo ljudje za slabe, nevarne in vir trpljenja, v resnici sestavni del porodnih bolečin, ki nas spodbujajo k sodelovanju s Stvarnikom.[49] Navzoč je v najgloblji notranjosti vsake stvari, ne da bi pri tem vplival na avtonomijo svoje stvaritve. Tudi to utrjuje upravičeno avtonomijo zemeljskih stvarnosti.[50] Ta božanska navzočnost, ki zagotavlja trajnost in razvoj vsake stvari, »je nadaljevanje stvariteljskega dejanja«.[51] Božji Duh je napolnil vesolje z zmožnostmi, ki omogočajo, da iz naročja stvari samih kar naprej poganja kaj novega: »Narava ni nič drugega kakor povod za določeno veščino, zlasti za božansko veščino, ki je v stvari zapisana, zaradi česar se stvari pomikajo proti določenemu cilju. Kakor če bi mojster izdelovanja ladij vtisnil v les zmožnost, da sam pridobi obliko ladje.«[52]

81. Človeško bitje, kljub temu, da predpostavljamo razvojne procese, ima nekaj novega, česar ni mogoče povsem razložiti z razvojem drugih odprtih sistemov. Vsakdo izmed nas ima svojo osebno identiteto, s katero lahko vstopamo v dialog z drugimi in s samim Bogom. Zmožnost razmisleka, utemeljevanja, ustvarjalnosti, razlaganja, umetniškega izražanja in druge izvirne sposobnosti kažejo na docela novo posebnost, ki presega fizičen in biološki okvir. Kvalitativna novost, ki se kaže v tem, da se neko bitje kot oseba pojavi znotraj materialnega vesolja, predpostavlja direkten Božji poseg, poseben klic k življenju in k odnosu božjega Ti do drugega ti. Iz svetopisemskih besedil izhaja, da je oseba subjekt, ki nikoli ne sme biti ponižana na raven predmeta.

82. Vendar bi bilo prav tako zgrešeno misliti, da je treba na druga živa bitja gledati kot na navadne predmete, podvržene čisti samovoljni nadvladi človeškega bitja. Ko se začne gledati na naravo zgolj kot na predmet dobička in koristi, ima to hude posledice za družbo. Gledanje, ki je okrepilo samovoljo močnejšega, je povzročilo velikemu delu človeštva številne družbene razlike, krivice in nasilje; saj so zemeljske zaloge postale zasebna last prvega, ki jih je našel, ali onega, ki je imel večjo moč, torej po miselnosti zmagovalec vzame vse. Ideal soglasja, pravice, bratstva in miru, ki ga Jezus predlaga, nasprotuje takšnemu vzorcu. O njem govori z mislijo na mogočnike svojega časa: »Veste, da vladarji narodov gospodujejo nad njimi in da velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš služabnik« (Mt 20,25–26).

83.Cilj poti vesolja je v Božji polnosti, ki jo je vstali Kristus, jedro vesoljnega zorenja, že dosegel.[53] Na ta način dodajamo naslednji argument k zavračanju kakršne koli nasilne in neodgovorne nadvlade človeka nad drugimi stvaritvami. Zadnji namen drugih bitij nismo mi. Ne, vsa skupaj z nami in po nas napredujejo proti skupnemu cilju, ki je Bog v presežni polnosti, kjer vstali Kristus objema in razsvetljuje vse. Človeško bitje, obdarjeno z razumom in ljubeznijo in ki ga priteguje Kristusova polnost, pa je poklican, da vse stvaritve privede k njihovemu Stvarniku.

IV. SPOROČILO VSEH STVARI V SOZVOČJU Z VSEM STVARSTVOM
84. Ob vztrajanju, da je človeško bitje Božja podoba, ne smemo pozabiti, da ima vsaka stvar svojo vlogo in da ni nobena odveč. Vse tvarno vesolje je govorica ljubezni Boga, njegove neizmerne naklonjenosti do nas. Prst, voda, gore, vse je Božja nežnost. Zgodovina lastnega prijateljstva z Bogom se vedno odvija v zemljepisnem prostoru, ki postane zelo osebno znamenje, in vsak izmed nas ohranja v spominu kraje, ki se jih rad spominja. Kdor je odraščal v planinah ali se je kot otrok sklanjal k potoku in iz njega pil ali se igral na trgu svoje četrti, ob vrnitvi v tiste kraje spet poživi svojo identiteto.

85. Bog je napisal čudovito knjigo, »njene črke so mnoštvo stvaritev, ki napolnjujejo vesolje.«[54] Kanadski škofje so to, da nobena stvaritev ne ostane zunaj tega Božjega razodevanja, takole lepo izrazili: »Od prostranih panoramskih razgledov do najbolj drobnih oblik življenja je narava stalen vir čudenja in spoštovanja. Poleg tega je nenehno razodevanje božjega.«[55] Tudi japonski škofje so povedali nekaj zelo prepričljivega: »Zaznavati vsako stvar, ki poje hvalnico svojega obstajanja, pomeni radostno in upajoče živeti v Božji ljubezni.«[56] To zrenje stvarstva nam po vsaki stvari pomaga odkrivati nekaj od nauka, ki nam ga želi Bog posredovati, kajti »za verujočega pomeni zrenje stvarstva tudi poslušanje sporočila, poslušanje protislovnega in tihega glasu.«[57] Lahko torej rečemo, da »ob razodetju v polnem pomenu besede, ki ga vsebuje Sveto pismo, obstaja tudi božje razodevanje v sijanju sonca in spuščanju noči.«[58] Če je človek pozoren na to razodevanje, se uči spoznavati samega sebe v ogledalu drugih stvari: »Izražam se z govorico sveta; svojo sakralnost raziskujem tako, da razbiram kozmično.«[59]

86. Vesolje kot celota, z mnogoterimi odnosi, na najboljši način kaže nevidno Božje bogastvo. Sv. Tomaž Akvinski je modro poudaril, da mnogoterost in raznolikost izvira »iz namena prvega gibalca«, ki je želel, naj to, »kar manjka vsaki stvari, da bi res predstavljala božansko dobroto, nadomestijo druge stvari«,[60] kajti njegove dobrote »ne more primerno predstaviti ena sama stvar.«[61] Zato potrebujemo raznolikost stvari, da iz njih spoznavamo mnogoterost odnosov.[62] Pomen in smisel katere koli stvaritve je torej mogoče bolje razumeti, če jo zremo znotraj celotnega Božjega načrta. Katekizem takole  uči: »Medsebojna odvisnost stvari je hotena od Boga. Sonce in luna, cedra in mala cvetica, orel in vrabec: neštete različnosti in neenakosti nakazujejo, da nobena stvar ne zadošča sama sebi, da obstajajo le v odvisnosti druga od druge, da bi se tako medsebojno dopolnjevale v služenju druge drugim.«[63]

87. Ko se zave Božjega odseva v vsem, kar biva, srce začuti željo po češčenju Boga za vse njegove stvari in skupaj z njimi, kakor je prikazano v čudoviti hvalnici sv. Frančiška Asiškega:

 Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, Najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati. 

 Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva. 

Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu, jasne, dragocene in lepe. 

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu,
s katerimi ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

 Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ:
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

 Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

 Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

 Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.«[64]

 88. Brazilski škofje so izpostavili, da vsa narava poleg tega, da izraža Boga, je tudi prostor njegove navzočnosti. V vsaki stvari prebiva njegov oživljajoči Duh, ki nas kliče k odnosu z Njim.[65] Odkritje te navzočnosti nas spodbuja k razvijanju »ekoloških kreposti«.[66] A ko to pravimo, ne smemo pozabiti, da obstaja tudi neskončen razloček, ker bitja tega sveta ne premorejo Božje polnosti. Drugače kot tako, ne bi bilo dobro za stvari, saj jim ne bi priznali njim lastnega in pravega mesta in bi od njih zahtevali nekaj, česar nam v svoji neznatnosti ne morejo dati.

V. VESOLJNO OBČESTVO
89.Stvaritve tega sveta ne smemo imeti za dobrine brez lastnika: »Tvoje so, Gospod, ljubitelj življenja« (prim. Mdr 11,26). To nas vodi k prepričanju, da smo vsi, ki nas je ustvaril isti Oče, vse kar v vesolju obstaja, povezani med seboj z nevidnimi vezmi in sestavljamo neke vrste skupno družino, odlično občestvo, ki nas spodbuja k svetemu, ljubečemu in ponižnemu spoštovanju. Želim spomniti: Bog nas je »tako tesno povezal s svetom, ki nas obdaja, da je opustošenje tal nekaj takega kakor bolezen za vsakega posameznika. Izumrtje kake vrste moramo obžalovati tako, kakor da bi bilo pohabljenje..«[67]

90. To ne pomeni izenačevanja vseh živih bitij in ne jemlje človeškemu bitju tiste posebne vrednosti, ki hkrati vsebuje strašno odgovornost. Niti ne dopušča pobožanstvenja zemlje, kar bi nas oropalo klica k sodelovanju z njo in k zaščiti njene krhkosti. Takšno pojmovanje bi se končalo v novi neuravnoteženosti, kar bi nas vodilo v skušnjavo, da bi bežali pred resničnostjo, ki nas odkrito opominja.[68] Včasih zaznamo pretirano zavzemanje pri odrekanju kakšne koli človekove superiornosti, da se lahko zavzemajo bolj za druge vrste, ne pa, da bi branili enakosti dostojanstva med človeškimi bitji. Seveda moramo biti zaskrbljeni, če se z drugimi živimi bitji ravna neodgovorno, še bolj pa bi se morali razburiti predvsem nad velikanskimi razlikami, ki so med nami, saj kar naprej dopuščamo, da se nekateri imajo za večvredne od drugih. Ne opazimo več, da nekateri padajo v vedno hujšo revščino brez realnih možnosti za izboljšanje, medtem ko drugi ne vedo, kaj bi počeli s tem, kar imajo. Nečimrno razkazujejo svojo domnevno vzvišenost, za seboj pa puščajo tolikšno potratnost, da bi uničila planet, če bi se razširila po vsem svetu. Z dejanji namreč dopuščamo, da se nekateri čutijo bolj ljudje kakor drugi, kakor da bi bili rojeni z več pravicami.

91.Čut notranje povezanosti z drugimi stvaritvami v naravi ne more biti pristen, če srce ne premore nežnosti, sočutja in skrbi za druge ljudi. Očitna je torej nedoslednost nekoga, ki se bori proti trgovini z živalmi, ker jim grozi izumrtje, popolnoma neobčutljiv pa je do ravnanja z ljudmi; se ne zanima za reveže ali je pripravljen uničiti drugega človeka, ki mu ni po volji. S tem se postavlja pod vprašaj smisel boja za okolje. Sv. Frančišek v pesnitvi, v kateri hvali Boga za stvaritve, ne doda po naključju: »Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo.« Vse je povezano. Zato je nujno potrebna skrb za okolje, povezana z iskreno ljubeznijo do ljudi in s trajnim prizadevanjem za reševanje družbenih problemov.

92.Ko pa je, po drugi strani, srce resnično odprto za vesoljno občestvo, ni nič in nihče od tega bratstva izključen. Potemtakem je res, da se tudi ravnodušnost ali krutost do drugih stvaritev tega sveta na neki način vedno prenaša v naše drže do drugih ljudi. Srce je eno samo, in ista beda, ki vodi k temu, da grdo ravnamo z živaljo, se takoj pokaže tudi v razmerju do drugih ljudi. Vsaka okrutnost do katere koli stvaritve »je v nasprotju s človeškim dostojanstvom«.[69] Ne moremo se imeti za resnično ljubeča bitja, če iz našega zanimanja izključimo del stvarnosti: »Mir, pravičnost in varovanje stvarstva so tri tesno povezana vprašanja, ki se jih ne sme ločiti in obravnavati posamič, sicer se ponovno pade v enostransko obravnavo problemov.«[70] Vse je v odnostnosti in vsi ljudje smo na čudovitem romanju združeni kot bratje in sestre, povezani v ljubezni, ki jo Bog izkazuje vsem svojim stvarem in nas z nežno ljubeznijo združuje med seboj, z bratom soncem, s sestro luno, s sestro reko in z materjo zemljo.

VI. DOBRINE SO NAMENJENE VSEM
93. Danes se verni in neverni strinjajo v tem, da je zemlja v osnovi skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem. Za verne to postane vprašanje zvestobe do Stvarnika, saj je Bog ustvaril svet za vse. Izhajajoč iz tega mora vsak ekološki pristop vključevati družbeno perspektivo, ki upošteva temeljne pravice najbolj prikrajšanih. Načelo podrejenosti zasebne lastnine skupnemu namenu dobrin ter zato splošna pravica do njihove rabe je »zlato pravilo« družbenega obnašanja in »osnovno počelo celotnega etično-družbene reda«.[71] Krščansko izročilo ni nikoli priznalo absolutne ali nedotakljive pravice do zasebne lastnine, poudarjalo pa je družbeno vlogo kakršnekoli oblike zasebne lastnine. Sv. Janez Pavel II. je z velikim zanosom omenjal ta nauk, govoreč, da je »Bog podaril zemljo celotnemu človeškemu rodu, da bi hranila vse njegove člane, ne da bi bil kdo izključen ali privilegiran.«[72] TTo so miselno bogate in močne besede. Pripomnil je, da »ne bi bil človeka vreden tisti razvoj, ki ne bi spoštoval in spodbujal človekovih osebnih in družbenih, ekonomskih in političnih pravic, vključno s pravicami narodov in ljudstev«.[73] Zelo jasno je razložil, da »Cerkev brani tako zakonito pravico do zasebne lastnine, pa tudi z nič manjšo razločnostjo ne uči, da na vsako zasebno lastnino vedno pritiska družbena hipoteka, kajti dobrine služijo splošnemu namenu, ki jim ga je dal Bog«.[74] Zato odločno izjavlja, da »ni po Božjem načrtu s tem darom upravljati tako, da bi bila njegova dobrobit v korist le redkim«.[75] TTo resno postavlja pod vprašaj krivične navade enega dela človeštva.[76]

94. Bogataš in revež imata enako dostojanstvo, kajti »Gospod je ustvaril tako enega kot drugega« (Pr 22,2), »ustvaril je malega in velikega« (Mdr 6,7) in njegovo sonce vzhaja »nad hudobnimi in dobrimi« (Mt 5,45). To ima praktične posledice, podobne tistim, ki so jih povedali paragvajski škofje: »Vsak kmet ima naravno pravico do takšnega kosa zemljišča, kjer bo lahko postavil hišo ter delal in s tem vzdrževal svojo družino ter imel s tem zavarovan svoj obstoj. Takšna pravica mora biti zagotovljena, da bi njeno uveljavljanje ne bilo neizvedljivo, temveč resnično. To pomeni, da mora kmet poleg lastništva računati na tehnično izobrazbo, posojila, zavarovanje in dostop do trga.«[77]

95. Okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor je lastnik enega deleža tega, je zato, da z njim upravlja v dobro vseh. Če ne ravnamo tako, si obremenjujemo vest z odrekanjem življenja drugim. Zato so se škofje Nove Zelandije vprašali, kaj pomeni zapoved »Ne ubijaj!«, ko »dvajset odstotkov svetovnega prebivalstva uživa zemeljske vire tako, da revnim narodom in prihodnjim generacijam kradejo to, kar potrebujejo za preživetje«.[78] 

VII. JEZUSOV POGLED
96. Jezus se istoveti s svetopisemsko vero v Boga Stvarnika in poudarja temeljno dejstvo: Bog je Oče (prim. Mt 11,25). V pogovorih Jezus svoje učence vabi, naj spoznajo očetovski odnos, ki ga ima Bog z vsemi stvaritvami, in jih z ganljivo nežnostjo spominja, kako je vsaka izmed njih pomembna v njegovih očeh: »Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar niti eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom« (Lk 12,6). »Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani« (Mt 6,26).

97. Gospod bi lahko povabil druge, naj bodo pozorni na lepoto, ki je na svetu, saj je bil On sam nenehno v stiku z naravo in ji je namenjal pozornost, polno naklonjenosti in čudenja. Ko je po dolgem in počez prehodil vse kotičke svoje dežele, se je ustavljal in zrl lepoto, ki jo je posejal njegov Oče, ter vabil učence, naj v stvareh odkrivajo božje sporočilo: »Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev (Jn 4,35). »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo« (Mt 13,31–32).

98. Jezus je živel v polnem sozvočju s stvarstvom, drugi pa so se temu čudili: »Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?« (Mt 8,27). Ni bil podoben od sveta odmaknjenemu asketu ali nasprotnik drobnih življenjskih radosti. O sebi je trdil: »Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: 'Glej, požrešnež je in pijanec'« (Mt 11,19). Bil je daleč od filozofij, ki so prezirale telo, snov in stvarnosti tega sveta. Vendar so ti nezdravi dualizmi imeli v zgodovini znaten vpliv na nekatere krščanske mislece in so popačili evangelij. Jezus je delal s svojimi rokami, bil vsak dan v stiku s snovjo, ki jo je Bog ustvaril, da bi jo preoblikoval s svojo obrtniško spretnostjo. Vredno je opozoriti, da se je velik del svojega bivanja s preprostim življenjem posvetil tej obveznosti, ki ni zbujala nobenega občudovanja: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« (Mr 6,3). Tako je posvetil delo in mu podelil lastno vrednost za naše dozorevanje. Sv. Janez Pavel II. je učil: »Ko človek v zedinjenju s Kristusom, ki je bil za nas pribit na križ, prenaša napore in mučnost dela, na nek način sodeluje z Božjim Sinom pri odrešenju človeštva.«[79]

99. Po krščanskem razumevanju stvarnosti, gre usoda vsega stvarstva skozi Kristusovo skrivnost, ki je navzoča od začetka: »Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16).[80] Prolog v Janezov evangelij (1,1–18) kaže Kristusovo stvariteljsko dejavnost kot dejanje božanske Besede (Logosa). Toda ta uvod preseneča s trditvijo, da je ta Beseda »postala meso« (Jn 1,14). Ena od Oseb Svete Trojice je vstopila v ustvarjeni svet in z njim delila usodo vse do konca na križu. Od začetka sveta, še prav posebej pa od učlovečenja naprej, deluje Kristusova skrivnost v naravni stvarnosti skrito, ne da bi to prizadelo njeno avtonomijo.

100. Nova zaveza nam ne govori le o 'zemeljskem' Jezusu in o njegovi konkretni ter ljubeči povezanosti s svetom. Pokaže nam ga tudi vstalega in poveličanega, z njegovim vesoljnim gospostvom navzočega v vsem stvarstvu: »Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19–20). To nam predstavi konec časov, ko bo Sin izročil Očetu vse stvari, tako »da bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). Tako se nam stvari tega sveta ne predstavljajo več kot čisto naravna resničnost, kajti Vstali jih skrivnostno obdaja in usmerja k polnosti. Celó cvetje na polju in ptiči, ki jih je občudujoče zrl s svojimi človeškimi očmi, so zdaj polni njegove svetle navzočnosti.

Tretje poglavje
ČLOVEŠKI IZVOR EKOLOŠKE KRIZE
101. Zaman bi bilo opisovati znamenja ekološke krize, če v njih ne prepoznamo njenega človeškega izvora. Obstaja dojemanje življenja in človeškega delovanje, ki je izmaličeno in v tolikšnem nasprotju z realnostjo, da jo uničuje. Zakaj se ne bi ustavili in o tem premislili? Predlagam, da se osredotočimo na prevladujoči tehnokratski vzorec in na to, kakšno vlogo ima v njem človek in njegovo delovanje v svetu.

I. TEHNOLOGIJA – USTVARJALNOST IN OBLAST
102. Človeštvo je vstopilo v novo dobo, v kateri nas je moč tehnologije pripeljala na razpotje. Smo dediči dveh stoletij velikanskih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, sodobna medicina, informatika, nedavno digitalna revolucija, robotika, biotehnologija in nanotehnologija. Prav je, da se tega napredka veselimo in da smo navdušeni nad številnimi obsežnimi možnostmi, ki jih odpirajo te novosti, saj »sta znanost in tehnologija čudovit plod človeške ustvarjalnosti in Božji dar«.[81] Spreminjanje narave, da bi imeli od tega koristi, je značilno za človeški rod od njegovih začetkov, in na ta način tehnika »izraža stremljenje človekovega duha po postopnem premagovanju določene pogojenosti materialov.«[82] Tehnologija je našla 'zdravilo' za nešteto težav, ki so človeka mučile in omejevale. Posebno v medicini, inženiringu in komunikacijah lahko napredek samo cenimo in smo zanj hvaležni. In kako ne bi priznali vsega truda številnih znanstvenikov in tehnikov, ki so pripravili alternative za trajnostni razvoj?

103. Pravilno usmerjena tehnološka znanost ni samo sposobna proizvesti resnično dragocene stvari, ki izboljšujejo kakovost človekovega življenja; od malih gospodinjskih strojev do velikih prevoznih sredstev, mostov, zgradb, javnih prostorov. Sposobna je namreč tudi proizvesti lepoto ter omogočiti človeku, zasidranemu v gmotni svet, »skok« v območje lepega. Ali lahko zanikamo lepoto letala ali nekaterih nebotičnikov? Obstajajo dragocena likovna in glasbena dela ustvarjena s pomočjo novih tehničnih naprav. Na ta način v ustvarjalčevi želji po lepoti in v tistem, ki to lepoto zre, nastane preskok proti določeni čisto človeški izpolnjenosti.

104. Vendar pa ne smemo podcenjevati dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNK in druge možnosti, ki smo jih dosegli, dajejo strahotno moč. Še več, tistim, ki imajo znanje in predvsem ekonomsko moč za njeno izkoriščanje, pa celo presunljivo prevlado nad vsem človeškim rodom in celotnim svetom. Človeštvo ni še nikoli imelo tolikšne oblasti nad samim seboj in nič nam ne jamči, da jo bo uporabljajo za dobro, posebno če upoštevamo način, s katerim se je poslužuje. Spomnimo samo na atomske bombe, odvržene sredi 20. stoletja, pa na veliko tehnološko razkazovanje nacizma, komunizma in drugih totalitarnih režimov z namenom uničenja milijonov ljudi. In ne pozabimo, da ima vojna industrija danes na voljo precej pogubnejša sredstva. V kakšnih rokah je in v kakšnih lahko konča tolikšna moč? Grozno tvegano je, ker je le-ta v rokah majhnega dela človeštva.

105. Uveljavlja se mišljenje, da »je vsaka krepitev moči že napredek, povečanje varnosti, koristi, blaginje, življenjske moči, polnosti vrednot«,[83] kakor da bi stvarnost, dobro in resnica samodejno vzklile iz same moči tehnologije in ekonomije. Dejstvo je, da »sodobni človek ni bil vzgojen za pravilno uporabo moči«,[84] ker neizmernega tehnološkega napredka ni spremljalo enakovredno zorenje človeka za odgovornost, vrednote in vest. Vsaka doba teži k oblikovanju skromnega samozavedanja svojih meja. Zato je mogoče, da se danes človeštvo ne zaveda, kako resni izzivi so pred njim, in je »vedno več možnosti, da bo človek zlorabil svojo moč«, ko »ne obstajajo pravila svobode, ampak samo domnevne zahteve po koristnosti in varnosti«.[85] ČČlovek ni popolnoma neodvisen. Njegova svoboda oboli, kadar se prepusti slepim silam podzavesti, takojšnji izpolnitvi potreb, sebičnosti, grobemu nasilju. V tem smislu je gol in izpostavljen pred svojo lastno oblastjo, ki vedno bolj raste, a nima pravega orodja, s katerim bi jo nadzoroval. Morda razpolaga s površnimi mehanizmi, a trdimo lahko, da mu manjkajo ustrezno trdna etika, kultura in duhovnost, ki bi ga realno omejile in obdržale v mejah jasnega samoobvladovanja.

II. GLOBALIZACIJA TEHNOKRATSKEGA VZORCA
106. Temeljni problem je drugje, je še globlji ter je v načinu, kako je človeštvo prevzelo tehnologijo in razvoj skupaj z enotnim in enodimenzionalnim vzorcem. V tem vzorcu izstopa pojmovanje subjekta, ki postopno v logično-racionalnem procesu dojema in na ta način poseduje objekt, ki je zunaj njega. Takšen subjekt deluje tako, da z eksperimentiranjem vzpostavi znanstveno metodo, ki je že izrazita tehnika posedovanja, prevlade in transformacije. To je tako, kakor da bi se subjekt znašel pred brezoblično realnostjo, ki je popolnoma na voljo njegovi manipulaciji. Človek je vedno posegal v naravo, vendar je bilo njegovo poseganje kot spremljanje, kot podpora možnostim, ki so se pokazale v samih stvareh. Šlo je za to, da je sprejel, kar narava sama omogoča, kot ponujeno roko. Zdaj pa gre, nasprotno, za to, da z ukazovalno roko, ki spregleduje ali pozablja stvarnost, ki jo ima pred seboj, iz stvari iztisne vse, kar je mogoče. Zato si človek in stvar nič več prijateljsko ne podajata roke, saj sta postala nasprotnika. Od tod je le korak do zamisli o neskončni ali neomejeni rasti, ki je tako navdušila ekonomiste in finančne ter tehnološke teoretike. To predpostavlja laž o neskončni razpoložljivosti zemeljskih dobrin, ki vodi k njihovemu skrajnemu in celo neomejenemu »izžemanju«. Gre za napačno domnevo, »da je na voljo neomejena količina energije in virov za izkoriščanje, da je njihovo obnavljanje takojšnje in da narava negativne učinke manipulacije z naravnim redom lahko hitro posrka«.[86]

107. Zato lahko trdimo, da številnim težavam današnjega sveta botruje predvsem ne vedno zavestno nagnjenje po vzpostavitvi metodologije in ciljev tehnološke znanosti po vzorcu, ki pogojuje življenje ljudi in delovanje družbe. Posledice uvajanja tega vzorca v vso človeško in družbeno stvarnost so vidne v propadanju okolja, vendar je to le eno izmed znamenj redukcionizma, ki prizadene vse razsežnosti človeškega življenja in družbe. Priznati je treba, da znanstveni proizvodi niso nevtralni, saj ustvarjajo zasnovo, ki vpliva na življenjske sloge, in usmerjajo družbene strategije tako, da koristijo določenim oblastnim skupinam. Nekatere izbire na videz zadevajo proizvodnjo, v resnici pa vodijo v način družbenega življenja, ki ga nameravajo razviti.

108. Ni si mogoče zamišljati, da bi podprli drugačen kulturni vzorec in uporabljali tehniko zgolj kot orodje, saj je danes tehnokratska paradigma tako močna, da je zelo težko pustiti ob strani njene vire, še teže pa jih je uporabljati, ne da bi na nas vplivala njena logika. Postalo je protikulturno izbrati življenjski slog, katerega cilji so vsaj delno neodvisni od tehnike, njenih stroškov in njene moči globaliziranja in pomasovljanja. Tehnika v resnici poskrbi za to, da nič ne ostane zunaj njene železne logike in »človek, ki je njen protagonist, ve, da končno ne gre za korist niti za blaginjo, temveč za oblast; oblast v skrajnem pomenu besede«.[87] Zato »si prizadeva hkrati zgrabiti naravne in bivanjske prvine«.[88] S tem se skrčijo zmožnost odločanja, pristna svoboda in prostor za alternativno ustvarjalnost ljudi.

109. TTehnokratski vzorec poskuša prevladati tudi v ekonomiji in politiki. Ekonomija skrbi le za tehnološki razvoj z namenom dobička, ne oziraje se na morebitne slabe posledice za človeka. Finance tako zadušijo pravo ekonomijo. Iz svetovne finančne krize se nismo ničesar naučili, iz poslabšanja okolja se učimo zelo počasi. V nekaterih krogih zatrjujejo, da bosta sedanja ekonomija in tehnologija odpravila vse okoljske težave, enako kot z neakademskim izrazoslovjem zagotavljajo, da bo mogoče probleme, povezane z lakoto in revščino po svetu rešiti preprosto z rastjo trgov. To ni vprašanje ekonomskih teorij, ki si jih morda danes nihče ne upa zagovarjati, temveč njihovega zavzetja dejanskega razvoja ekonomije. Tisti, ki tega ne trdijo z besedami, podpirajo to z dejstvi, ko ne skrbijo za pravšnjo raven proizvodnje, za boljšo porazdelitev bogastva, za odgovorno skrb za okolje ali za pravice prihodnjih rodov. S svojim obnašanjem potrjujejo, da jim je kar največji možni dobiček zadosten cilj. Trg sam po sebi pa ne zagotavlja celovitega človeškega napredka in družbenega vključevanja.[89] Medtem imamo »neke vrste razsipniški in potrošniški razcvet, ki je v nedopustnem nasprotju s trdoživim stanjem razčlovečujoče bede,«[90] pri čemer pa se ne določijo dovolj hitro ekonomske ustanove in socialni programi, ki bi najrevnejšim omogočili reden dostop do osnovnih virov. Premalo se zavedamo, katere so najgloblje korenine sedanjih neravnovesij, ki so povezane z usmeritvijo, cilji, pomenom in družbenim kontekstom tehnološke in ekonomske rasti.

110. Specializiranost tehnologije pa posledično pripelje do ovire in sicer, da nima več pogleda na celoto. Drobljenje znanja doseže svoj namen z dejansko uporabo, a marsikdaj izgubi občutek za celoto, povezave, ki so med stvarmi, za široko obzorje, za smisel, ki postane nepomemben. To dejstvo preprečuje, da bi ugotovili prave poti za reševanje bolj zapletenih problemov sedanjega sveta, predvsem okoljskih in revežev, s katerimi se ni mogoče spopasti samo iz enega zornega kota ali glede na eno vrsto koristi. Znanost, ki si domišlja, da bo ponudila rešitve za velika vprašanja, bi morala nujno upoštevati vse, kar je znanje doseglo na drugih področjih védenja, vključno s filozofijo in družbeno etiko. Vendar je tak način ravnanja danes težko doseči. Zato tudi ni mogoče prepoznati pravih etičnih meja. Življenje postaja prepustitev toku okoliščin, ki jih narekuje tehnika, razumljena kot glavni vir za razlago bivanja. V konkretni realnosti, ki nam zastavlja vprašanja pa se pojavljajo različni simptomi, ki kažejo na napako, na primer propadanje okolja, tesnoba, izguba življenjskega smisla in pomena skupnega življenja. Tako se še enkrat izkaže, da je »resničnost nad idejo«.[91]

111. Ekološke kulture ni mogoče zvesti na vrsto nujnih in delnih odgovorov na probleme, ki zadevajo propadanje okolja, izčrpanje naravnih zalog in onesnaževanje. Napredovanju tehnokratskega vzorca bi se morali upreti z drugačnim gledanjem, drugačno miselnostjo, politiko, vzgojo, življenjskim slogom in duhovnostjo. Sicer se lahko tudi najboljše ekološke pobude ujamejo v isto globalizirano logiko. Če iščemo zgolj tehnično zdravilo za vsako posamezno ekološko vprašanje, pomeni, da smo ločili stvari, ki so v resnici povezane, najgloblje probleme svetovnega sistema pa pometli pod preprogo.

112. Vendar je po drugi strani mogoče na novo razširiti pogled, saj je človekova svoboda sposobna tehniko omejiti, jo usmeriti in postaviti v službo drugačnega, bolj zdravega, bolj človeškega, bolj socialnega in celovitejšega napredka. Tu in tam se osvoboditev od tehnokratskega vzorca že dogaja. Na primer takrat, ko se skupnost malih podjetnikov odloči za manj onesnažujoče proizvajalne sisteme in pri tem podpre neporabniški način življenja, sreče, sožitja. Ali takrat, ko tehnika v prvi vrsti rešuje konkretne težave ljudi, zato da jim pomaga živeti dostojanstveno in z manj trpljenja. In tudi takrat, ko ustvarjalno raziskovanje in občudovanje lepega zmoreta preseči redukcionizem, popredmeteno moč skozi neke vrste odrešitev, ki se uresniči v lepem in v tistem, ki to lepo zre. Zdi se, da pristna človečnost, ki vabi k združitvi bistvenega v novo celoto, živi sredi tehnološke civilizacije tako neopazno kot megla, ki pronica skozi zaprta vrata. Bo to kljub vsemu odporu, ki se pojavlja proti vsemu tistemu, kar je pristno, vendarle trajna obljuba?

113. Po drugi strani se zdi, da ljudje ne verjamejo v srečno prihodnost, ne zaupajo slepo boljšemu jutri, pa naj gre za sedanje razmere v svetu ali za tehnične zmožnosti. V zavest jim prihaja, da tehnični in znanstveni napredek ni enak napredku človeštva in zgodovine, in spoznavajo, da v srečno prihodnost vodijo druge, temeljne poti. Pa si kljub temu niti ne predstavljajo, da bi se odrekli možnostim, ki jih ponuja tehnologija. Človeštvo se je zelo spremenilo in kopičenje vedno novih novotarij potrjuje minljivost, ki se plazi na površje v eni sami smeri. Težko se je ustaviti in spet zajeti iz globine življenja. Če arhitektura odseva duha neke dobe, velikanske stavbe in vrstne hiše izražajo duha globalizirane tehnike, kjer vedno novi proizvodi postajajo hudo dolgočasni. Ne vdajmo se v to in ne odpovejmo se spraševanju o ciljih in pomenu vsake stvari. Sicer bomo samo opravičevali sedanje stanje in bomo potrebovali vedno več nadomestkov za prenašanje praznine.

114. To, kar se dogaja, nas postavlja pred dejstvo, da moramo nujno naprej v pogumno kulturno revolucijo. Znanost in tehnika nista nevtralni, lahko pa od začetka do konca nekega procesa vpletata različne namene in možnosti, ki se pokažejo na različne načine. Nihče se noče vrniti v dobo jamskega človeka, vendar je nujno upočasniti korak, da bi lahko drugače gledali na resničnost, sprejeli dober in vzdržen razvoj, hkrati pa spet pridobili vrednote in velike cilje, ki jih je uničila nebrzdana velikopoteznost (megalomanstvo).

III. KRIZA IN POSLEDICE MODERNISTIČNEGA  ANTROPOCENTRIZMA
115. Modernistični antropocentrizem je, paradoksalno, postavil tehnicistični um nad resničnost, kajti to človeško bitje »ne čuti več narave kot veljavne norme, ne kot živeče zatočišče. Vidi jo brez predpostavk, objektivistično, kot prostor in snov, v katerem je mogoče narediti nekaj, v kar se vrže scela, pa ni pomembno, kako se bo izšlo.«[92] Na ta način se svetu zmanjša njegova notranja vrednost. Ampak če človek ne bo ponovno odkril svojega pravega mesta na svetu, ne bo pravilno dojel samega sebe in bo tako v protislovju z lastno resničnostjo. »Bog ni dal samo zemlje človeku, da jo uporablja ob spoštovanju namena prvotne dobrosti, ampak je Bog tudi človeku podaril njega samega; zato mora spoštovati naravno in nravno strukturo, s katero je bil obdarovan.«[93]

116. V modernizmu se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, ki danes – preoblečena – še naprej spodkopava vsakršno sklicevanje na to kar je skupno ter vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič usmeriti pozornost na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški ter družbeni razvoj. Neustrezna predstavitev krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje razmerja človeškega bitja do sveta. Pogosto se je širil prometejevski sen o obvladovanju sveta, kar je zbujalo vtis, da je skrb za naravo stvar šibkih. Pravilna razlaga pojmovanja človeškega bitja kot gospodarja vesolja pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.[94]

117. Pomanjkanje skrbi za ugotavljanje škode, ki jo trpita narava in okolje zaradi človekovih odločitev, je le jasen odsev ravnodušnosti do sporočila, vtisnjenega v naravni ustroj. Če se v realnosti sami ne prizna pomembnosti reveža, človeškega zarodka, človeka s posebnimi potrebami – da navedem le nekaj primerov – bo težko moč prisluhniti ječanju same narave. Vse je povezano. Če se človek razglasi za neodvisnega od realnosti, in nastopi kot absoluten gospodar, podre temelj svojega obstoja: »Namesto da bi uresničeval svojo vlogo sodelavca Boga pri stvariteljskem delu, se postavi na mesto Boga in s tem končno izzove upor narave.«[95]

118. Takšno stanje nas vodijo v trajno shizofrenijo. Ta se kaže v tehnokratskem navdušenju, ki drugim bitjem ne priznava njihove lastne vrednosti, pa tudi v zanikanju vsakršne posebne vrednosti človeškega bitja. Človeštva namreč ne moremo pustiti ob strani. Brez novega človeka ne bo novega odnosa z naravo. Brez ustrezne antropologije ni ekologije. Če pojmujemo človeka samo kot eno izmed bitij, ki izvira iz igre naključja ali iz fizičnega determinizma, »tvegamo, da bo v ljudeh oslabela zavest odgovornosti«.[96] Izkrivljene osredinjenosti človeka na samega sebe ne sme zamenjati »biocentrizem«, saj bi to pripeljalo do novega neravnovesja, kar težav ne le ne bi rešilo, temveč bi dodalo nove. Od človeka ne smemo zahtevati novih obveznosti do sveta, če hkrati ne priznamo in ne izpostavimo njegovih posebnih zmožnosti spoznanja, volje, svobode in odgovornosti.

119. Kritika izkrivljenega antropocentrizma ne bi smela postaviti v drugi plan vrednost odnosov med osebami. Če je ekološka kriza pokazatelj ali zunanji izraz etične, kulturne in duhovne krize modernizma, se ne smemo slepiti, da bomo ponovno izboljšali svoj odnos do narave, ne da bi izboljšali vsa temeljna razmerja med ljudmi. Ko krščanska misel zahteva za človeško bitje priznanje njegove posebne vrednosti, ki je nad drugimi stvaritvami, daje prostor za spoštovanje vsakega človeka in s tem spodbuja priznavanje drugega. Odprtost »ti-ju«, ki je zmožna spoznavati, ljubiti in se pogovarjati, še vedno ostaja velika odlika človeške osebe. Zato zaradi primernega odnosa z naravo ni treba zmanjševati človekove družbene niti presežnostne razsežnosti, njegove odprtosti božanskemu »Ti«. Ni namreč mogoče predlagati povezanosti z okoljem, zanemarjati pa stike z drugimi ljudmi in z Bogom. To bi bil romantični individualizem, preoblečen v ekološko lepoto in zadušljivo zapiranje v imanenco.

120. Ker je vse povezano, tudi ne gresta skupaj varstvo narave in opravičevanje splava. Ne moremo udejanjati vzgojne poti za sprejemanje  slabotnih bitij, ki nas obkrožajo in so včasih nadležna in neprijetna, če ne zaščitimo človeškega zarodka, čeprav nas njegov prihod spravlja v stisko in težave: »Ko izgubimo osebni in družbeni občutek za sprejemanje novega življenja, zakrnijo tudi druge oblike sprejemanja, koristne za družbeno življenje.«[97]

121. Pričakujemo razvoj nove sinteze, ki bo presegla napačne dialektike zadnjih stoletij. Krščanstvo samo, zvesto svoji identiteti in zakladu resnice, ki ga je prejelo od Jezusa Kristusa, vedno znova postavlja samo sebe v premislek in se na novo izreka v dialogu z novimi zgodovinskimi okoliščinami in tako omogoča, da vedno znova zacveti njegova večna novost.[98] 

Praktični relativizem
122. Človekova izkrivljena osredinjenost nase pripravlja prostor izkrivljenemu življenjskemu slogu. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem pisal o praktičnem relativizmu, ki je značilen za naš čas in je »še nevarnejši od doktrinalnega«.[99] Kadar človek postavi v središče samega sebe, postavi na prvo mesto lastne naključne koristi, vse drugo pa postane relativno. Zato se ne bi smeli čuditi, da se poleg vsepričujočosti tehnokratskega vzorca in čaščenja neomejene človekove oblasti pri ljudeh pojavlja ta relativizem, pri katerem je vse brez pomena, če ne služi takojšnjim lastnim koristim. V tem je logika, ki nam pomaga razumeti, kje se napajajo različna stališča, ki hkrati povzročajo propadanje okolja in družbe.

123. Kultura relativizma je prav tista bolezen, ki spodbudi človeka, da se na račun drugega okoristi in ga obravnava kot navaden predmet, ko ga peha v prisilno delo ali zaradi zadolženosti ponižuje v sužnost. Je logika, ki vodi k spolnemu izkoriščanju otrok ali zanemarjanju starih, od katerih več nima koristi. Je tudi notranja logika tistega, ki trdi: »Pustimo, da nevidne sile trga regulirajo ekonomijo, ker so njihovi učinki na družbo in naravo neizogibna škoda.« Če ni več objektivne resnice niti trdnih načel, razen zadovoljevanja lastnih želja in takojšnjih potreb, kakšne meje lahko veljajo za trgovino z ljudmi, za organizirani kriminal, promet z mamili, za trgovino z okrvavljenimi diamanti ali s kožami živali, ki izumirajo? Ali ni ta relativistična logika tista, ki upravičuje nakup organov revežev za prodajo in poskuse, ali pa zavrženje otrok, ker pač ne ustrezajo željam staršev? To je tudi logika »uporabi in odvrzi«, ki proizvaja toliko odpadkov samo zaradi nebrzdane želje, da človek porabi več, kot v resnici potrebuje. Zato si ne moremo predstavljati, da bodo za preprečevanje vedenja, ki prizadene okolje, dovolj politični programi ali zakoni. Če je namreč skorumpirana kultura, če se več ne priznava nobena objektivna resnica, nobeno splošno veljavno načelo, bodo zakoni razumljeni samo kot samovoljne zapovedi ali kot ovire, ki se jim je treba izogniti.

Potreba po obrambi dela
124. V vsako zasnovo celostne ekologije, ki ne izključuje človeka, je nujno vključiti vrednoto dela, ki jo je tako modro razvil sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu (Laborem exercens). Spomnimo, da je po svetopisemski pripovedi o stvarjenju sveta Bog postavil človeka v pravkar ustvarjeni vrt (prim. 1Mz 2,15) ne le zato, da bi skrbel za obstoječe (varovati), ampak tudi zato, da bi delal in pridelal plodove (obdelovati). Tako delavci in rokodelci »utrjujejo ustvarjeni svet« (prim. Sir 38,34). Človekovi posegi, ki pospešujejo pameten razvoj, so najprimernejši način ukvarjanja s svetom, ker nakazuje, da je človek Božji sodelavec, saj pomaga, da se pokažejo zmožnosti, ki jih je On sam vtisnil v stvari: »Gospod je naredil, da zemlja daje zdravila, razumen mož jih ne bo zavračal« (Sir 38,4).

125. Če skušamo premisliti, kakšni so primerni odnosi med človekom in svetom, ki ga obdaja, se pojavi potreba po pravilnem razumevanju dela. Ko govorimo o povezavi med človekom in stvarmi, se namreč zastavlja vprašanje o smislu in namenu človeškega delovanja v resničnosti. Tu ne mislimo samo na fizično delo ali obdelovanje zemlje, temveč na vsako dejavnost, ki pomeni spreminjanje obstoječega, od priprave socialnega programa do načrta tehnološkega razvoja. Vsaka oblika dela predpostavlja zamisel o povezavi, ki jo mora človek vzpostaviti z drugačnim od sebe. Krščanska duhovnost je ob kontemplativnem čudenju nad stvarmi, ki ga najdemo pri sv. Frančišku Asiškem, razvila tudi bogato in zdravo razumevanje dela, kar srečamo na primer v življenju blaženega Charlesa de Foucaulda in njegovih učencev.

126. Poberimo še kaj iz dolgega izročila samostanov. Od začetka so bili naklonjeni neke vrste begu od sveta, saj so se skušali oddaljiti od mestne dekadence. Zato so se menihi zatekali v puščavo, prepričani, da je ta pravi kraj za spoznavanje Božje navzočnosti. Sv. Benedikt iz Nursije je pozneje hotel, da njegovi menihi živijo v skupnosti ter povezujejo molitev in študij s fizičnim delom (Ora et labora). Ta uvedba fizičnega dela, prežetega z duhovnim, se je izkazala za revolucionarno. V prepletanju zbranosti in dela so se učili  dozorevanja in posvečevanja. Ta način življenja in dela nas usposablja za ohranjanje in spoštovanje okolja ter naš odnos do sveta napaja z zdravo treznostjo.

127. Trdimo, da je »človek začetnik, središče in cilj vsega ekonomskega in družbenega življenja«.[100] Kadar pa izgubi sposobnost razmišljanja in spoštovanja, se ustvarijo pogoji, da se smisel dela sprevrže.[101] Vedno znova je treba poudarjati, da je človek hkrati »gospodar svojih dejanj in presojevalec njihove vrednosti; on sam je začetnik svojega napredka v soglasju z naravo, ki mu jo je zaupal Stvarnik; od nje si svobodno izbira možnosti in vse potrebno.[102] Delo bi moralo uokvirjati ta mnogovrstni človekov osebni razvoj, kjer so v igri številne življenjske razsežnosti: ustvarjalnost, načrtovanje prihodnosti, razvoj sposobnosti, vaja vrednot, komunikacija z drugimi, češčenje. Zato družbena resničnost današnjega sveta, onstran omejenih koristi podjetij in dvomljive ekonomske smotrnosti zahteva, da »bi si še naprej v prvi vrsti prizadevali za to, da bi vsi dobili ali ohranili zaposlitev«.[103]

128. K delu smo poklicani od stvarjenja naprej. Ne smemo si prizadevati za to, kako bi človeško delo vedno bolj nadomeščali s tehnološkim napredkom. S takšnim početjem bi človeštvo škodovalo samemu sebi. Delo je potreba, je del človekovega smisla na tem svetu, je pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve. V tem smislu bi morala biti denarna pomoč revežem vedno začasna rešitev za najnujnejše potrebe. Pravi cilj bi moral vedno biti, kako jim z delom omogočiti človeka vredno življenje. Vendar pa ekonomske usmeritve podpirajo tehnološki napredek finalizacije, da bi znižali proizvajalne stroške na račun zmanjšanja števila delovnih mest, ki jih nadomeščajo stroji. To je še en način, kako se lahko človekovo ravnanje obrne proti njemu samemu. Zmanjševanje števila delovnih mest »z naraščajočo erozijo 'družbenega kapitala' slabo vpliva na ekonomsko področje oziroma na celotno zaupanje, zaupljivost, spoštovanje pravil, kar vse je nujno potrebno za sleherno družbeno sožitje«.[104] Končno so »človekovi stroški vedno tudi stroški ekonomije in ekonomske nepravilnosti imajo vedno tudi človeško ceno«.[105] Odreči se vlaganju v ljudi na račun takojšnjega dobička je kaj slaba usluga družbi.

129. Da bi bilo zaposlovanje še naprej mogoče, je nujno podpirati ekonomijo, ki pospešuje proizvodno raznolikost in podjetniško ustvarjalnost. Obstaja na primer veliko zelo različnih kmetijskih prehrambnih sistemov v malem, ki še naprej prehranjujejo največji del svetovnega prebivalstva. Pri tem uporabljajo manjši delež zemlje in vode in odlagajo manj odpadkov, pa najsi bo to na njivah in vrtovih, na lovu in pri nabiranju gozdnih sadežev ali pri malem ribolovu. Ekonomija postopnega zmanjševanja (economies of scale), posebno v kmetijskem sektorju, prisili male pridelovalce, da prodajo zemljo ali opustijo svoje običajne nasade. Njihovi poskusi, da bi razvili druge, bolj raznolike oblike pridelave, se izjalovijo, ker imajo težave pri dostopu na območne in svetovne trge ali ker je prodajna ali prevozniška infrastruktura v službi velikih podjetij. Oblast ima pravico in odgovornost za vzpostavitev jasne in trdne podpore malim pridelovalcem in raznoliki pridelavi. Da bi vladala ekonomska svoboda, od katere bi v resnici imeli korist vsi, je včasih potrebno postaviti meje tistim, ki imajo v rokah največje zaloge in ekonomsko moč. Razglašanje ekonomske svobode v primeru, ko dejanske okoliščine mnogim onemogočajo udeležbo in ko se zmanjšuje dostop do dela, je protislovno in politiki v sramoto. Podjetniška dejavnost je žlahten poklic, usmerjen v bogatenje in izboljšanje sveta za vse. Lahko je zelo rodoviten način podpore področju, na katerem deluje, predvsem če doume, da je ustvarjanje delovnih mest nujni delež njegove službe za skupno dobro.

Biološke inovacije, začenši pri raziskavah
130. V filozofski in teološki viziji človeka in stvarjenja, ki sem jo skušal predložiti, je jasno, da človek s svojim značilnim razumom in znanostjo ni zunanji dejavnik, ki bi moral biti popolnoma izključen. Čeprav sme poseči v rastlinski in živalski svet in ga uporabiti, kadar je to potrebno za njegovo življenje, pa vendarle Katekizem katoliške Cerkve uči, da so poskusi na živalih upravičeni samo, če »ostajajo v pametnih mejah /…/ in prispevajo k negovanju ali ohranjevanju človeških življenj«.[106] Odločno navaja, da je človeška oblast omejena in da je »v nasprotju s človeškim dostojanstvom po nepotrebnem trpinčiti živali in oteževati njihovo življenje«.[107] Vsakršna uporaba in delanje poskusov »zahteva religiozno spoštovanje neokrnjenosti stvarstva«.[108]

131. Tukaj prevzemam uravnoteženo stališče sv. Janeza Pavla II., ki je poudarjal koristi znanstvenega in tehnološkega napredka. Ta »kaže na to, kako plemenit je človekov poklic, ko odgovorno sodeluje pri Božjem stvaritvenem deju«, hkrati pa je spomnil, kako, »noben poseg v ekosistem ne sme zanemarjati, kakšne so posledice na drugih področjih«.[109] Zagotavljal je, da Cerkev ceni prispevek »proučevanja in uporabe molekularne biologije, dopolnjene z drugimi strokami, na primer genetiko in njeno tehnološko uporabo v poljedelstvu in industriji«.[110] Toda rekel je tudi, da to ne sme povzročiti »nerazsodne genetske manipulacije«,[111] ki se ne bi menila za slabe posledice teh posegov. Kakor umetniku ni mogoče prepovedati izražanja njegove ustvarjalnosti, se nikakor ne sme ovirati tiste, ki imajo posebne darove za znanstveni in tehnološki razvoj, katerega zmogljivosti so božji dar v službi drugih. Hkrati pa je treba ponovno skrbno premisliti cilje, učinke, povezave in etične meje take človeške dejavnosti, ki je oblika moči z velikimi tveganji.

132. V ta okvir bi moral soditi razmislek o človeških posegih v rastlinski in živalski svet, kar danes pomeni genetske spremembe, ki jih omogoča biotehnologija z namenom, da bi izkoristili sedanje možnosti tvarne resničnosti. Spoštovanje vere do razuma zahteva, da prisluhnemo, kaj lahko biološka znanost, ki se razvija neodvisno od ekonomskih koristi, odkrije o bioloških sestavih, njihovih možnostih in mutacijah. Vsekakor je zakonit poseg v naravo zato, »da bi ji pomagal k razvoju po njenem bistvu, to je ustvarjanju, kakor ga želi Bog«.[112]

133. Težko je izreči splošno sodbo o razvoju rastlinskih in živalskih gensko spremenjenih organizmov (GSO) za potrebe medicine in kmetijstva, saj so lahko zelo različne med sabo, in zahtevati previdno raziskovanje. Po drugi strani tveganj ni mogoče vedno pripisati sami tehniki, temveč neprimerni in pretirani uporabi. Genske spremembe so se v resnici velikokrat dogajale in se dogajajo v sami naravi. In te, ki jih povzroča človek, sploh niso sodoben pojav. Sem sodijo udomačevanje živali, križanje vrst in druge splošno sprejete stare prakse. Spomnimo, da je bil začetek znanstvenega razvoja gensko spremenjenih žit opazovanje bakterij, ki so naravno in samodejno spreminjale genom neke rastline. Vendar v naravi ti procesi tečejo počasi, in tega ni mogoče primerjati s hitrostjo, ki jo narekuje sedanji tehnološki razvoj, tudi takrat, ko temelji na večstoletni podlagi.

134. Čeprav nimamo dokončnih dokazov o škodi, ki bi jo lahko človeku povzročila gensko spremenjena žita in čeprav je njihova uporaba v nekaterih predelih spodbudila ekonomsko rast, ki je pomagala rešiti nekatere probleme, se pojavljajo značilne težave, ki jih ne smemo podcenjevati. Po uvedbi te pridelave je mogoče na številnih področjih opaziti kopičenje rodovitne zemlje v rokah redkih posameznikov. To je posledica »postopnega izginjanja malih kmetov, ki so izgubljali obdelovalno zemljo in so se morali umakniti iz neposredne pridelave«.[113] Najšibkejši med njimi postanejo sezonski delavci in številni dninarji se odselijo v revna mestna naselja. Širjenje teh obdelovalnih površin uničuje zapletene zasnove ekosistemov, zmanjšuje raznovrstnost pridelave ter prizadene sedanje ali prihodnje krajevne ekonomije. V različnih državah je opaziti težnjo po oligopolu (tržni strukturi z manjšim številom močnih ponudnikov, op. prev.) v pridelavi semen in drugih pridelkov, potrebnih za pridelavo. Odvisnost se povečuje, če upoštevamo uporabo sterilnih semen, kar bi privedlo do tega, da bi morali kmetje kupovati seme pri proizvodnih podjetjih.

135. Nedvomno je potrebna nenehna pozornost, da bodo upoštevani vsi etični vidiki. V ta namen je treba zagotoviti odgovorno, poglobljeno znanstveno in družbeno razpravo, ki bo sposobna presoditi vse razpoložljivo védenje in poimenovati stvari s pravim imenom. Včasih namreč ne pride na mizo popolna informacija, temveč prirejena lastnim političnim, ekonomskim ali ideološkim koristim. To otežuje uravnoteženo in previdno sodbo o različnih vprašanjih, upoštevajoč pri tem vse spremenljivke v igri. Potrebno je imeti informacijske točke, kjer bi neposredno prizadeti (kmetje, potrošniki, predstavniki oblasti, znanstveniki, proizvajalci semen, prebivalstvo, ki živi v soseščini obravnavanih polj, in drugi), lahko izpostavili svoje težave ali dobili široko ter verodostojno informacijo, da bi mogli sprejeti odločitve v skupno dobro za danes in jutri. Vprašanje GSO je zapleteno in terja strpno obravnavo vseh njegovih vidikov, kar pa zahteva vsaj več truda za financiranje različnih neodvisnih in interdisciplinarnih raziskav, ki bi lahko razjasnile marsikaj.

136. Po drugi strani vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav, vendar pa teh načel ne upoštevajo, ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se, da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja, ko ima tehnika, kadar ne prizna velikih nravstvenih načel, nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli, da bo tehnika, ločena od etike, težko sposobna samoomejevati svojo moč.

Četrto poglavje
CELOSTNA EKOLOGIJA
137. Glede na to, da je vse tesno prepleteno med seboj in da sedanji problemi zahtevajo pogled, ki upošteva vse vidike svetovne krize, predlagam, da bi se zdaj pomudili pri razmišljanju o različnih sestavinah celostne ekologije, ki seveda zajema posameznika in družbo.

I. OKOLJSKA, EKONOMSKA IN DRUŽBENA EKOLOGIJA
138. Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se odvijajo. Zahteva tudi premislek in razpravo o življenjskih razmerah in o preživetju družbe s poštenim tehtanjem vzorcev razvoja, proizvodnje in porabe. Poleg tega ni odveč še naprej vztrajati pri dejstvu, da je vse povezano med seboj. Ločena nista ne čas ne prostor, pa tudi atomov in subatomskih delcev ne moremo imeti za nekaj nepovezanega. Kakor so med seboj odvisne fizikalne, kemične in biološke sestavine planeta, tako tvorijo tudi življenjske vrste mrežo, ki je ne bomo nikoli do kraja spoznali in razumeli. Dobršen del naše genetske informacije si delimo s številnimi živimi bitji. Zato se lahko delna in ločena spoznanja spreminjajo v neke vrste nevednost, če jih ne povežemo v širše gledanje na stvarnost.

139. Ko govorimo o »okolju«, izpostavljamo še neki drugi odnos: tisti med naravo in družbo, ki v njej prebiva. To nam preprečuje, da bi na naravo gledali kakor na nekaj, kar je od nas ločeno, ali kot na goli okvir našega življenja. V naravo smo vključeni, njen del smo in z njo smo prežeti. Razlogi, zaradi katerih je neki kraj onesnažen, zahtevajo analizo delovanja družbe, njene ekonomije, obnašanja, njenih načinov dojemanja stvarnosti. Glede na obseg sprememb ni več mogoče najti ustreznega in za vsak posamezen del problema ločenega odgovora. Poglavitno je, da iščemo celostne rešitve, ki upoštevajo vplivanje naravnih sistemov med seboj in z družbenimi sistemi. Ni dveh med seboj ločenih kriz, okoljske na eni in družbene na drugi strani, temveč le ena med seboj prepletena družbeno-okoljska kriza. Smernice za reševanje terjajo celosten pristop v boju proti revščini, pri vračanju dostojanstva izključenim in tudi pri ukvarjanju z naravo.

140. Zaradi množine in raznoterosti elementov, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju vplivov določene podjetniške dejavnosti na okolje, je nujno zaupati pomembnejšo vlogo raziskovalcem, jim olajšati sodelovanje in dati široko akademsko svobodo. To trajno raziskovanje bi moralo tudi pokazati, kako različne stvari vplivajo druga na drugo, ko oblikujejo višje enote, katerim danes pravimo »ekosistemi«. Ne raziskujemo jih le zato, da bi ugotovili, kakšna naj bi bila njihova razumna raba, temveč tudi zato, ker imajo mimo te rabe neodvisno notranjo vrednost. Kakor je vsak organizem danes dober in sam na sebi vreden občudovanja, ker je Božja stvar, velja to prav tako za harmonično celoto organizmov v določenem prostoru, ki deluje kot sistem. Četudi se tega ne zavedamo, je od takšne vzajemnosti odvisno naše življenje. Spomniti moramo, da ekosistemi vplivajo na spreminjanje ogljikovega dioksida, na čiščenje vode, na nadzorovanje bolezni in drugih nadlog, na sestavo tal, na razgradnjo odpadkov in na številna druga opravila, na katera ne mislimo ali jih ne poznamo. Ko to doumejo, se mnogi ljudje zopet zavedo, da živimo in delamo v stvarnosti, ki nam je bila podarjena, ki je bila pred našimi sposobnostmi in bivanjem. Zato je treba vedno, ko govorimo o »vzdržni rabi«, upoštevati regeneracijske sposobnosti vsakega ekosistema posebej na njegovih številnih področjih in iz številnih zornih kotov.

141. Po drugi strani pa ekonomska rast teži k uveljavljanju avtomatizmov in k »homogenizaciji«, ki bi poenostavila procese in znižala cene. Zato je potrebna ekonomska ekologija, ki bo sposobna stvarnost presojati širše. Skratka, »varovanje okolja bo moralo postati sestavni del razvojnega procesa in ga ne bomo smeli presojati ločeno«.[114] Hkrati se kaže potreba po večji vlogi humanizma, ki poziva različne vrste znanja, tudi ekonomskega, k oblikovanju celovitejših in bolj povezovalnih vizij. Raziskovanja okoljskih vprašanj danes ni mogoče ločiti od človeškega, družinskega, delovnega in urbanega konteksta, pa tudi ne od povezanosti vsake osebe s samo seboj, kar opredeljuje njen odnos do drugih in okolja. Obstaja vzajemno delovanje ekosistemov in različnih primerjalnih družbenih svetov. Tako se še enkrat potrjuje misel, da je 'celota nad delom'.«[115]

142. Če je vse med seboj povezano, vpliva na okolje in na kakovost človeškega življenja tudi zdravje neke družbene ustanove: »Vsaka kršitev solidarnosti in prijateljstva med državljani povzroča okoljsko škodo.«[116] V tem smislu je družbena ekologija nujno institucionalna. Postopoma seže na področja, ki gredo od osnovne družbene skupine, družine, do mednarodnega življenja, preveva lokalno skupnost in državo. Znotraj vsake družbene ravni in med njimi se razvijajo ustanove, ki urejajo človeške odnose. Vse, kar jih prizadene, jim škoduje, na primer izguba svobode, krivica in nasilje. »Različne države upravlja prekarni institucionalni sistem, na škodo trpečega prebivalstva in v korist tistih, ki v takih razmerah služijo. Tako je mogoče znotraj državne uprave kakor tudi na različnih področjih civilne družbe ali med samimi prebivalci zaznati prepogosto nezakonito ravnanje. Zakoni so lahko neoporečni, a so pogosto mrtva črka na papirju. Mar spričo tega res lahko upamo, da bodo zakonodaja in merila, ki se nanašajo na okolje, dejansko učinkovita? Vemo, na primer, da so države z jasno zakonodajo za zaščito gozdov še naprej neme priče pogostega kršenja lastne zakonodaje. Poleg tega dogajanje na enem področju neposredno ali posredno vpliva na druga. Uživanje mamil v družbi obilja, na primer, spodbuja stalno, celo vedno večje povpraševanje po proizvodih, ki prihajajo iz obubožanih predelov sveta, kjer se tudi s tem kvari vedenje ljudi, uničujejo življenja in kopičijo hude posledice za okolje.

II. KULTURNA EKOLOGIJA
143. Poleg naravne poznamo zgodovinsko, umetniško in kulturno dediščino, ki je prav tako ogrožena. Sestavlja skupno identiteto nekega kraja in je podlaga za izgradnjo za bivanje primernega mesta. Ne gre za to, da bi rušili stara in zidali nova, hipotetično bolj ekološka naselja, v katerih pa si morda ne bi želeli živeti. Zgodovino, kulturo in arhitekturo določenega kraja je treba povezati v celoto in pri tem upoštevati njegovo istovetnost. Zato ekologija zahteva tudi skrb za kulturno bogastvo človeštva v najširšem pomenu besede. Natančneje: zahteva, da smo, ko preučujemo vprašanja, povezana z okoljem, pozorni na krajevno kulturo, na to, da tehnično-znanstveno govorico spravimo v dialog z ljudskim izražanjem. Kultura namreč niso le spomeniki iz preteklosti, temveč zlasti živa, razgibana in upoštevanja vredna resničnost, ki je, ko imamo v mislih človekov odnos do okolja, ne smemo izključiti.

144. Človekova porabniška vizija sveta, ki jo spodbuja kolesje sodobne ekonomske globalizacije, stremi k temu, da bi spravila kulture na skupni imenovalec, jih homogenizirala, s tem pa oslabila neizmerno kulturno raznolikost, ki je zakladnica človeštva. Zaradi prizadevanja, da bi vse težave razreševali z enotnimi merili ali tehničnimi posegi, se zapostavlja zapletenost krajevnih vprašanj, ki terjajo dejavno sodelovanje prebivalcev. Novih postopkov upravljanja ni mogoče vedno povezati z vzorci, določenimi od zunaj, temveč s takšnimi, ki izvirajo iz iste krajevne kulture. Kakor sta razgibana življenje in svet, mora biti prožno in domiselno tudi upravljanje s svetom. Čisto tehničnim rešitvam grozi nevarnost, da bodo pozorne na simptome, ki ne pokažejo najglobljih problemov. Zato je nujno upoštevati pravice ljudstev in kultur ter se zavedati, da razvoj neke družbene skupine temelji na notranjem, zgodovinskem razvoju kulturnega obnebja. Ta od krajevnih družbenih dejavnikov terja trajno vodilno vlogo, ki mora izhajati iz njihove lastne kulture. Tudi predstavo o kakovosti življenja je treba razumeti znotraj sveta simbolov in običajev vsake skupine ljudi posebej.

145. Številne oblike hudega izkoriščanja in uničevanja okolja lahko izčrpajo sredstva krajevne oskrbe, predvsem pa družbene vire, to je ljudi, dolgo časa navajene takega življenja, ki je podpiralo kulturno identiteto, smisel življenja in skupnega bivanja. Smrt določene kulture je lahko tako huda ali še hujša, kakor je izginotje živalske ali rastlinske vrste. Vzpostavitev hegemonističnega življenjskega sloga, povezanega s proizvodnjo, je lahko prav tako škodljiva kakor sprememba (okvara) ekoloških sistemov.

146. V tem smislu moramo biti še zlasti pozorni na prvotne, staroselske skupnosti in na njihovo kulturno izročilo. Niso preprosta, nepomembna manjšina med drugimi manjšinami, saj morajo postati poglavitni sogovorniki, zlasti še tedaj, ko gre za velike projekte, ki se tičejo njihovega življenjskega prostora. Zanje namreč zemlja ni ekonomska dobrina, temveč dar Boga in prednikov, ki v njej počivajo, sveti prostor, s katerim sodelujejo pri ohranjanju in utrjevanju identitete in svojih vrednot. Kadar ostajajo na svojih ozemljih, skrbijo zanjo bolje od drugih. Kljub temu na različnih koncih sveta pritiskajo nanje, da bi svojo zemljo zapustili in jo prepustili v škodljivo izkoriščanje, na primer za rudarstvo, kmetovanje ali živinorejo, ki se ne menijo za uničevanje narave in kulture.

III. EKOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
147. Da bi mogli govoriti o pristnem razvoju, moramo dognati, ali prinaša človeškemu življenju celovito izboljšanje. To pa pomeni, da je treba raziskovati prostor, v katerem se odvija človeško življenje. Kraji, v katerih živimo, vplivajo na to, kako gledamo na življenje, na naše čutenje in ravnanje v zvezi njim. Hkrati uporabljamo okolje – svojo sobo, hišo, delovno mesto in mestno četrt – za izražanje svoje identitete. Trudimo se, da bi se prilagodili okolju. Če je okolica neurejena, kaotična ali pa vizualno ali akustično onesnažena, premočni dražljaji zmanjšujejo naša prizadevanja za celostno in izpolnjeno identiteto.

148. Občudovanja vredni sta ustvarjalnost in velikodušnost ljudi in skupin, ki so zmožni preseči okoljske meje, odstraniti omejitve, ki neugodno vplivajo na okolje, ter živeti v zmedi in negotovosti. V nekaterih krajih, na primer, kjer so pročelja stavb zelo slaba, ljudje skrbno urejajo notranjščino svojih bivališč ali pa se odlikujejo po prisrčnosti in prijateljstvu do bližnjih. Pozitivno družbeno življenje in dobra dela stanovalcev razlivajo v okolje na prvi pogled nevidno luč. Včasih je hvalevredna humana ekologija, ki jo razvijajo revni sredi številnih omejitev. Vtisu zadušljivosti, ki ga povzročajo strnjena bivanjska naselja ali zelo gosto poseljena območja, se ljudje postavljajo po robu z utrjevanjem medčloveške bližine in topline, z oblikovanjem skupnosti, če okoljske omejitve v svoji notranjosti nadomeščajo z mrežo občestvovanja in pripadnosti. Tako se lahko vsak kraj znebi peklenskega nadiha in spremeni v obnebje spodobnega življenja.

149. Očitno je tudi, da skrajno odrekanje, ki smo mu priče v nekaterih okoljih, kjer ni sozvočja, prostora in možnosti za povezovanje, odpira vrata nečloveškemu obnašanju, pa tudi manipuliranju z ljudmi, ki ga izvajajo kriminalne organizacije. Pri prebivalcih obrobnih stanovanjskih četrti lahko vsakdanje doživljanje množice in družbene brezimnosti, ki je doma v velikih mestih, povzroči občutek izkoreninjenosti, ki spodbuja protidružbeno vedenje in nasilje. Vendar bi rad poudaril, da je ljubezen močnejša, saj je tudi v takšnih okoliščinah veliko ljudi sposobnih navezovati stike in živeti v sožitju, ki spreminja anonimno množico v občestvo, v katerem se podirajo stene jaza in presegajo pregrade samoljubja. Ta izkušnja občestvene rešilne bilke pogosto ustvarjalno prispeva k obnovi stavbe ali četrti.[117]

150. Če izhajamo iz medsebojne povezanosti med mestnim prostorom in človeškim vedenjem, potrebujejo snovalci stavb, četrti, javnih površin in mest pomoč različnih ved, ki jim pomagajo razumeti postopke, simboliko in obnašanje ljudi. Pri načrtovanju namreč ni dovolj iskati lepe oblike, saj je več vredno iskanje še drugih čarov: kakovosti človeškega življenja, skladnosti z okoljem, srečevanja in medsebojne pomoči. Tudi zato je zelo pomembno, da krajevni prebivalci vedno dopolnijo analizo mestnega načrtovanja.

151. Treba je skrbeti za javne površine, razgledne točke in kraje medsebojnega srečevanja, ki širijo naš občutek pripadnosti, naš čut ukoreninjenosti, naš »počutiti se doma« po vsem mestu, ki nas obdaja in združuje. Pomembno je, da se različni deli mesta dobro vključujejo v celoto in da imajo njihovi prebivalci o njem neko skupno predstavo, ne pa, da se zapirajo v svojo četrt, odpovedujejo mestnemu življenju kot celoti, se pravi lastnemu prostoru, ki si ga delijo z drugimi. Ob vsakem posegu v mestno ali podeželsko krajino bi morali tehtati, kako različne prvine nekega prostora oblikujejo vse, kar prebivalci zaznavajo kot skladno podobo z njenim značilnim bogastvom. Tako »drugi« prenehajo biti tujci in jih je mogoče sprejemati kot del »nas«, ki zidamo skupaj. Zato je prav, da se v mestnem in podeželskem okolju ohrani nekaj prostora, ki ga ni dovoljeno neprestano spreminjati.

152. Pomanjkanje stanovanj v številnih predelih sveta, tako na podeželju kakor v velikih mestih, je pereče tudi zato, ker državni proračun navadno pokriva le majhen del povpraševanja. Ne le reveži, tudi velik del družbe se srečuje z vrsto težav na poti do lastnega doma. Lastna hiša je zelo pomembna za človekovo dostojanstvo in za razvoj družine. Gre za središčno vprašanje humane ekologije. Če so se v nekem kraju že nagrmadile razmajane gruče poslopij, je treba takšne četrti najprej mestu primerno urediti (urbanizirati), ne da bi iz njih odstranili in pregnali prebivalce. Ko reveži živijo v zanemarjenih predmestjih ali nevarnih naseljih in jih je vendarle treba preseliti, »jim je treba – da bi se izognili še dodatnemu povečevanju trpljenja – ponuditi ustrezno in pravočasno informacijo, jim dati na izbiro dostojna bivališča in neposredno pritegniti tiste, ki jih to zadeva«.[118] Hkrati bi morala ustvarjalna iznajdljivost prispevati k tesnejšemu povezovanju revnih četrti s sprejemajočim mestnim okoljem. »Kako lepa so mesta, ki premagajo bolestno nezaupanje, včlenijo druge z njihovo različnostjo in iz te včlenitve napravijo dejavnik razvoja! Kako lepa so mesta, ki imajo tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju prostore, ki povezujejo, ustvarjajo odnose in podpirajo priznanje drugega!«[119]

153. Kakovost življenja v mestih je v dobršni meri povezana s prometom, ki je za prebivalce pogosto vzrok velikih nevšečnosti. Po mestih krožijo številna vozila z enim ali dvema človekoma. Zato je promet zgoščen, stopnja onesnaženosti višja, rabijo se velike količine neobnovljive energije in povečuje potreba po gradnji novih cest in parkirišč, ki škodijo mestni zasnovi. Številni strokovnjaki se strinjajo, da je treba dati prednost javnemu prometu. Vendar bo družba nekatere nujne ukrepe težko mirno sprejela brez bistvenega izboljšanja sedanjega prometa, ki je v številnih mestih nespodoben do ljudi zaradi gneče, neudobnosti ali slabe časovne pokritosti in negotovosti.

154. Priznanje posebnega dostojanstva človeškega bitja je velikokrat v nasprotju z velikim neredom, v katerem morajo živeti ljudje po naših mestih. Ob tem ne smemo zgubiti spred oči pozabljenih in zapostavljenih prebivalcev ponekod na podeželju, kamor ne sežejo nujno potrebne službe. Tam so delavci ponižani v položaj sužnjev brez pravic in upanja v dostojnejše življenje.

155. Humana ekologija je tudi nekaj zelo globokega. Je nujna povezanost človeškega življenja z moralnim zakonom, zapisanim v človeku lastno naravo, v nepogrešljivo razmerje, ki lahko prispeva k oblikovanju sebi primernejšega okolja. Benedikt XVI. je trdil, da obstaja »humana ekologija«, ker »je tudi človek obdarjen z naravo, ki jo je treba spoštovati in s katero ni dovoljeno ravnati po lastni želji«.[120] S tem v zvezi je treba priznati, da nas naša telesa neposredno povezujejo z okoljem in z drugimi živimi bitji. Sprejem lastnega telesa kot Božjega daru je nujno potreben, da bi sprejeli ves svet kot Očetov dar in skupno hišo. Nasprotno pa se gospodovanje nad lastnim telesom spreminja v na trenutke izostreno logiko gospodovanja nad stvarstvom. Ustrezno sprejemanje lastnega telesa, skrbno in spoštljivo upoštevanje njegovih pomenov so bistvene postavke za pristno človeške ekologijo. Tudi spoštovanje svojega telesa v njegovi ženskosti ali moškosti je nujno za spoznavanje samega sebe v odnosu do drugega spola. Tako je mogoče z radostjo sprejeti poseben dar drugega ali druge, ki sta delo Boga stvarnika, in se vzajemno bogatiti. Zato ni zdrava naravnanost, ki teži k »odpravi spolnih razločkov, ker se z njimi ne zna več soočati«.[121]

IV. NAČELO SKUPNEGA DOBREGA
156. Človeku prijazna ekologija je neločljivo povezana s pojmom skupnega dobrega, skupne blaginje, z načelom, ki ima v družbeni etiki središčno in povezovalno vlogo. Je »skupek tistih življenjskih pogojev družbenega življenja, ki skupinam in posameznikom omogoča, da dosežejo najpolnejšo in najhitrejšo izpolnitev.«[122]

157. Skupno dobro temelji na spoštovanju človeka kot osebe, s temeljnimi in neodtujljivimi pravicami, naravnanimi na njegov celostni razvoj. Zahteva tudi ustrezno blaginjo in družbeno varnost ter razvoj različnih vmesnih skupin in upoštevanje načela subsidiarnosti. Med temi izstopa zlasti družina kot temeljna celica družbe. Končno skupno dobro zahteva družbeni mir, se pravi stalnost in varnost določenega reda, ki ga ni mogoče uresničevati brez posebne pozornosti do delilne pravičnosti, katere kršitev vedno poraja nasilje. Celotna družba – in v njej še posebej država – mora braniti in pospeševati skupno blaginjo.

158. V sedanjem stanju svetovne družbe, v kateri smo priče tako velikim krivicam in je vedno več izločenih, oropanih temeljnih človekovih pravic, se načelo skupne blaginje kot logične in neizogibne posledice pri priči spreminja v klic k solidarnosti in v prednostno odločitev za najrevnejše. Ta namen zahteva, da imamo v mislih posledice za skupno usodo zemeljskih dobrin, vendar terja, kakor sem skušal pokazati v apostolski spodbudi Evangeljsko veselje,[123] da pred vsem drugim premišljujemo o neizmernem dostojanstvu reveža v luči najglobljega verskega prepričanja. Dovolj je opazovati stvarnost, da razumemo, kako je ta odločitev temeljna etična zahteva za učinkovito uresničevanje skupne blaginje.

V. MEDGENERACIJSKA PRAVIČNOST
159. Pojem skupnega dobrega zadeva tudi prihodnje rodove. Mednarodna ekonomska kriza nas je surovo soočila s škodljivimi posledicami, ki jih prinaša s seboj zanemarjanje skupne usode, od katere ne morejo biti izključeni oni, ki pridejo za nami. Poslej ne moremo govoriti o vzdržnem razvoju brez medgeneracijske solidarnosti. Ko mislimo na razmere, v katerih zapuščamo planet prihodnjim rodovom, se oklepamo druge logike, tiste o zastonjskem daru. O daru, ki ga sprejemamo in posredujemo. Če nam je zemlja podarjena, ne smemo več imeti v mislih le utilitarističnih meril učinkovitosti in proizvodnje v osebno korist. Poslej ne govorimo več o drži, ki si jo lahko izbiremo, temveč o temeljnem vprašanju pravičnosti, saj zemlja, ki smo jo prejeli, pripada tudi njim, ki bodo prišli. Portugalski škofje takole spodbujajo k tej dolžni pravičnosti: »Okolje je umeščeno v logiko prejemanja. Je posojilo, ki ga vsak rod prejme, da bi ga posredoval prihodnjim rodovom.«[124] Celostna ekologija obvladuje to široko vizijo.

160. Kakšen svet želimo zapustiti zanamcem, otrokom, ki odraščajo? To vprašanje ne zadeva le okolja v ožjem pomenu, saj si vprašanja ne moremo zastaviti napol. Ko se sprašujemo o svetu, ki ga želimo zapustiti drugim, imamo v mislih predvsem njegovo temeljno naravnanost, njegov smisel, njegove vrednote. Če v njih ne utripa to temeljno vprašanje, ne verjamem, da lahko naše ekološke skrbi dosežejo znaten učinek. Če pa si ga zastavimo pogumno, nas neizprosno vodi k še drugim zelo neposrednim vprašanjem: Čemu smo na svetu? Čemu smo prišli na svet? Čemu delamo in se borimo? Čemu nas zemlja potrebuje? Zato ni dovolj govoriti, da si moramo prizadevati za prihodnje rodove. Zavedati se moramo, da je v igri dostojanstvo nas samih. Mi prvi si moramo prizadevati, da človeštvu, ki prihaja, zapustimo bivanjsko primeren planet. To je drama nas samih, saj je povezana z našim življenjem na tem svetu.

161. Na katastrofalne napovedi zdaj ne moremo več gledati s prezirom in posmehom. Lahko bi zapustili prihodnjim rodovom preveč razvalin, puščav in umazanije. Ritem porabe, zapravljanja in uničevanja okolja je do te mere presegel možnosti planeta, da lahko slog sedanjega življenja, če se ne umiri in ne postane bolj vzdržen, konča – kakor se občasno že dogaja v raznih predelih – le v katastrofi. Zmanjšanje posledic sedanjega neravnotežja je odvisno od tega, kar počnemo sedaj, zlasti še, če pomislimo na odgovornost, ki nam jo bodo pripisali tisti, ki bodo morali prenašati najhujše posledice.

162. Težava z jasnim dojemanjem tega izziva je povezana z etičnim in kulturnim poslabšanjem, ki spremlja ekološko. Postmoderni ljudje so v neprestani nevarnosti, da postanejo nepoboljšljivi individualisti in številne sedanje družbene težave je treba povezati s samoljubnim iskanjem takojšnjega zadovoljstva, s krizami družinskih in družbenih vezi, s težavami priznavanja drugega. Velikokrat smo priče pretirani in kratkovidni potrošnji staršev. To škoduje otrokom, ki imajo vedno več težav z nakupom  lastne hiše (stanovanja) in osnovanjem družine. Poleg tega je nesposobnost, da bi resno mislili na prihodnje rodove, povezana z našo nesposobnostjo, da bi presegli obzorje lastnih skrbi in pomislili na tiste, ki ostajajo izključeni od razvoja. Ne izgubljajmo se v predstavah o prihodnjih revežih, dovolj je, da se omejimo na današnje, ki jim ostane malo let življenja na tej zemlji pa ne morejo še naprej čakati. Zato »je treba poleg obvezne medgeneracijske solidarnosti nujno obnoviti moralno potrebo po znotrajgeneracijski vzajemnosti«.[125]

Peto poglavje
NEKAJ SMERNIC IN OBLIK DELOVANJA
163. Sedanje stanje človeštva sem skušal analizirati tako glede na nasprotja, ki jih opažamo na planetu, na katerem živimo, kakor glede na najgloblje človeške vzroke za razvrednotenje okolja. Čeprav naj bi nam to opazovanje stvarnosti že samo po sebi svetovalo nujno spremembo obnašanja in nas spodbudilo k nekaterim dejavnostim, poskusimo zdaj orisati glavne smeri dialoga, ki naj bi nam pomagale, da bi se izvili iz spirale samouničenja, v katero se pogrezamo.

I. DIALOG O OKOLJU V MEDNARODNI POLITIKI
164. Od polovice prejšnjega stoletja dalje se je – kljub številnim težavam –začela uveljavljati težnja, da bi planet pojmovali kot domovino, človeštvo pa kot ljudstvo, ki prebiva v skupni hiši. Soodvisni svet ne pomeni samo, da moramo razumeti, kako škodljive posledice življenjskih slogov, proizvodnje in porabe zadevajo vse, temveč tudi, da moramo iskati predloge, ki bi v prvi vrsti izražali globalno gledanje in ne le branili koristi nekaterih držav. Medsebojna odvisnost nas obvezuje, da mislimo na en sam svet, na skupni načrt. Vendar sam um, uporabljen za velikanski tehnološki razvoj, ne more najti učinkovitih obrazcev za mednarodno vodenje, ki bi rešili velike okoljske in družbene težave. Da bi se soočili s temeljnimi vprašanji, ki jih ni mogoče rešiti z delovanjem posameznih držav, je nujno potrebno svetovno soglasje, ki bi prineslo na primer načrtovanje še sprejemljivega in raznovrstnega kmetijstva, razvoj obnovljivih in manj onesnaževalnih oblik energije, spodbujanje večje energetske učinkovitosti, pospeševanje primernejšega upravljanja z gozdnimi in morskimi zalogami, zagotavljanje dostopa do pitne vode vsem.

165. Vemo, da bo treba tehnologijo, temelječo na fosilnih gorivih, ki zelo onesnažujejo okolje – zlasti premog, pa tudi nafto in v manjši meri plin –, postopoma in brez odlašanja nadomestiti. V pričakovanju širokega razvoja obnovljivih vrst energije, ki bi se že moral začeti, se je upravičeno odločati za manjše zlo ali zateči k prehodnim rešitvam. Vendar v mednarodni skupnosti še ni soglasja o odgovornosti tistih, ki bi morali plačati večji del stroškov v energetskem prehodnem obdobju. V zadnjih desetletjih so okoljska vprašanja sprožila široko politično razpravo, ki je zbudila precejšnjo zavzetost in velikodušno  požrtvovalnost civilne družbe. Politika in industrija se odzivata počasi in še zdaleč nista kos svetovnim izzivom. V tem smislu lahko rečemo, da bi se človeštva z začetka 21. stoletja – v primerjavi z onim iz poindustrijskega obdobja, ki je bilo eno izmed najmanj odgovornih v zgodovini –, želeli spominjati kot tistega, ki je velikodušno sprejelo nase težo lastne odgovornosti.

166. Svetovno ekološko gibanje je opravilo že dolgo pot, ki so jo obogatili napori številnih organizacij civilne družbe. Na tem mestu ni mogoče vseh omeniti niti popisati zgodovine njihovih prispevkov. A po zaslugi njihovega prizadevanja so okoljska vprašanja močneje navzoča v javni agendi in so trajno vabilo za dolgoročno načrtovanje. Kljub temu zadnja svetovna srečanja o okolju niso potešila pričakovanj, saj na njih zaradi pomanjkanja politične volje niso dosegli resnično pomembnih in učinkovitih okoljskih dogovorov.

167. Naj omenim Svetovni vrh o Zemlji iz leta 1992 v Riu de Janeiru, kjer so razglasili, da »so ljudje v središču prizadevanja za vzdržen razvoj«.[126] Potem ko so udeleženci povzeli nekaj poudarkov iz Stokholmske deklaracije (1972), so med drugim potrdili mednarodno sodelovanje v skrbi za ves zemeljski ekosistem, obveznost onesnaževalca, da prevzame ekonomsko breme onesnaževanja in obvezno okoljsko vrednotenje vplivov vsake dejavnosti ali projekta. Predlagali so, kako uravnotežiti koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju in zmanjšati nevarnost globalnega segrevanja. Pripravili so tudi agendo s programom delovanja in konvencijo o biotski raznovrstnosti ter razglasili načela o gozdnem reprodukcijskem materialu. Čeprav je bilo srečanje za tisti čas resnično inovativno in preroško, je bilo malo sprejetih sporazumov uresničenih, saj jih niso pospremili nadzorni mehanizmi, občasna preverjanja in kazni zaradi neupoštevanja. Sprejeta načela še vedno zahtevajo učinkovito in sprotno uresničevanje.

168. Med dobrimi izkušnjami bi lahko na primer omenili Baselsko konvencijo o nadzoru prevoza nevarnih odpadkov z notifikacijskim sistemom, standardi in nadzorom; pa tudi Washingtonski sporazum o zaščiti vrst. Ta je obvezen v mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami divjih živali in rastlin, ki za učinkovito izvajanje predvideva strokovne verifikacijske misije. Po zaslugi Dunajske konvencije o zaščiti ozonske plasti in njenem uresničevanju po Montrealskem sporazumu in njegovih amandmajih, je, kakor se zdi, vprašanje krčenja te plasti na poti reševanja.

169. Kar zadeva skrb za biotsko raznovrstnost in širjenje pustot, je napredek veliko manj izrazit, pri podnebnih spremembah pa, žal, zelo pičel. Zmanjševanje toplogrednih plinov zahteva poštenost, pogum in odgovornost zlasti najmočnejših držav in tistih, ki najbolj onesnažujejo. Konferenca ZN o vzdržnem razvoju, imenovana Rio+20 (Rio de Janeiro 2012) je objavila obsežno, a tudi neučinkovito sklepno izjavo. Mednarodna pogajanja ne morejo ustrezno napredovati zaradi stališč držav, ki lastne nacionalne koristi ščitijo bolj kakor splošno skupno dobro. Tisti, ki bodo zaradi neuspešnega omejevanja nosili posledice, se bodo spominjali  tega pomanjkanja (za)vesti in odgovornosti. Med pisanjem te okrožnice so bile razprave o tem zelo izrazite. Verujoči prosimo Boga za ugoden razvoj sedanjih pogovorov, da prihodnji rodovi ne bi trpeli posledic nespametnega odlašanja.

170. Nekateri postopki za zmanjšanje izpustov onesnažujočih plinov stremijo k internacionalizaciji okoljskih stroškov, kar pa je povezano z nevarnostjo, da bodo imele pri omejevanju izpustov dežele z manj viri hude obveznosti, primerljive z najbolj industrializiranimi. Uvedba teh ukrepov kaznuje najmanj razvite dežele. Tako pod plaščem skrbi za okolje povzročamo nove krivice. Tudi v tem primeru nesreča ne pride nikoli sama, kajti posledice podnebnih sprememb bomo čutili še dolgo. Čeprav bi danes sprejeli še tako stroge ukrepe, bodo nekatere dežele s pičlimi zalogami potrebovale pomoč, da se bodo prilagodile učinkom, ki so že tu in škodijo njihovi ekonomiji. Ostaja dejstvo, da je odgovornost skupna, vendar od primera do primera različna, preprosto zato – kakor so zapisali bolivijski škofje –, »ker so države, ki so na račun velikanskih količin izpustov svoje visoko razvite industrializacije kovale dobiček, tudi bolj odgovorne za reševanje težav, ki so jih povzročile«.[127]

171. Kupoprodajna strategija z »energetskimi izkaznicami« lahko spodbudi novo obliko nepoštenega kovanja dobička in ne prispeva k zmanjšanju globalnega onesnaževanja. Ta sistem se zdi hitra in posrečena rešitev, z videzom jasnih obveznosti do okolja, a prav nič ne prispeva h koreniti spremembi okoliščin, ki jim ni kos. Še slabše, v nekaterih državah in področjih lahko spodbudi čezmerno porabo.

172. V revnih državah morata imeti prednost izkoreninjenje revščine in družbeni razvoj prebivalcev; hkrati morajo preveriti nesramno stopnjo potrošnje pri prebivalcih na nekaterih privilegiranih območjih in se uspešneje upreti korupciji. Seveda morajo razvijati tudi manj onesnažujoče oblike proizvodnje energije, a pri tem potrebujejo pomoč držav, ki so se zelo razvijale na račun sedanje onesnaženosti planeta. Neposredno izkoriščanje obilne sončne energije zahteva, da se določijo mehanizmi in subvencije, ki bi državam v razvoju omogočili dostop do prenosa tehnologije, tehnične pomoči in finančnih virov, vendar glede na dejansko stanje, ker »ni vedno ustrezno pretehtana skladnost naprav z okoljem, za katero so bile načrtovane«.[128] Cene bi bile nizke, če bi jih primerjali z odgovornostjo za podnebne spremembe. Vsekakor gre predvsem za etično odločitev, utemeljeno na solidarnosti med vsemi ljudi.

173. Nujno potrebujemo mednarodne sporazume, ki bi jih bilo mogoče kljub skromnim zmogljivostim krajevnih organov učinkovito uresničevati. Odnosi med državami morajo varovati suverenost vsake izmed njih, poleg tega pa tudi vzajemno določati pota premišljenega izvajanja sporazumov, da bi se izognili krajevnim ujmam, ki bi privedle do vsesplošne škode. Potrebni so splošni regulatorni okviri, ki bi bili obvezni in bi preprečevali nesprejemljivo ravnanje, ko na primer razvite države v druge izvažajo odpadke in zelo onesnažujočo industrijo.

174. Omenimo še sistem governance, upravljanja oceanov. Čeprav je bilo sprejetih več različnih mednarodnih in območnih sporazumov, se zaradi njihove razdrobljenosti in pomanjkanja strogih ureditvenih mehanizmov, pa tudi nadzora in kaznovanja, praktično vsi končajo v spodkopavanju dosedanjih naporov. Poseben izziv predstavlja kopičenje morskih odpadkov in varovanja morskih območij zunaj državnih meja. Skratka, potrebujemo sporazum o ureditvi upravljanja za ves spekter tako imenovanega splošnega skupnega dobrega.

175. Ista logika, ki otežuje sprejemanje drastičnih ukrepov za postopno zmanjšanje globalnega segrevanja, ne dovoli izpeljave načrta za izkoreninjenje revščine. Potrebujemo odgovornejši celostni odziv, ki vključuje hkrati zmanjšanje onesnaževanja in razvoj držav ter revnih območij. 21. stoletje, ki se oklepa upravljanja, značilnega za pretekla obdobja, sodeluje tudi pri izgubljanju moči nacionalnih držav predvsem zato, ker ekonomsko-denarna razsežnost s transnacionalnimi značilnostmi teži k prevladi nad politiko. V tem okviru postaja nujen razvoj močnejših in učinkovitejših organiziranih mednarodnih ustanov, ki bi lahko nepristransko odločale na podlagi sporazumov med nacionalnimi vladami in imele pravico do izrekanja kazni. Kakor je, v skladu z že razvitim družbenim naukom Cerkve, potrdil Benedikt XVI.: »Za vodenje svetovne ekonomije, za ozdravitev gospodarstva, ki ga je prizadela kriza, za preprečevanje njenega poslabšanja in morebitne večje neuravnovešenosti, za uresničevanje popolne razorožitve, varne prehrane in miru, za zagotavljanje zaščite okolja in za urejanje migracijskih tokov je nujno potrebna svetovna politična oblast, o kateri je govoril že moj predhodnik, Janez XXIII.«[129] V tej luči dobiva diplomacija čisto nov pomen pri spodbujanju mednarodne strategije za preprečevanje najtežjih zapletov, ki lahko prizadenejo vse.

II. Z DIALOGOM V NOVO DRŽAVNO IN KRAJEVNO POLITIKO
176. Zmagovalke in premaganke niso le med državami, ampak tudi znotraj revnih držav, v katerih je treba prepoznati različne vrste odgovornosti. Zato si vprašanj, ki zadevajo okolje in ekonomski razvoj, ni več mogoče zastavljati le na temelju razločkov med njimi, temveč terjajo, naj bomo pozorni na državno in lokalno politiko.

177. Spričo možnosti neodgovornega izkoriščanja človeških sposobnosti ima vsaka država neodložljivo nalogo, da na lastnem ozemlju načrtuje, usklajuje, nadzoruje in kaznuje. Kako družba ureja in nadzoruje lastni razvoj ob stalnih tehničnih inovacijah? Eden izmed dejavnikov, ki deluje kot učinkovit posrednik, je pravo. To določa načela soglasnega ravnanja v luči skupnega dobrega. Meje, ki jih mora uveljaviti zdrava, zrela in samostojna družba, so povezane s predvidevanjem in previdnostjo, primernimi smernicami, z nadzorom izvajanja predpisov, bojem zoper korupcijo, dejavnim nadzorom neželenih učinkov proizvodnih procesov in s smotrnim poseganjem ob nedoločnih ali možnih tveganjih. Krepi se sodna praksa, ki se osredinja na zmanjševanje onesnaževanja s področja podjetniške dejavnosti. Vendar politični in institucionalni okviri niso le za preprečevanje zla, temveč tudi za to, da bi lajšali osebno in skupinsko pobudo.

178. Drama političnega načrtovanja, naravnanega na takojšnje uspehe, ki ga podpira tudi porabniška družba, nujno vodi v kratkoročno rast. Vlade, ki izpolnjujejo volilne obljube, ne tvegajo, da bi ljudi spravljale v slabo voljo z ukrepi, ki bi škodili standardu ali ogrožali tuje naložbe. Kratkovidno utrjevanje oblasti ovira politiko pri umeščanju daljnosežnejšega okoljskega načrta na dnevni red. Tako pozabljamo, da je »čas pomembnejši kakor prostor«;[130] da smo torej le tedaj vedno bolj rodovitni, ko si prizadevamo za spodbujanje procesov, ki obvladujejo obnebja moči. Politična veličina se pokaže, ko v težkih trenutkih ukrepa v skladu s pomembnimi načeli in pri tem misli na dolgoročno skupno dobro. Politična oblast, ki takšen program sprejme v državni načrt, plača visoko ceno.

179. Na nekaterih območjih nastajajo zadruge za pridobivanje obnovljive energije, ki zadoščajo za krajevno samooskrbo in celo ustvarjajo presežek za prodajo. Ta preprosti primer kaže, da se v nasprotju z obstoječim svetovnim redom, ki ni sposoben prevzeti odgovornosti, krajevna oblast lahko od njega razlikuje. Kajti tam lahko vzniknejo večja odgovornost, močan čut za skupnost, posebna sposobnost presoje in velikodušna ustvarjalnost, srčna ljubezen do lastne dežele, do tega, kar zapuščamo otrokom in vnukom. Te vrednote so globoko zakoreninjene v staroselskih ljudstvih, aboriginih. Ker se pravo zaradi korupcije včasih izkaže za nezadostno, je treba zahtevati politično odločitev s pritiskom ljudstva. Družba mora po nevladnih organizacijah in vmesnih združenjih prisiliti oblast, da razvije stroge predpise, postopke in nadzor. Če občani ne nadzorujejo državne, območne in občinske politične moči, tudi nadzor okoljske škode ni mogoč. Po drugi strani bi lahko bila učinkovitejša tudi občinska zakonodaja, če bi obstajali dogovori med sosednjimi kraji in občinami za podporo enake okoljske politike.

180. Ni mogoče misliti na enotna navodila, saj ima vsaka država in pokrajina posebne probleme in omejitve. Res je tudi, da lahko politični realizem zahteva prehodne ukrepe in sredstva, ki jih nujno spremljajo načrti in z njimi povezano postopno sprejemanje obveznosti. Vendar je na nacionalni in lokalni ravni treba še vedno marsikaj postoriti na primer na področju varčevanja z energijo. To zajema spodbujanje energetsko učinkovitejše industrijske proizvodnje in manjšo porabo osnovnih surovin, tako da se s trga vzamejo proizvodi, ki so energetsko potratnejši in bolj onesnažujejo. Lahko omenimo tudi boljše načrtovanje prevozov ali tehniko gradnje in obnove zgradb, da bi bile energetsko varčnejše in bi manj onesnaževale. Po drugi strani se lahko lokalna politika osredotoči na zmernejšo porabo, na gospodarnejše ravnanje z odpadki in njihovo predelavo, na zaščito ogroženih vrst, na načrtovanje raznolikega kmetovanja ter na kolobarjenje. Na revnih območjih je mogoče pospeševati izboljšave v poljedelstvu z investicijami v podeželsko infrastrukturo, organizacijo domačega trga, namakalne sisteme in  razvoj vzdržne kmetijske tehnike. Omogočiti je treba kooperacijo in sodelovanje organizacij, ki bodo ščitile male pridelovalce in pred divjim izkoriščanjem varovale ekosisteme. Veliko dela še čaka!

181. Nepretrgano reševanje vprašanj je nujno, ker pač ni mogoče z vsako menjavo oblasti spreminjati politike, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami in varstvom okolja. Uspehi zahtevajo veliko časa in so neposredno povezani z učinki, ki jih ni mogoče doseči v času ene same vlade. Zato se brez pritiska prebivalstva in institucij vedno soočamo z odporom, toliko bolj, ko gre za reševanje skrajnih primerov. Da bi politik sprejel to odgovornost in z njo povezane stroške, se mora odpovedati logiki neposredne učinkovitosti in takojšnjega uspeha po vzoru sodobne ekonomije in politike; a če tvega, bo zopet dosegel čast, ki mu jo je kot človeku dal Bog, in po tej poti zgodovini zapustil spričevalo velikodušne odgovornosti. Prednost je treba dati zdravi politiki, ki je sposobna prenoviti ustanove, jih usklajevati in bogatiti z dobro prakso, ki bo omogočila preseganje pritiskov in pokvarjene lenobnosti. Seveda je treba dodati, da lahko tudi najboljši ukrepi propadejo, če manjka ciljev, vrednot, humanega in pomensko bogatega dojemanja, ki daje vsaki družbi plemenito in velikodušno usmeritev.

III. DIALOG IN PREGLEDNOST PRI POSTOPKIH ODLOČANJA
182. Prognoza okoljske sprejemljivosti podjetniških pobud in načrtov zahteva odkrite in dialogu podrejene politične postopke, medtem ko korupcija, ki prikriva resnično stopnjo okoljske sprejemljivosti nekega načrta, v zameno za naklonjenost pogosto predlaga dvoumne dogovore, ki se izogibajo dolžnemu obveščanju in poglobljeni razpravi.

183. Raziskovanje okoljske vzdržljivosti ne bi smelo biti povezano z izdelavo kakšnega proizvodnega projekta ali za potrebe katerekoli politike, planiranja ali programa. Vse od začetka se mora odvijati interdisciplinarno, pregledno in neodvisno od vsakršnega ekonomskega ali političnega pritiska. Povezano pa mora biti z analizo delovnih razmer in možnimi vplivi na telesno in duhovno zdravje ljudi, na krajevno ekonomijo, na varnost. Tako je mogoče bolj stvarno predvidevati ekonomske učinke, upoštevati možne scenarije in po potrebi načrtovati večjo naložbo za odpravo neželenih posledic. Vedno je treba doseči soglasje med družbenimi dejavniki, ki lahko prispevajo različne osvetlitve, rešitve in izbire. V razpravi pa morajo imeli prednost krajevni prebivalci, ki se sprašujejo, kaj želijo zase in za svoje otroke. Tako tudi ohranjajo v zavesti cilje, ki presegajo neposredne ekonomske koristi. Treba je opustiti misel na »posege« v okolje in dati prostor premišljenim, predebatiranim pogledom vseh zainteresiranih strani. Soudeležba zahteva, da so vsi enako obveščeni o različnih vidikih, tveganjih in možnostih ter da začetne odločitve ne omejimo na en projekt, temveč da vanj vključimo tudi stalni nadzor (kontrolo) in trajno opazovanje (monitoring). V znanstvenih in političnih razpravah sta potrebni iskrenost in resnica, ne pa omejevanje na to, kaj bi bilo zakonito in kaj ne.

184. Ko se pokažejo določena okoljska tveganja, ki zadevajo sedanjo ali prihodnjo blaginjo, nastopijo razmere, ki zahtevajo, da »odločitve temeljijo na soočenju med domnevnimi tveganji in prednostmi za vsako možno alternativno izbiro«.[131] To velja predvsem v primerih, ko bi projekt privedel do večjega izkoriščanja naravnih virov, do porasta izpustov ali odpadkov, do naraščanja balasta ali znatnega spreminjanja pokrajine in življenjskega, s tem pa tudi javnega prostora. Nekateri ne dovolj skrbno pretehtani projekti lahko močno zmanjšajo kakovost življenja prizadetega kraja zaradi med seboj zelo različnih posledic, kot so na primer nepredvideno zvočno onesnaževanje, obsežno zastiranje pogleda, izguba kulturnih vrednot, tvegane uporabe jedrske energije. Porabniška kultura, ki zasleduje kratkoročne ali zasebne koristi, je lahko naklonjena prehitremu ukrepanju, pa tudi prikrivanju podatkov.

185. Med vsako razpravo o kakšni podjetniški pobudi bi si morali zastaviti vrsto vprašanj, da bi lahko ugotovili, ali bo prispevala k celovitemu razvoju: Čemu? Zakaj? Kje? Kdaj? Kako? Za koga? S kakšnim tveganjem? Za kakšno ceno? Kdo bo plačal in kako? Pri tem spraševanju imajo nekatera vprašanja prednost. Vemo, na primer, da je vode malo in je nujno potrebna dobrina, poleg tega spada med temeljne pravice, ki so najtesneje povezane z izpolnjevanjem vseh drugih človekovih pravic. To je zanesljivo in presega pomen vseh drugih območnih okoljskih analiz.

186. V Izjavi iz Ria de Janeira, sprejeti leta 1992, je rečeno, da »v krajih, kjer obstaja grožnja resne nepopravljive škode, pomanjkanje dokončne znanstvene gotovosti ne sme biti razlog za odlašanje z varovalnimi ukrepi«,[132] ki bi preprečevali propadanje okolja. To načelo preventivnega ukrepanja omogoča zaščito najslabotnejših, ki imajo na voljo malo sredstev za lastno obrambo in neizpodbitno dokazovanje. Ko objektivna informacija omogoča predvidevanje hude in nepopravljive škode, bi bilo treba prekiniti ali spremeniti izvajanje kateregakoli projekta tudi če ne bi bilo nedvomnih dokazov za to. Tako se obrne dokazno breme, ker je v teh primerih treba priskrbeti objektiven in odločilen dokaz, da predlagana dejavnost ne bo povzročila hude škode okolju ali tistim, ki v njem prebivajo.

187. To ne pomeni, da se je treba upreti katerikoli tehnološki inovaciji, ki bi prispevala k izboljšanju kakovosti življenja neke populacije. Vsekakor pa mora obveljati načelo, da donos ne sme biti edino upoštevanja vredno merilo in da bi se takoj, ko bi se ob novih podatkih pojavile okoliščine za novo presojo, morala v sodelovanju z vsemi prizadetimi stranmi pripraviti nova ocena. Posledica pogovora bo morda odločitev, da se projekt ustavi, lahko pa tudi, da ga je treba spremeniti ali pripraviti vzporedne predloge.

188. Pri nekaterih razpravah o vprašanjih, ki zadevajo okolje, je težko doseči soglasje. Še enkrat poudarjam, da se Cerkev ne poteguje za opredeljevanje o znanstvenih vprašanjih, niti za to, da bi nadomestila politiko, temveč vabim k pošteni in jasni razpravi, kajti ozke potrebe ali ideologije škodijo skupni blaginji.

IV. POLITIKA IN EKONOMIJA V DIALOGU ZA POLNOST ČLOVEČNOSTI
189. Politika se ne sme podrejati ekonomiji, to pa ne načelom in vzorcem gole učinkovitosti in tehnokracije. V prizadevanju za skupno dobro je danes neizogibno, da se politika in ekonomija v dogovoru postavita v službo življenja, zlasti človeškega življenja. Reševanje bank za vsako ceno, medtem ko stroške brez trdnega zagotovila o reviziji in reformi celotnega sistema nosi prebivalstvo, potrjuje popolno prevlado financ. Tako početje nima nobene prihodnosti, saj po dolgi, dragi in potratni sanaciji poraja nove krize. Finančna kriza med letoma 2007 in 2008 je bila priložnost za razvoj nove ekonomije, ki bi bolj spoštovala etična načela ter novo ureditev špekulativne finančne dejavnosti in navideznega bogastva. Vendar ni bilo odziva, ki bi vodil k presoji zastarelih meril, zato ta še naprej vladajo svetu. Proizvodnja ni vedno razumna; pogosto je vezana na spremenljivke, ki pripisujejo proizvodom neko vrednost, ta pa se ne ujema z njihovo pravo ceno. To pogosto vpliva na preveliko proizvodnjo nekaterih vrst blaga z nepotrebnim vplivom na okolje, kar hkrati škoduje območnim ekonomijam.[133] Napihnjen finančni balon navadno vpliva tudi na napihnjen proizvodni balon. Skratka, težava je v tem, da odločno ne ukrepamo v realnem gospodarstvu, ki omogoča pestro in izboljšano proizvodnjo, primerno delovanje podjetij, razvoj srednjih podjetij, odprtih za zaposlovanje, in tako naprej.

190. S tem v zvezi se je treba vedno zavedati, da »varstva okolja ni mogoče zagotoviti s finančnim izračunom odhodkov in prihodkov. Okolje je ena tistih dobrin, ki jih tržni mehanizmi ne morejo ustrezno varovati in izboljševati.«[134] Ponavljam: treba se je odpovedati magičnemu pojmovanju trga, ki zanika, da je mogoče probleme reševati samo s povečevanjem dobička podjetij ali posameznikov. Ali je realno pričakovati, da bi se nekdo, ki je obseden s povečevanjem dobička, ukvarjal z mislijo na okoljsko škodo, ki jo bo zapustil prihodnjim rodovom? Znotraj rentne sheme ni prostora za razmišljanje o naravnih ritmih, o časih njenega propadanja in obnavljanja in o zapletenosti ekosistemov, ki jih lahko človeško poseganje hudo spremeni. Še to: ko se govori o biotski raznovrstnosti, se navadno misli na zaloge ekonomskih virov, ki bi jih bilo mogoče izkoristiti, ni pa jasnega razmisleka o pravi vrednosti stvari, o njihovem pomenu za ljudi in kulture, o koristih in potrebah revežev.

191. Ko se pojavijo takšna vprašanja, se nekateri odzovejo z obtoževanjem drugih, češ, da bi radi nespametno zavrli napredek in človeški razvoj. Toda prepričati se moramo, da upočasnjevanje določenega proizvodnega ritma in porabe lahko omogoči drugačen napredek in razvoj. Prizadevanja za vzdržno rabo naravnih virov niso nekoristen izdatek, pač pa naložba, ki bi lahko srednjeročno prinesla druge ekonomske ugodnosti. Če nismo ozkosrčni, lahko odkrijemo, da je lahko bolj raznolika proizvodnja z manj vplivi na okolje zelo donosna. Gre za to, da bi utrli pot različnim možnostim, ki ne hromijo človekove ustvarjalnosti in njegovih sanj po napredku, temveč takšno energijo na novo preusmerijo.

192. Ustvarjalnejši in bolje usmerjen razvoj proizvodnje lahko, na primer, zmanjša razloček med pretirano porabniško tehnološko naložbo in ono, skromno, za reševanje perečih težav človeštva; lahko poraja pametno in donosno novo rabo, primerno predelavo in reciklažo; lahko izboljša energetsko učinkovitost v mestih in tako naprej. Pestra proizvodnja ponuja zelo širok spekter človeški ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, okolje pa varuje in ustvarja boljše možnosti za delo. Ta ustvarjalnost naj bi pomagala, da bi spet vzcvetela človeška plemenitost, saj je za dosego kakovostnejšega življenja veliko bolj dostojanstveno in odgovorno uporabljati pamet za trajnostni in bolj uravnotežen razvoj. In obratno: manj človeka vredno in bolj plitvo je vztrajati pri izkoriščanju narave zgolj zaradi novih možnosti porabe in takojšnjega donosa.

193. Če bo vzdržen razvoj v nekaterih primerih prinesel nove vzorce rasti, je treba pri drugih spričo pohlepne in neodgovorne rasti, ki se je uveljavila v desetletjih, vendarle postati in nekoliko upočasniti korak, sprejeti nekatere razumne omejitve in se odločiti tudi za kakšen korak nazaj, preden bo prepozno. Vemo, da se nekateri obnašajo nevzdržno, saj vedno bolj izkoriščajo in uničujejo okolje, drugi pa še ne morejo živeti v skladu z lastnim človeškim dostojanstvom. Zato je prišla ura, da se v nekaterih predelih sveta odločimo za nekoliko zmanjšano proizvodnjo. Tako bi prizanesli virom, ki jih v drugih predelih potrebujejo za zdravo rast. Benedikt XVI. je dejal: »Tehnološko naprednejše družbe morajo biti pripravljene na spremembo obnašanja, ki je značilno za trezno ravnanje, tako, da zmanjšajo lastne energetske potrebe in izboljšajo izkoristke.«[135]

194. Da bi vzniknile nove oblike napredka, moramo »spremeniti splošni vzorec razvoja«,[136] kar pomeni, da moramo odgovorno razmišljati »o pomenu ekonomskega razvoja in o njegovem smotru, da bi popravili njegovo nepravilno delovanje in pačenje«.[137] Ni dovolj, da zdravljenje narave napol uskladimo s finančnim vložkom, varovanje okolja pa z napredkom. Srednje poti na to temo pomenijo le kratkotrajno odvračanje nesreče. Gre preprosto za to, da je treba napredek določiti na novo. Tehničnega in ekonomskega razvoja, ki za seboj ne pušča boljšega sveta in v celoti višje življenjske kakovosti, ni mogoče imeti za napredek. Po drugi strani pa se – zaradi propadanja okolja, skromne vrednosti prehrambnih izdelkov ali izčrpanosti nekaterih virov – v povezavi z ekonomsko rastjo pogosto zmanjšuje resnična osebna kakovost življenja. V tem okviru se razprava o vzdržni rasti razvoja pogosto spreminja v svoje nasprotje in v sredstvo opravičevanja, ki vrednost ekološke razprave oži na logiko financ in tehnokracije, družbeno in okoljsko odgovornost podjetij pa bolj ali manj zvaja na neke vrste marketing in vzdrževanje videza.

195. Načelo maksimiranja dobička, ki se želi ograditi od kateregakoli drugega gledanja, je popačenje pojma ekonomije: če se proizvodnja povečuje, mu je prav malo mar, da gre rast na račun prihodnjih virov ali okoljskega zdravja. Če sečnja gozda povečuje proizvodnjo, v ta obračun nihče ne šteje izgube, ki vključuje opustošenje tal, uničenje biotske raznovrstnosti ali večjo onesnaženost. To pomeni, da podjetja kujejo dobiček tako, da obračunavajo in plačujejo najnižji del stroškov. Etično pa je le tisto ravnanje, pri katerem so »ekonomski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti tudi pokrivali tistih, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi«.[138] Z namensko racionalnostjo, ki predlaga samo eno in to statično analizo za trenutne potrebe, imamo opravka, ko vire zagotavlja trg ali pa ko plansko ekonomijo vodi država.

196. Kakšna je vloga politike? Spomnimo na načelo subsidiarnosti, ki ponuja na vseh ravneh svobodo za razvoj obstoječih sposobnosti, hkrati pa od tistega, ki ima več moči, zahteva več odgovornosti za skupno dobro. Res je, da imajo danes nekatere gospodarske panoge več moči kot same države. Vendar ni mogoče upravičiti gospodarstva brez politike, ki ne bi bila zmožna pridobiti druge logike za obvladovanje različnih vidikov sedanje krize. Logika, ki ne dopušča iskrene skrbi za okolje, je enaka oni, v kateri ni prostora za najšibkejše, kajti »v veljavnem 'zasebnopravnem' vzorcu uspeha se ne zdi smiselno vlagati v to, da bi tisti, ki so počasni, šibki ali manj nadarjeni, mogli v življenju kaj doseči«.[139]

197. Potrebujemo politiko, ki misli daljnovidno, se osredinja na nov celosten pristop in v interdisciplinarnem pogovoru pretresa različne vidike krize. Politika je velikokrat sama kriva, da je zaradi korupcije, pomanjkanja dobrega javnega delovanja na slabem glasu. Če država na nekem področju ne izpolni svoje vloge, lahko na njeno mesto kot dobrotnice stopijo nekatere ekonomske skupine in nezakonito, a dejansko prevzamejo oblast; čutijo se upravičene, da kršijo predpise, gredo pa tudi tako daleč, da dajejo povod za razne oblike organiziranega kriminala, za trgovino z ljudmi in mamili ter za nasilje, ki ga je zelo težko izkoreniniti. Če politika ne bo zmožna prekiniti s sprevrženo logiko in bo ujetnica nekonsistentnih pogovorov, se še dolgo ne bomo spopadli s težkimi vprašanji človeštva. Strategija, ki vodi k resničnim spremembam, zahteva, da moramo znova premisliti vse pojave. Plitvi ekološki razmisleki, ki bi si vzeli za izhodišče sedanjo kulturo, niso zadosti. Zdrava politika bi mora biti sposobna sprejeti ta izziv.

198. Politika in ekonomija sta glede revščine in uničevanja okolja nagnjena k medsebojnemu obtoževanju. A to, kar nas vendarle čaka, je, da priznata in najdeta oblike sodelovanja, ki je naravnano na skupno dobro. Medtem ko se eni mučijo le za ekonomsko korist in so drugi obsedeni z ohranjanjem ali povečevanjem oblasti, ostajajo nam vojne ali dvoumni sporazumi na področjih, kjer je to, kar manj zanima obe strani – varovanje okolja in skrb za najšibkejše. Tudi tu velja načelo: »edinost je nad sporom«.[140]

V. VERSTVA V DIALOGU Z ZNANOSTJO
199. Ni mogoče trditi, da izkustvene znanosti popolnoma razložijo življenje, povezanost vseh bitij in celoto stvarnosti. To bi pomenilo, da bi po krivici presegle svoje strogo določene metodološke meje. Če bi mislili v tem ozkem okviru, bi izginili estetski čut, poezija in celo sposobnost pameti za odkrivanje smisla in namena stvari.[141] Želim spomniti, da so »klasična verska besedila pomembna za vse čase in imajo usmerjajočo moč, ki odpira vedno nova obzorja (…) Ali je razumno in razsvetljeno, da jih odrivajo in berejo na skrivnem samo zato, ker so nastala v obnebju verskega prepričanja?«[142] V resnici je naivno misliti, da je mogoče etična načela razlagati popolnoma abstraktno in brez povezanosti s celoto; dejstvo pa, da so izražena v verski govorici, jim v javni razpravi ne jemlje vrednosti. Etična načela, ki jih je razum zmožen spoznati, se vedno znova pojavljajo v različnih oblikah in jih povzemajo različne govorice, tudi religiozne.

200. Po drugi strani ne bo nobena tehnična rešitev, ki jo želi prispevati znanost, sposobna rešiti hudih svetovnih težav, če bo človeštvo izgubilo smer, če bodo šle v pozabo velike spodbude, ki omogočajo skupno življenje, požrtvovalnost in dobroto. Vsekakor bo treba javno spodbujati verujoče, naj živijo po svoji veri in naj je s svojimi dejanji ne zanikajo; vztrajno bo treba ponavljati, naj se spet odprejo Božji milosti in črpajo iz globin svojega lastnega prepričanja o ljubezni, pravičnosti in miru. Če nas je slabo razumevanje lastnih načel kdaj privedlo v stanje, da smo opravičevali zlorabo narave ali despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom ali pa vojne, krivico in nasilje, moramo kot verujoči priznati, da smo bili nezvesti zakladu modrosti, ki bi ga morali čuvati. Velikokrat so kulturne omejitve raznih obdobij vplivale na takšno zavest o lastni nravni in duhovni dediščini. Vrnitev k njihovim izvirom pa je natančno to, kar verstvom omogoča, da bolje odgovarjajo na sodobne potrebe.

201. Večina prebivalcev našega planeta izjavlja, da verujejo. To pa bi moralo spodbuditi verstva, da se začnejo med seboj pogovarjati o skrbi za naravo, o zaščiti revežev, o vzpostavitvi mreže medsebojnega spoštovanja in bratstva. Nujen je tudi dialog med samimi znanostmi, toliko bolj zato, ker se navadno vsaka zapira v okvire svojega izražanja. Specializacija vodi v osamo in v absolutizacijo lastne vednosti. To nas ovira, da se ne moremo ustrezno spoprijeti z okoljskimi težavami. Onemogoča pa tudi odprt in spoštljiv dialog med različnimi ekološkimi gibanji, med katerimi ne manjka ideoloških bojev. Resnost ekološke krize od vseh nas zahteva, da mislimo na skupno dobro in vztrajamo na poti dialoga, ki terja  potrpežljivost, odpovedovanje in velikodušnost z neprestano mislijo: »resničnost je nad idejo«.[143]

Šesto poglavje
VZGOJA IN EKOLOŠKA DUHOVNOST
202. Številne stvari morajo spremeniti lasten razvoj, predvsem pa se mora spremeniti človeštvo. Primanjkuje zavesti o skupnem izvoru, o medsebojni pripadnosti in prihodnosti, ki si jo vsi delimo. Ta temeljna zavest bi omogočila razvoj novih prepričanj, novega ravnanja in življenjskega sloga. Tako se pred nami kaže velik kulturni, duhovni in vzgojni izziv, ki bo prinesel s seboj dolgotrajno obnovo.

I. TEŽITI K DRUGAČNEMU ŽIVLJENJSKEMU SLOGU
203. Glede na to, da tržišče stremi k zagonu neustavljivega porabniškega stroja za plasiranje svojih izdelkov, smo se ljudje znašli v vrtincu nakupovanja in nepotrebnih stroškov. Potrošniška obsedenost je subjektivni odsev tehnično-ekonomksega vzorca. Dogaja se to, na kar je opozoril že Romano Guardini: človek »sprejema navadne predmete in običajne življenjske navade tako, kakor mu jih ponujajo racionalni načrti in normirani stroji; na splošno počne to z občutkom, da je vse razumno in utemeljeno«.[144] Ta vzorec zaziblje vse v prepričanje, da so svobodni, dokler ohranjajo nekaj domnevne svobode za nakupovanje, medtem ko je v resnici svobodna manjšina, ki ima v rokah ekonomsko in finančno moč. V tej zmešnjavi, v tem narobe obrnjenem svetu postmoderno človeštvo ni našlo novega dojemanja samega sebe, ki bi ga lahko usmerjalo. Pomanjkanje istovetnosti ga navdaja s tesnobo. Na voljo je preveč ponudbe za pičle in šibke cilje.

204. Sedanji svetovni položaj »spodbuja občutek nestalnosti in negotovosti, ki ob svojem času pripelje do kolektivnega egoizma«,[145] skupinskega samoljubja. Ko se ljudje osredinijo na same sebe in zaprejo v svojo vest, se krepi pohlep. Čim bolj je človeško srce prazno, toliko več bi rado kupovalo, imelo in uživalo. V takšnih okoliščinah se zdi nemogoče, da bi prizadeti sprejel stvarnost, ki ga omejuje. Na tem obzorju tudi ni več skupnega dobrega. Če prevlada vzorec življenja, ki stremi k obvladovanju družbe, bodo tudi načela v veljavi le tedaj, ko ne bodo nasprotovala njegovim potrebam. Zato ne mislimo le na možnost hudih vremenskih pojavov ali na velikanska naravna opustošenja, temveč tudi na katastrofe, ki jih prinašajo družbene krize, kajti obsedenost s potrošniškim življenjskim slogom, zlasti še če si ga morejo privoščiti le nekateri, lahko izzove le nasilje in medsebojno uničenje.

205. Kljub temu ni vse izgubljeno, kajti ljudje, ki so zmožni iti do skrajnega propada, so se sposobni tudi pobrati, se spet okleniti dobrega in poboljšati. In to brez kakršnihkoli psiholoških in družbenih vzrokov, ki bi vplivali nanje. Zmožni so se pošteno srečati s seboj, se soočiti z lastno zoprnostjo in spet ubrati nova pota do resnične svobode. Ni sistema, ki bi popolnoma uničil odprtost do dobrega, resnice in lepote, ali zmožnost, da se odzovemo na to, s čimer nas Bog v globini našega srca neprestano opogumlja. Vsakega človeka tega sveta posebej prosim, naj ne pozabi tega svojega dostojanstva, ki nam ga nima nihče pravice vzeti.

206. Sprememba življenjskega sloga bi lahko privedla do zdravega pritiska na tiste, ki imajo politično, ekonomsko in socialno oblast. To pa se bo zgodilo, ko bodo potrošniška združenja dosegla, da se ljudje ne bodo zmenili za določene proizvode. Tako bodo prisilila podjetja, da bodo morala upoštevati vplive na okolje in obliko proizvodnje. To, da družbene navade vplivajo na dobiček podjetij, pa je dejstvo, ki le-ta sili v drugačno proizvodnjo. To nas spominja na družbeno odgovornost porabnikov. »Nakupovanje ni le ekonomsko, ampak tudi moralno dejanje.«[146] Zato »vprašanje uničevanja okolja danes obtožuje obnašanje vsakega izmed nas«.[147]

207. Listina o Zemlji nas poziva, naj se poslovimo od obdobja samouničevanja in začnemo na novo, a še nismo razvili vsesplošne zavesti, ki bi nam to omogočala. Zato si drznem znova opozoriti na ta dragoceni izziv: »Skupna usoda, ki čaka človeštvo, nam prvič v zgodovini nalaga dolžnost, da skušamo začeti na novo. (…) Naj se naša doba zapiše v zgodovino kot začetnica novega spoštovanja do življenja, odločnega prizadevanja za trajnostno, pospešeno borbo za pravičnost in mir in veselega praznovanja življenja.«[148]

208. Vedno je mogoče razviti novo zmožnost za izhod iz samega sebe in odhod k drugemu. Brez tega ni priznanja drugih ustvarjenih bitij v njihovi lastni vrednosti, ni zanimanja za to, da bi kaj storili za druge, in ne pripravljenosti na omejevanje nas samih, da bi preprečili trpljenje ali uničevanje našega okolja. Temeljna naravnava za preseganje samega sebe, za ozdravitev vase zaverovane zavesti in samozadostnosti je korenika, ki nam omogoča pozornost do drugih in do  okolja. Spodbuja moralno reakcijo, da premišljujemo o vplivu, ki ga povzroči nekaj, kar je zunaj slehernega dejanja in sleherne osebne odločitve. Ko smo zmožni preseči individualizem, je mogoče dejansko vzpostaviti drugačen, alternativen slog življenja in mogoča postane tudi bistvena sprememba družbe.

II. VZGAJATI ZA ZAVEZNIŠTVO MED ČLOVEŠTVOM IN OKOLJEM
209. Zavest o resnosti kulturne in ekološke krize mora pripeljati do novih navad. Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in sámo kopičenje gmotnih dobrin ali užitkov ne moreta osmisliti in razveseliti človekovega srca, vendar se niso sposobni odreči temu, kar jim ponuja trg. V državah, ki bi morale prispevati k večjim spremembam potrošniške miselnosti in ravnanja, so mladi občutljivi za ekološka vprašanja in velikodušni. Nekateri med njimi se na občudovanja vreden način borijo za ohranitev okolja, vendar so zrasli v okolju visoke porabe in blaginje, ki otežujejo zorenje drugačnih navad. Zato smo soočeni z vzgojnim izzivom.

210. Okoljska vzgoja je razširila svoje cilje. Medtem ko je bila sprva zelo osredinjena na znanstvene podatke, na ozaveščanje in na preprečevanje okoljskih tveganj, se skuša danes posvetiti tudi kritiki sodobnih »mitov«, utemeljenih na instrumentalni pameti (individualizmu, nebrzdanem napredku, konkurenci, porabništvu, pravno nedorečenem trgu), pa tudi na vključevanje različnih ravni ekološkega ravnovesja: notranjega s samimi seboj, solidarnega z drugimi, naravnega z vsemi živimi bitji in duhovnega z Bogom. Okoljska vzgoja bi nas morala pripraviti do tega, da bi naredili tisti vratolomni skok proti Skrivnosti, iz katere ekološka etika črpa svoj najgloblji smisel. Po drugi strani obstajajo vzgojitelji, ki so sposobni zopet zastaviti vzgojne poti ekološke etike tako, da bo učinkovito pomagala pri rasti v solidarnosti, odgovornosti in sočutju.

211. Vendar se ta vzgoja, poklicana k uveljavljanju »ekološkega državljanstva«, včasih omeji na informiranje in ji ne uspe privzgojiti novih navad. Zakoni in pravila dolgoročno niso dovolj za omejevanje slabega vedenja, četudi obstaja učinkovit nadzor. Da bi pravni predpisi prinesli znatne in trajne učinke, bi jih moral večji del družbe sprejeti, začenši pri primerni utemeljitvi, in se odzvati z osebno preobrazbo. Le z vzgojo trdnih vrlin je mogoče pričakovati osebno zavezanost za ekološko ravnanje. Ko se nekdo, navkljub ekonomskemu standardu, ki mu omogoča večjo porabo in zapravljanje, po navadi raje nekoliko bolj pokrije, kakor da bi prižgal gretje, to kaže, da je osvojil načela, ki razkrivajo njegovo skrb za okolje. Zelo plemenito je, če se obvežemo z drobnimi vsakdanjimi dejanji skrbeti za stvarstvo, in čudovito, če je vzgoja zmožna privesti do tega, da se to spremeni v življenjski slog. Vzgoja za okoljsko odgovornost lahko spodbudi različne vrste vedenja, ki neposredno in pomembno vpliva na skrb za okolje. Naj omenim izogibanje rabi plastičnih vrečk ali papirja, manjšo porabo vode, ločeno odlaganje odpadkov, kuhanje, ko bomo res jedli, skrbno ravnanje z drugimi živimi bitji, uporabo javnega prometa ali prevažanje več oseb v vozilu, sajenje dreves, ugašanje nepotrebnih luči in tako dalje. Vse to je sestavni del velikodušne in dostojanstvene ustvarjalnosti, ki kaže na odličnost človeškega bitja. Ponovna uporaba stvari, namesto da se jih po hitrem postopku odkrižamo, ravnanje po notranjih nagibih je lahko dejanje ljubezni, ki izraža naše dostojanstvo.

212. Ne mislimo, da ta dejanja ne spreminjajo sveta. Takšno ravnanje širi dobro v družbi, ki obrodi veliko več sadov, kot jih moremo zaznati, ker v nedrih te zemlje spodbuja dobro, ki vedno, včasih tudi nevidno, teži k posnemanju. Poleg tega nam takšno obnašanje vrača smisel našega dostojanstva, nas vodi v večje bivanjske globine, nam pomaga izkusiti, da se na tem svetu splača živeti.

213. Področja, kjer je mogoče vzgajati, so različna: šola, sredstva obveščanja, kateheza in drugo. Dobra šolska vzgoja v otroštvu in v dobi odraščanja je setev, ki lahko prinaša sadove vse življenje. Vendar želim poudariti predvsem središčni pomen družine, saj »je prostor, kjer se življenje, Božji dar, sprejema in zoper vsakovrstne napade, katerim je izpostavljeno, varuje; kjer se more, v skladu z zahtevami pristne človeške rasti, razvijati. Zoper tako imenovano kulturo smrti predstavlja družina središče kulture življenja.«[149] Družina neguje prve vzgibe ljubezni in skrbi za življenje, na primer pravilne uporabe stvari, reda in čistoče, spoštovanja krajevnega ekosistema in varstva vseh živih bitij. Družina je prostor celostne vzgoje, kjer se oblikujejo razne ravni, ki so med seboj tesno povezane. V družini se učimo prositi za dovoljenje brez postavljanja pogojev, iskreno in spoštljivo reči »hvala« za prejete stvari, brzdati napadalnost ali lakomnost in se opravičiti, kadar storimo kaj narobe. Te drobne poteze iskrene vljudnosti nam pomagajo tkati kulturo vzajemnega življenja in spoštovanja do okolice.

214. Stvar politike in raznih združenj je, da se trudijo za vzgojo (za)vesti. Ta naloga pritiče tudi Cerkvi. Vse krščanske skupnosti morajo pri tej vzgoji odigrati pomembno vlogo. Prav tako upam, da v naših semeniščih in redovnih hišah  vzgajajo k odgovorni resnosti, hvaležnemu občudovanju sveta, k skrbi za nebogljene reveže in okolje. Kajti veliko stvari je v tej igri, ne samo nujno potrebne ustanove, ki imajo moč, da izrekajo sankcije zoper uničevalce okolja, tudi mi sami smo dolžni, da drug drugega nadzorujemo in vzgajamo.

215. V tem duhu »ne smemo zanemariti odnosa med primerno estetsko vzgojo in ohranjanjem zdravega okolja«.[150] Zaznavanje lepote in njeno občudovanje nam pomaga iz utilitarističnega pragmatizma. Ko se človek ne nauči zaznavati in ceniti lepega, ni nič nenavadnega, če se mu stvari spreminjajo v predmete brezvestne porabe in zlorabe. Če pa želimo priti do korenitih sprememb, se moramo zavedati, da vzorci mišljenja dejavno vplivajo na obnašanje. Vzgoja ne bo uspešna, če bo njeno prizadevanje jalovo, če se ne bo hkrati zavzemala za širjenje novega gledanja na človeka, življenje, družbo in naravo. V nasprotnem primeru se bo še naprej širil porabniški vzorec, ki ga posredujejo sredstva obveščanja in učinkoviti tržni mehanizmi.

III. EKOLOŠKO SPREOBRNJENJE
216. Veliko bogastvo krščanske duhovnosti, privzgojeno v dvajsetih stoletjih osebne in občestvene izkušnje, je veličasten prispevek v pomoč prenovi človeštva. Kristjanom želim predložiti nekaj smernic ekološke duhovnosti, ki izhaja iz prepričanj naše vere, kajti to, kar nas uči evangelij, vpliva na naše mišljenje, čustvovanje in življenje. Ne gre toliko za pojme (ideje), kolikor za nagibe, ki izvirajo iz duhovnosti in spodbujajo ljubečo skrb za svet. Kajti ni se mogoče ukvarjati z velikimi zadevami samo z naukom, brez mistike, ki nas navdušuje, brez notranjih nagibov, »ki spodbujajo, motivirajo, opogumljajo osebno in skupno delovanje ter mu podeljujejo smisel«.[151] Navreči moramo, da kristjani nismo vedno sprejemali in razvijali bogastva, ki ga je Bog dal Cerkvi, bogastva, v katerem duhovnost ni ločena od telesa, niti od narave ali resničnosti tega sveta, temveč živi z njim in v njem, v občestvu z vsem, kar nas obkroža.

217. Ko se »v svetu množijo zunanje puščave, ker so tako na široko opustošene notranje«,[152] nas ekološka kriza poziva h globoki notranji spreobrnitvi. Vendar je treba tudi priznati, da se nekateri predani kristjani in zavzeti molivci pod pretvezo realizma in pragmatizma pogosto norčujejo iz skrbi za okolje. Drugi so brez volje, ne spremenijo lastnih navad in so vse bolj zmedeni. Manjka jim torej ekološka spreobrnitev, ki omogoči, da privrejo na dan vse posledice srečanja med Jezusom in svetom, ki jih obdaja. Opravljati poklic varuhov Božjih del je bistvena sestavina krepostnega življenja. Ni nekaj dodatnega, sploh pa ni neobvezen, drugoten pogled na krščansko izkušnjo.

218. Ko spodbujamo k zdravemu odnosu do stvarstva kot eni izmed razsežnosti popolnega človeškega spreobrnjenja, se spominjamo zgleda sv. Frančiška Asiškega. Ta zahteva tudi, da priznamo lastne napake, pregrehe, razvade ali zanikrnosti, se iskreno kesamo in notranje spremenimo. Avstralski škofje so spreobrnjenje posrečeno izrazili s pojmom sprave s stvarstvom: »Da bi uresničili to spravo, moramo pretehtati svoje življenje in priznati, kako s svojimi dejanji in z nesposobnim ukrepanja 'žalimo' Božje stvarstvo. Spreobrnjenje oziroma preobrazbo srca moramo doživeti.«[153]

219. Za rešitev zapletenega položaja, s kakršnim se sooča sedanji svet, vsekakor ni dovolj, da se poboljša posameznik. Posamezniki lahko izgubijo zmožnost in svobodo pri premagovanju logike instrumentaliziranega razuma ter končajo v porabništvu brez etike, brez družbenega in okoljskega čuta. Na družbena vprašanja je mogoče odgovoriti z mrežami občestev, ne pa z golimi seštevki posameznikovega dobrega: »To delo bo tako zahtevalo, da ga posamezne pobude in sodelovanje individualistično vzgojenih posameznikov ne bodo mogli opraviti. Potrebna bosta močna zveza in enoten nastop.«[154] Ekološko spreobrnjenje, ki je nujno za vzpostavitev trajnih sprememb, je tudi skupna spreobrnitev.

220. Da bi to spreobrnjenje spodbudilo skrbno, velikodušno in ljubeznivo varovanje okolja, mora temeljiti na različnem, med seboj povezanem obnašanju. Najprej vključuje hvaležnost in zastonjskost, se pravi priznanje, da je svet dar Očetove ljubezni, ki spodbuja k zastonjskemu odrekanju in velikodušnemu ravnanju tudi tedaj, ko tega nihče ne vidi in ne prizna: »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica (…) in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,3–4). Vključuje tudi ljubeznivo zavest, da nismo ločeni od drugih ustvarjenih bitij, temveč sestavljamo z drugimi kozmičnimi bitji čudovito vesoljno skupnost. Kristjani o svetu ne premišljujemo od zunaj, temveč od znotraj. Pri tem prepoznavamo vezi, s katerimi nas je Oče povezal z vsem bitji. Ker prinaša ekološko spreobrnjenje vsakemu verniku posebne zmožnosti, ki mu jih je Bog dal, ga ekološko spreobrnjenje navaja k razvijanju lastne ustvarjalnosti in spodbuja k reševanju svetovne drame, da tako samega sebe daruje »v živo, sveto in Bogu všečno žrtev« (Rim 12,1). V svoji premoči ne vidi vzroka za osebno slavo ali neodgovorno gospodovanje, temveč drugačno zmožnost, ki mu po drugi strani nalaga veliko odgovornost, povezano z njegovo vero.

221. Nekatera načela naše vere, prikazana na začetku te okrožnice, pomagajo bogatiti smisel takšnega spreobrnjenja. Na primer zavest, da vsaka stvar odseva nekaj Božjega in vsebuje sporočilo, ki ga je treba posredovati drugim. Tudi gotovost, da je Kristus povzel v sebi ta tvarni svet in da zdaj Vstali prebiva v slehernem bitju tako, da ga obdaja s svojo ljubeznijo in preseva s svojo lučjo. Enako moramo vendar priznati, da je Bog ustvaril svet ter vanj vtisnil red in razgibanost, ki ju človeško bitje nima pravice prezirati. Mar bomo, ko preberemo v evangeliju, kako Jezus govori pticam in »ni pozabil na nobeno od njih« (prim. Lk 12,6) sami z njimi grdo ravnali in jih trpinčili? Vse kristjane vabim, naj izpolnjujejo to razsežnost svojega spreobrnjenja. Tako bodo omogočili, da bosta moč in luč prejete milosti učinkovali tudi na druga ustvarjena bitja ter na svet, ki jih obdaja, da se bo utrjevalo tisto vzvišeno bratstvo z vsem stvarstvom, ki ga je tako sijajno živel sv. Frančišek Asiški.

IV. VESELJE IN MIR
222. Krščanska duhovnost predlaga drugačno razumevanje kakovosti življenja. Vabi nas k preroškemu in kontemplativnemu slogu bivanja, ki je sposobno globokega veselja, ne da bi bili obsedeni z nebrzdano porabo. Pomembno je sprejeti stari nauk, ki ga najdemo v raznih redovnih izročilih pa tudi v Svetem pismu. Gre za prepričanje, da je »manj več«. Nenehno kopičenje porabniških priložnosti raztresa srce in preprečuje, da bi cenili vsako stvar in vsak trenutek, medtem ko nam vedra pozornost do vsake stvari, pa naj bo še tako neznatna, odpira veliko več možnosti za dojemanje in osebno uresničevanje. Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti, ki nam omogoča, da uživamo ob malih stvareh, da se zahvaljujemo za priložnosti, ki nam jih ponuja življenje, ne da bi se oklepali tega, kar imamo, ne da bi žalovali za tem, česar nimamo. To od nas zahteva, da se izogibamo raznovrstnemu gospodovanju in golemu kopičenja užitkov.

223. Zmernost, ki jo živimo svobodno in zavestno, nas osvobaja. Ne pomeni manj življenja, ni nizka napetost, temveč vse kaj drugega. Bolj uživajo in bolje izkoristijo vsak trenutek oni, ki nič več ne kljuvajo sem ter tja, iščoč vedno tisto, česar nimajo, in doživljajo, kaj pomeni spoštovati vsakega človeka in vsako stvar, tako da se naučijo prijateljevanja z resničnostjo. Tako jim uspeva brzdati nezadovoljêne potrebe ter zmanjševati utrujenost in tesnobo. Mogoče je imeti malo potreb in živeti bogato, zlasti če zmoremo izbirati drugačno zadovoljstvo in če uživamo v bratskih srečanjih, služenju, uresničevanju lastnih darov, glasbi in umetnosti, v naravi, molitvi. Sreča zahteva, da se znamo odreči omami in ostajamo odprti za številne možnosti, ki jih ponuja življenje.

224. Zmernost in skromnost v zadnjem stoletju nista bili na dobrem glasu. Ko pa gre kakšna vrlina v osebnem in družbenem življenju na splošno v pozabo, se to konča s številnimi, tudi okoljskimi neravnovesji. Zato ne zadošča več le govorjenje o prepletenosti ekosistemov. Treba je imeti pogum in spregovoriti o zaokroženosti, celovitosti človeškega življenja, o obveznem spodbujanju in povezovanju glavnih vrednot. Ni lahko zoreti v tej zdravi človečnosti in srečni zmernosti, če postanemo neodvisni, če iz svojega življenja izključimo Boga in njegov prostor zasede naš jaz, če smo prepričani, da naša osebna presoja določa, kaj je dobro in kaj zlo.

225. Po drugi strani pa noben človek ne more zoreti v srečni zmernosti, če ni spravljen s samim seboj. Del primernega razumevanja duhovnosti je v razširitvi našega dojemanja miru, ki je veliko več kot to, da ni vojne. Človekov notranji mir je zelo povezan s skrbjo za okolje in skupno dobro. Kajti če ga živimo pristno, se odraža v uravnoteženem slogu našega življenja, v sposobnosti čudenja, ki vodi v globine bivanja. Narava je polna besed ljubezni, a kako naj jih slišimo ob nenehnem hrupu, ob stalni in tesnobni raztresenosti ali ob kultu prividnega? Številni ljudje čutijo globoko razpetost, ki jih priganja, da počnejo stvari v naglici; da bi se počutili zaposlene, hitijo, ker jih po svoje vleče, da odstranijo vse, kar imajo okoli sebe. Vse to vpliva na naše ravnanje z okoljem. Celostna ekologija zahteva, da posvetimo nekaj časa obnovi jasnega sozvočja s stvarstvom, da bi lahko premišljevali o našem življenjskem slogu in naših vzorih, da bi premišljevali o Stvarniku, ki živi med nami in v tem, kar nas obdaja in katerega navzočnosti »ni treba vzpostaviti, ampak jo odkriti in pokazati«.[155]

226. Govorimo o ubranosti srca, ki vse doživlja v spokojni zbranosti. To pomeni, da se vsakomur posveti scela, ne da bi mislil na to, kar pride pozneje; ki se kot Božjemu daru za polno življenje vsakemu trenutku posveti povsem in v celoti. Jezus nas je učil te drže, ko nas je vabil, naj opazujemo lilije na polju in ptice neba, ali ko »se je ozrl« v iskalca in »ga vzljubil« (Mr 10,21). Da, on je bil ves s človekom in z vsakim bitjem in je tako tudi nam pokazal pot, kako premagati bolestno plahost, ki iz nas dela površne, popadljive in nebrzdane porabnike.

227. Izraz te drže je, da se pred obedom in po njem zahvalimo Bogu. Vernikom predlagam, da spet obnovijo to dragoceno navado in pri njej dosledno vztrajajo. Takšen blagoslovljen trenutek nas, četudi je zelo kratek, spomni na našo življenjsko odvisnost od Boga. Krepi hvaležnost za darove stvarstva, je spoštljiv poklon tistim, ki te dobrine s svojim delom pridelujejo, in v nas utrjuje solidarnost z najpotrebnejšimi.

V. DRŽAVLJANSKA IN POLITIČNA LJUBEZEN
228. Skrb za naravo je sestavni del življenjskega sloga, ki vsebuje zmožnost skupnega in občestvenega življenja. Jezus nas je spomnil, da imamo Boga za našega skupnega Očeta in da nas to dela brate. Bratska ljubezen nam je lahko le darovana, ne more biti nadomestek za to, kar drugi dela, niti predujem za to, kar upamo, da bo naredil. Zato je mogoče ljubiti sovražnike. Ta ista zastonjskost nas spodbuja k ljubezni in sprejemanju vetra, sonca ali megle, čeprav se ne ravnajo po naši volji. Zato lahko govorimo o vesoljnem bratstvu.

229. Spet moramo začutiti, da potrebujemo drugi druge, da smo odgovorni za druge in za svet in da se splača biti dober in pošten. Zelo smo že zabredli v moralno krizo. Igramo se z etiko, dobroto, vero, poštenjem, zdaj pa je prišel trenutek, ko moramo priznati, da se nam ta brezskrbna plitvost maščuje. Takšno uničevanje slehernega temelja družbenega življenja nas postavlja drugega proti drugemu, da bi ubranili lastne koristi, spodbuja nove oblike nasilja in krutosti ter ovira razvoj pristne skrbi za okolje.

230. Zgled sv. Terezije iz Lisieuxa nas vabi, naj z majhnimi koraki hitimo po poti ljubezni in naj ne izpustimo priložnosti za prijazno besedo, nasmeh, še tako neznatno dejanje, ki seje mir in prijateljstvo. Celostna ekologija je sestavljena tudi iz preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi prekinjamo logiko nasilja, izkoriščanja, samoljubja. In obratno: svet vse hujše porabe je hkrati svet grdega ravnanja z življenjem, v vseh njegovih oblikah.

231. Ljubezen, prepletena z drobnimi dejanji vzajemne skrbi, je tudi družbena in politična. Kaže se v vsem, kar skuša zidati boljši svet. Ljubezen do družbe in prizadevanje za skupno dobro sta odlični obliki ljubezni, ki ne zadeva samo odnosov med posamezniki, temveč tudi »makroodnose, družbene, ekonomske, politične«.[156] Zato je Cerkev ponudila svetu obrazec »omike ljubezni«.[157] Družbena ljubezen je ključ do pristnega razvoja: »Da bi postala družba bolj človeška, vrednejša človeka, je potrebno v družbenem življenju – na politični, ekonomski, kulturni ravni – zopet ovrednotiti ljubezen in jo spremeniti v trajno in najvišje pravilo delovanja.«[158] V tem okviru nas, skupaj z zelo pomembnimi drobnimi vsakdanjimi dejanji, družbena ljubezen priganja k misli na velike strategije, ki bi učinkovino ustavile uničevanje okolja in spodbudile kulturo, ki bi s to skrbjo prežela celotno družbo. Ko kdo prepozna Božje povabilo, naj z drugimi deluje v takšnem družbenem dogajanju, se mora zavedati, da to sodi v njegovo duhovnost, da je vaja v ljubezni; mora vedeti, da v takšnem svetu zori in se posvečuje.

232. Niso vsi poklicani k neposrednemu političnemu delovanju, vendar cveti v družbi pisana množica združenj, ki delujejo v korist skupnega dobrega tako, da branijo naravno in urbano okolje. Zavzemajo se na primer za javni prostor (stavbo, vodomet, opuščen spomenik, krajino, trg), da bi ga zaščitili, popravili, izboljšali ali polepšali nekaj, kar je od vseh. Ob tem se pletejo ali obnavljajo vezi in vzpostavlja novo lokalno družbeno tkivo. Tako se skupnost osvobaja porabniške vseenosti. To pomeni tudi obnavljanje skupne istovetnosti, zgodovine, ki se s tem ohranja in prenaša naprej. Tako se – s čutom za solidarnost, ki je hkrati zavest, da si delimo od Boga dano skupno hišo –, ohranja skrb za svet in za kakovost življenja najrevnejših. To skupno delo se lahko, če izraža zastonjsko ljubezen, spreminja v močna duhovna izkustva.

VI. ZAKRAMENTALNA ZNAMENJA IN OBHAJAJOČ POČITEK
233. Vesolje se razvija v Bogu, ki ga napolnjuje. Ko torej opazujemo list, stezo, roso, obličje reveža, se poglabljamo v skrivnost.[159] Vzor odkrivanja Božjega delovanja v duši ni samo pomikanje od zunanjosti k notranjosti, temveč tudi to, da ga srečamo v vsaki stvari. Sveti Bonaventura namreč uči: »Kontemplacija je toliko bolj vzvišena, kolikor bolj človek občuti v sebi Božjo milost ali kolikor bolj zna prepoznavati Boga v drugih ustvarjenih bitjih.«[160]

234. Sv. Janez od Križa je učil, da je vse, kar je dobrega v stvareh in svetu, »na odličen način in v neskončni meri v Bogu, ali bolje, v vsaki izmed teh stvari je Bog«.[161] Ne zato, ker bi bile po svetu omejene stvari resnično Božje, temveč zato, ker mistik okuša notranjo vez med Bogom in vsemi bitji, tako pa tudi »čuti, da so zanj vse stvari Bog«.[162] Ko občuduje veličino gore, tega ne more ločiti od Boga. Zato dojema, da mora takšno notranje občudovanje, ki ga živi, pripisati Gospodu: »Gore imajo vrhove, so visoke, občudovanja vredne, lepe, ljubke, cvetoče in dišeče. Moj ljubi je kakor tiste gore. Samotne doline so spokojne, prijetne, sveže, senčne, bogate sladkih voda. Zaradi mnogovrstnih dreves in nežnega ptičjega petja poustvarjajo in širijo smisel. Njihovi samosti in tišini pa ponujajo osvežitev in počitek: te doline so moj Ljubljeni.«[163]

235. Zakramenti so privilegirani načini, s katerim si je Bog privzel naravo in jo preoblikoval v posrednico nadnaravnega življenja. Obredni dogodek nas vabi, naj objamemo svet na neki drugi ravni. Voda, olje, ogenj in barve se z vso svojo simbolno močjo spreminjajo v hvalo. Roka, ki blagoslavlja, je orodje Božje ljubezni in odsev bližine Jezusa Kristusa, ki je prišel, da bi nas spremljal na naši življenjski poti. Voda, ki teče na telo krščenca, je znamenje novega življenja. Ko se želimo srečati z Bogom, ne bežimo pred svetom ne pred naravo. To je zlasti lepo videti pri duhovnosti krščanskega Vzhoda: »Lepota je na Vzhodu eno od imen, s katerim najraje izražajo božjo skladnost in vzor preobraženega človeštva. Ta lepota se kaže vsepovsod: v oblikah svetišča, v zvokih, barvah, razsvetljavi in dišavah.«[164] Za krščansko izkustvo najdejo vsa kozmična bitja svoj pravi smisel v učlovečeni Besedi, kajti Božji Sin je v sebi združil tudi tvarni del veselja. Vanj je položil seme končne preobrazbe: »Krščanstvo ne zameta materije, telesnosti; nasprotno, njena vrednost je v polnosti priznana v bogoslužnem dejanju. V njem človekovo telo razodeva svojo najglobljo naravo templja Svetega Duha in se združi z Gospodom Jezusom, ki je tudi sam postal telo za rešenje sveta.«[165]

236. V evharistiji doseže stvarstvo svoj vrhunec, svoje povišanje. Milost je naravnana k temu, da bi se izrazila čutno, in se čudovito razodene v samem Bogu,  ki je postal človek, da bi se dal v jed svoji stvari. Na vrhuncu učlovečenja se je hotel Gospod po koščku snovi povezati z našo notranjostjo. Ne od zgoraj, temveč od znotraj, da bi ga mogli srečati v tem našem svetu. V evharistiji, v vitalnem središču vesolja, je že uresničeno prekipevajoče središče ljubezni in neizčrpnega življenja. Združen z učlovečenim Sinom, navzočim v evharistiji, ves kozmos slavi Boga. Evharistija sama po sebi je v resnici dej kozmične ljubezni: »Da, kozmične! Kajti tudi tedaj, kadar obhajamo evharistijo na majhnem oltarju vaške cerkve, se v nekem smislu obhaja na oltarju sveta.«[166] Evharistija povezuje nebo in zemljo, objema in prešinja vse stvarstvo. Svet, ki je prišel iz Božjih rok, se vrača k njemu v radostnem in predanem češčenju: v evharističnem kruhu se »stvarstvo steguje k pobožanstvenju, k sveti svatbi, k zedinjenju s samim Stvarnikom«.[167] Zato je evharistija vir luči in spodbud za naše ravnanje z okoljem. Vodi nas, da bi bili skrbniki vsemu stvarstvu.

237. Nedelja in sodelovanje pri maši sta zelo pomembna. Nedelja, pri Hebrejcih sobota, nam je na voljo kot dan urejanja človekovih odnosov z Bogom, z nami samimi, drugimi in s svetom. Nedelja je dan vstajenja, »prvi dan« novega stvarstva, katerega prvina je človeštvo, vstalo z Gospodom, zagotovilo končne preobrazbe vse ustvarjene stvarnosti. Poleg tega nam ta dan oznanja »človekov večni počitek v Bogu«.[168] Tako krščanska duhovnost povezuje počitek s praznovanjem. Človek je nagnjen k odrivanju premišljevalnega počitka na raven neustvarjalnega in nekoristnega. Pri tem pozablja, da tako jemljemo delu, ki ga opravljamo, najpomembnejše: smisel. Poklicani smo, da v svoje delo vključimo dovzetnost in zastonjskost, ki sta nekaj drugega kakor golo brezdelje. Gre za drugačno vrsto delovanja, ki spada k našemu bistvu. Takó človeško delo obvarujemo pred praznim aktivizmom, pa tudi pred pretiranim pohlepom in zožitvijo vesti, ki vodi k zasledovanju zgolj osebne koristi. Zapoved tedenskega počitka je velevala, da je treba sedmi dan počivati, »da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dékle in tujec!« (2 Mz 23,12). Počitek je razširitev pogleda, ki nam omogoča, da spet priznamo pravice drugih. Tako dan počitka, katerega središče je evharistija, razliva svojo luč na ves teden in nas opogumlja, da se posvetimo skrbi za naravo in uboge.

VII. SVETA TROJICA IN ODNOS MED USTVARJENIMI STVARMI
238. Oče je zadnji vir vsega, ljubeči in povezovalni temelj vsega, kar biva. Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je povezal s to zemljo, ko je v Marijinem telesu prevzel človeško podobo. Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je najtesneje navzoč v srcu vesolja, saj spodbuja k novimi potem in zanje razvnema. Svet so kot eno samo Božje počelo ustvarile vse tri Osebe, vendar vsaka izmed njih uresničuje to svoje delo v skladu s svojo lastno osebno identiteto. Zato moramo, »ko z občudovanjem opazujemo veličino in lepoto vesolja, slaviti Sveto Trojico«.[169]

239. Vera v enega in edinega Boga, ki je troedina skupnost, kristjane spodbuja k misli, da je v stvareh v resnici zaznati trinitarični odtis. Sv. Bonaventura je trdil, da je človek pred izvirnim grehom lahko odkril, kako vsaka stvar »pričuje, da je Bog troedini«.[170] Sveti frančiškan uči, da vsebuje vsaka stvar pravo trinitarično strukturo, ki je tako resnična, da bi se lahko vanjo sami od sebe poglabljali, če pogled človeško ne bi bil omejen, zastrt in šibak. Zato nas izziva, naj skušamo umevati stvarnost s ključem Svete Trojice.

240. Božje Osebe so medsebojni odnosi, svet pa, ki je bil ustvarjen po božji podobi, je mreža odnosov. Ustvarjena bitja se obračajo k Bogu in po njem je vsakemu živemu bitju lastno, da teži k drugi stvari. Tako lahko v vesolju srečamo številna trajna razmerja, ki se skrivnostno prepletajo.[171] To nas spodbuja k občudovanju številnih vezi, ki obstajajo med ustvarjenimi bitji, še bolj k odkrivanju ključa našega lastnega uresničevanja. Človek namreč toliko bolj raste, zori in se posvečuje, kolikor bolj se povezuje, kolikor bolj gre iz sebe, da bi živel v občestv(ovanj)u z Bogom, drugimi in vsemi bitji. Tako se v svojem lastnem bivanju oklepa tiste trinitarične razgibanosti, ki jo je Bog vanj vtisnil ob stvarjenju. Vse je povezano in to nas vabi, naj zorimo v celostni solidarni duhovnosti, ki vre iz skrivnosti Svete Trojice.

VIII. KRALJICA VSEGA STVARSTVA
241. Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z ljubeznijo in materinsko bolečino skrbi za ranjeni svet. Kakor je s strtim srcem objokovala Jezusovo smrt, tako zdaj s sočutjem objokuje nesrečnike na križih in bitja tega sveta, ki jih je pokončala človeška oblast. Popolnoma spremenjena živi z Jezusom in vse stvarstvo opeva njeno lepoto. Je Žena, »ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Vzeta v nebo je Mati in Kraljica vsega stvarstva. V svojem poveličanem telesu je z vstalim Kristusom del stvarstva, ki je doseglo polnost njegove lepote. Ona ohranja vse Jezusovo življenje, ki ga je skrbno »shranila v svojem srcu« (Lk 2,19.51), predvsem pa razume smisel vseh stvari. Zato jo smemo prositi, naj nam pomaga gledati na svet z modrejšimi očmi.

242. Z njo iz svete nazareške družine izstopa podoba sv. Jožefa. S svojim delom je skrbel za Marijo in Jezusa, ju s svojo velikodušnostjo branil in rešil nasilja krivičnikov tako, da ju je odvedel v Egipt. Evangelij ga prikazuje kot pravičnega, delavnega, trdnega moža. A njegov lik odseva tudi veliko mehkobe, ki je nima, kdor je slaboten, temveč kdor je resnično močan, pripravljen na ljubeče in preprosto služenje. Zato je bil razglašen za varuha vesoljne Cerkve. Tudi on nas lahko uči skrbnosti, spodbuja k velikodušnemu in ljubeznivemu delu za varovanje tega sveta, ki nam ga je zaupal Bog.

IX. ONKRAJ SONCA
243. Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.

244. V tem pričakovanju si delimo skrb za to hišo, ki nam je bila zaupana, saj vemo, da bo to, kar je v njej dobrega, vključeno v nebeško praznovanje. Po tej zemlji hodimo z vsemi bitji in iščemo Boga, kajti »če ima svet začetek in je bil ustvarjen, išči tistega, ki ga je ustvaril, išči ga, ki mu je bil začetnik, njega, ki je njegov Stvarnik«.[172] Hodímo s pesmijo na ustnicah! Naj nam naši boji in naše skrbi za ta planet ne vzamejo veselja in upanja.

245. Bog, ki nas skliče k velikodušni požrtvovalnosti in k darovanju vsega, nam daje moč in luč, ki ju potrebujemo za nadaljevanje. V srcu tega sveta je še vedno navzoč Gospod življenja, ki nas ima zelo rad. On nas ne zapusti, nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vodi, da bi še naprej našli nove poti. Hvala mu!
***
246. Po tem daljšem, radostnem in hkrati dramatičnem razmišljanju predlagam dvoje molitev, eno za vse, s katerimi verjamemo v enega Boga, vsemogočnega Stvarnika, in drugo, da bi kristjani znali sprejeti obveznosti do stvarstva, ki nam jih predlaga Jezusov evangelij.

Molitev za našo zemljo
Vsemogočni Bog,
navzoč v vsem stvarstvu
in v najmanjši izmed svojih stvari,
ti, ki s svojo nežnostjo
obdajaš vse, kar biva,
napolni nas z močjo svoje ljubezni,
da bomo skrbeli
za življenje in lepoto.
Napolni nas z mirom, da bomo živeli kot bratje in sestre
in ne bomo nikomur škodovali.

Bog revežev in ubogih,
pomagaj nam, da bomo na tej zemlji
odkupili zapuščene in pozabljene,
ki so v tvojih očeh veliko vredni.

Ozdravi naše življenje,
da bomo svet varovali, ne pa ropali,
da bomo sejali lepoto,
ne pa onesnaževanje in uničevanje.
Dotakni se src onih,
ki na škodo revežev in zemlje
iščejo le dobiček.

Pomagaj nam odkriti vrednost vsake stvari,
da jih bomo začudeni zrli,
priznavali, da smo globoko povezani
z vsemi bitji
na naši poti k tvoji neskončni luči.

Hvala, ker si z nami vse dni.
Podpiraj nas, prosimo, v našem boju
za pravičnost, ljubezen in mir.

Krščanska molitev s stvarstvom
Hvalimo te, Oče, z vsemi bitji,
ki so izšle iz tvoje mogočne roke.
Tvoje so in napolnjene s tvojo navzočnostjo
in tvojo nežnostjo.

Hvaljen bodi!
Božji Sin, Jezus,
ti si ustvaril vse stvari.
V maternem telesu Marije si bil oblikovan,
postal si del te zemlje
in gledal ta svet s človeškimi očmi.
S slavo vstalega
si živ v vsakem bitju.

Hvaljen bodi!
Sveti Duh, ki s svojo lučjo
usmerjaš ta svet k Očetovi ljubezni
in spremljaš ječanje stvarstva.
Ti tudi živiš v naših srcih,
da bi nas spodbujal k dobremu.

Hvaljen bodi!
Gospod Bog, Eden in Troedini,
čudovito občestvo neskončne ljubezni,
uči nas zreti te
v lepoti vesolja,
kjer nam vse govori o tebi.
Prebudi našo hvalo in zahvalo
za vsako stvar, ki si jo ustvaril.
Nakloni nam milost,
da se bomo čutili globoko povezane
z vsem, kar obstaja.
Bog ljubezni, pokaži nam naše mesto v tem svetu,
da bomo orodje tvoje ljubezni
do vseh stvari na zemlji,
kajti nobene nisi pozabil.
Razsvetli gospodarje moči in denarja,
da ne bodo padli v greh brezbrižnosti,
da bodo ljubili skupno dobro, spodbujali slabotne
in skrbeli za svet, na katerem živimo.

Reveži in zemlja vpijejo:
Gospod, s svojo oblastjo in lučjo nam pomagaj,
da bomo branili vsako življenje,
pripravljali boljšo prihodnost,
da bi prišlo tvoje kraljestvo
pravičnosti, miru, ljubezni in lepote.
Hvaljen bodi!
Amen.

Dano v Rimu, pri Svetem Petru, 24. maja, na binkošti, leta 2015, v tretjem letu mojega papeževanja.
Frančišek

KRATICE
AAS           Acta Apostolicae sedis (Rim)
CA  - OS    Janez Pavel II., Okrožnica Centesimus annus – Ob stoletnici, Cerkveni dokumenti 45, Družina, Ljubljana 1991.
CCC – KKC   Catechismo della Chiesa Cattolica – Katekizem katoliške Cerkve, Družina, Ljubljana 1993.
CD              Cerkveni dokumenti (Družina, Ljubljana)
CDSC – KDNC  Papeški svet Pravičnost in mir, Compendio della Dotrtrina sociale della Chiesa – Kompendij družbenega nauka Cerkve, Družina, Ljubljana 2007.
CV – LR    Benedikt XVI., Okrožnica Caritas in veritate, Cerkveni dokumenti 127, Družina, Ljubljana 2009.
EE  - CE   Janez Pavel II., Okrožnica Ecclesia ex Eucharistia – Cerkev iz evharistije, Cerkveni dokumenti 101, Družina,  Ljubljana 2003.
EG – VE   Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium – Veselje evangelija, Cerkveni dokumenti 140, Družina, Ljubljana 2013.
GS – VU    Pastoralna konstitucija Gaudium et spes – Veselje in upanje, Koncilski odloki, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1995.
LE  - OD   Janez Pavel II., Okrožnica Laborem exercens – O delu, Cerkveni dokumenti 13, Družina, Ljubljana 1981.
LF – LV  Papež Frančišek, Okrožnica Lumen fidei – Luč vere, Cerkveni dokumenti 138, Družina, Ljubljana 2013.
OA – OO   Pavel VI., Apostolsko pismo Octogesima adveniens – Ob osemdesetletnici, v: Janez Juhant – Rafko Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, Celje 1994, 425-450.
OL – LV  Janez Pavel II., Apostolsko pismo Orientale lumen – Luč z vzhoda, Cerkveni dokumenti 68,  Družina, Ljubljana 1996.
PP  -  DRN  Pavel VI., Okrožnica Populorum  progressio – O delu za razvoj narodov, v: Janez Juhant – Rafko Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, Celje 1994, 397-424.
RH – OČ   Janez Pavel II., Okrožnica Redemptor hominsi – Odrešenik Človeka, Cerkveni dokumenti 2, Družina, Ljubljana 1979.
SRS – SSV  Janez Pavel II., Okrožnica Solicitudo rei socialis – O skrbi za socialno vprašanje, Cerkveni dokumenti 37, Družina, Ljubljana 1988.

-----------------------------------

[1] Sončna pesem, prevod Vital Vodušek, študija Rafko Vodeb, MD 2002.
[2] Apostolsko pismo Ob 80-letnici /Octogesima adveniens/, Ljubljana 1972, 21
[3] Govor na FAO ob 25. obletnici (16. novembra 1970), 4: AAS 62 (1970), 833.
[4] Okrožnica Človekov Odrešenik /Redemptor hominis/, Ljubljana 1979, 15.
[5] Prim. Kateheza (17. januar 2001), 4: Insegnamenti 24/1 (2001), 179.
[6] Okrožnica Ob stoletnici /Centesimus annus/, Ljubljana 1991, 38.
[7] Prim. prav tam, 58.
[8] Okrožnica O skrbi za socialno vprašanje /Sollicitudo rei socialis/, Ljubljana 1988, 34
[9] Prim. prav tam, 37
[10] Govor diplomatskemu zboru akreditiranem pri Svetem sedežu (8. januarja 2007): AAS 99 (2007), 73.
[11] Okrožnica Ljubezen v resnici /Caritas in veritate/, Ljubljana 2009, 51.
[12] Govor v nemškem parlamentu, Berlin (22. septembra 2011): AAS 103 (2011), 664.
[13] Govor kleru škofije Bolzano-Bressanone (6. avgusta 2008): AAS 100 (2008), 634.
[14] Sporočilo za Dan molitve za varovanje stvarstva (1. septembra 2012).
[15] Govor v Santa Barbara, Kalifornija (8. novembra 1997); prim. John Chryssavgis, On Earth as in Heaven: Ecological Vision and Initiatives of Ecumenical Patriarch Bartholomew, Bronx, New York, 2012.
[16] Prav tam.
[17] Konferenca v samostanu Utstein, Norveška (23. junija 2003).
[18] Govor «Global Responsibility and Ecological Sustainability: Closing Remarks», 1. srečanje na vrhu v Halkeju, Carigrad (20. junija 2012).
[19] Tomaž Čelanski, Življenje sv. Frančiška, prvič, XXIX, 81: FF 460.
[20] Legenda Maior, VIII, 6: FF 1145.
[21] Prim. Tomaž Čelanski, Življenje sv. Frančiška, drugič, CXXIV, 165: FF 750.
[22] Zasedanje katoliških škofov južne Afrike, Pastoral Statement on the Environmental Crisis (5. septembra 1999).
[23] Prim. Saluto al personale della FAO (20. novembra 2014): AAS 106 (2014), 985.
[24] V. splošna konferenca latinskoameriških in karibskih škofov, Dokument iz Aparecide (29. junija 2007), 86.
[25] Filipinska škofovska konferenca, Pastirsko pismoo What is Happening to our Beautiful Land? (29. januarja 1988).
[26] Bolivijska škofovska konferenca, Pastirsko pismo o okolju in človeškem razvoju v Boliviji El universo, don de Dios para la vida (2012), 17.
[27] Prim. Nemška škofovska konferenca, Komisija za družbene zadeve, Der Klimawandel: Brennpunkt globaler, intergenerationeller und ökologischer Gerechtigkeit (septembra 2006), 28–30.
[28] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana 2007, 483.
[29] Papež Frančišek, Catechesi (5. junija 2013): Insegnamenti 1/1 (2013), 280.
[30] Škofje Patagonije-Comahue, Argentina, Mensaje de Navidad (decembra 2009), 2.
[31] Škofovska konferenca ZDA, Global Climate Change: A Plea for Dialogue, Prudence and the Common Good (15. junija 2001).
[32] Peta splošna konferenca latinskoameriških in karibskih škofov, Documento di Aparecida (29. junija 2007), 471.
[33] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii agudium, 2013), Cerkveni dokumenti 147, Ljubljana 2013, 56; AAS 103 (2013), 1043.
[34] Janez Pavel II., Messaggio per la Giornata Mondiale della Pace 1990 (Poslanica ob svetovnem dnevu miru 1990), 12; AAS 82 (1990), 145.
[35] Janez Pavel II., Catechesi, 3: Insegnamenti 24/1 (2001), 178.
[36] Janez Pavel II., Messaggio per la Giornata Monidale della Pace 1990 (Poslanica ob svetovnem dnevu miru 1990), 15: AAS 82 (1990), 156.
[37] Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993, 357.
[38] Prim. Janez Pavel II., Angelus, Osnabrück (Nemčija), Srečanje s prizadetimi osebami (16. novembra 1980) Insegnamenti 3/2 (1980), 1232.
[39] Benedikt XVI., Homilija ob nastopu papeške službe (24. aprila 2005), v: Papež Benedikt XVI., Homilije in govori, Cerkveni dokumenti 111, 21-26:: AAS 97 (2005), 711.
[40] Prim. Legenda Maior, VIII, 1: FF 1134.
[41] Katekizem katoliške Cerkve, 2416.
[42] Nemška škofovska konferenca, Zukunft der Schöpfung – Zukunft der Menschheit. Erklärung der Deutschen Bischofskonferenz zu Fragen der Umwelt und der Energieversorgung (1980), II, 2.
[43] Katekizem katoliške Cerkve, 339.
[44] Homilia in Hexaemeron, 1, 2, 10: PG 29, 9.
[45] Dante Alighieri, Božanska komedija, Nebesa, Spev XXXIII, 145.
[46] Benedikt XVI., Catechesi (9. novembra 2005), 3: Insegnamenti 1 (2005), 768.
[47] Janez Pavel II., Okrožnica Ljubezen v resnici  (Caritas in veritate) Ljubljana 2009, 51; AAS 101 (2009), 687.
[48] Janez Pavel II., Catechesi (24. aprila 1991), 6: Insegnamenti 14/1 (1991), 856.
[49] Katekizem uči, da je hotel Bog ustvariti svet na poti k poslednji popolnosti. To nastajanje pa po božji zamisli vključuje tudi nepopolnosti in fizično zlo. Prim. Katekizem katoliške Cerkve, 310.
[50] Prim. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje (Gaudium et spes, 1965), 36.
[51] Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I, q. 104, art. 1, ad 4.
[52] Isti, In octo libros Physicorum Aristotelis expositio, lib. II, lectio 14.
[53] V tem pogledu je dal svoj prispevek Pierre Teilharda de Chardin; prim. Pavel VI., Discorso in uno stabilimento chimico-farmaceutico (24. februarja 1966): Insegnamenti 4 (1966), 992–993; Janez Pavel II., Lettera al reverendo P. George V. Coyne (1. junija 1988): Insegnamenti 11/2 (1988), 1715; Benedikt XVI., Omelia nella celebrazione dei Vespri ad Aosta (24. julija 2009): Insegnamenti 5/2 (2009), 60.
[54] Janez Pavel II., Catechesi (30. januarja 2002), 6: Insegnamenti 25/1 (2002), 140.
[55] Kanadska škofovska konferenca: Komisija za družbena vprašanja. Pastirsko pismo »You Love All That Exists… All Things Are Yours, God, Lover of Life« (4. oktobra 2003), 1.
[56] Japonska škofovska konferenca, Reverence for Life. A Message for the Twenty-First Century (1. januarja 2001), 89.
[57] Janez Pavel II., Catechesi (26. januarja 2000), 5: Insegnamenti 23/1 (2000), 123.
[58] Janez Pavel II., Catechesi (2. avgusta 2000), 3: Insegnamenti 23/2 (2000), 112.
[59] Paul Ricœur, Philosophie de la volonté. 2. Finitude et Culpabilité, Paris 2009, 216 (ital. izdaja: Finitudine e colpa, Bologna, 1970, 258).
[60] Summa Theologiae I, q. 47, art. 1.
[61] Prav tam.
[62] Prim. prav tam, art. 2, ad. 1; art. 3.
[63] Katekizem katoliške Cerkve, 340.
[64] Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva, v izvirniku: Cantico di frate Sole (Pesem brata sonca)Altissimu, onnipotente, bon Signore, / tue so’ le laude, la gloria e l’honore et onne benedictione. // Ad te solo, Altissimo, se konfano, / et nullu homo ène dignu te mentovare. // Laudato sie, mi’ Signore, cum tucte le tue creature, / spetialmente messor lo frate sole, / lo qual’è iorno, et allumini noi per lui. // Et ellu è bellu e radiante cum grande splendore: / de te, Altissimo, porta significatione. // Laudato si’, mi’ Signore, per sora luna e le stelle: / in celu l’ài formate clarite et pretiose et belle. // Laudato si’, mi’ Signore, per frate vento / et per aere et nubilo et sereno et onne tempo, / per lo quale a le tue creature dài sustentamento. // Laudato si’, mi’ Signore, per sor’aqua, / la quale è multo utile et humile et pretiosa et casta. // Laudato si’, mi’ Signore, per frate focu, / per lo quale ennallumini la nocte: / ed ello è bello et iocundo et robustoso et forte. // Laudato si’, mi’ Signore, per sora nostra matre terra, / la quale ne sustenta et governa, / et produce diversi fructi con coloriti flori et herba. // Laudato si’, mi’ Signore, per quelli ke perdonano per lo tuo amore / et sostengo infirmitate et tribulatione. // Beati quelli ke ’l sosterrano in pace, / ka da te, Altissimo, sirano incoronati. // Laudato si’, mi’ Signore, per sora nostra morte corporale, / da la quale nullu homo vivente pò skappare: / guai a·cquelli ke morrano ne le peccata mortali; / beati quelli ke trovarà ne le tue sanctissime voluntati, / ka la morte secunda no ’l farrà male. // Laudate e benedicete mi’ Signore et rengratiate / e serviateli cum grande humilitate. Prim. FF 263.
[65] Prim. Brazilska škofovska konferenca, A Igreja e a questão ecológica, 1992, 53–54.
[66] Prav tam, 61
[67] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium, 2013), Ljubljana 2014, 215; AAS 105 (2013), 1109.
[68] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate, 2009), Ljubljana 2009, 14; AAS 101 (2009), 650.
[69] Katekizem katoliške Cerkve, 2418.
[70] Škofovska konferenca Dominikanske republike, Pastirsko pismo Sobre la relación del hombre con la naturaleza (15. marca 1987).
[71] Prim. Janez Pavel II., Okrožnica O človeškem delu (Laborem exercens), CD 13, Ljubljana 1981, 19; AAS 73 (1981), 626.
[72] Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici (Centesimus annus),  Ljubljana 1991, 31; AAS 83 (1991), 831.
[73] Janez Pavel II., Okrožnica O skrbi za socialna vprašanja (Sollicitudo rei socialis), Ljubljana 1988, 33; AAS 80 (1988), 557.
[74] Janez Pavel II., Discorso agli indigeni e ai campesinos del Messico, Cuilapán (29. januarja 1979), 6: AAS 71 (1979), 209.
[75] Janez Pavel II., Omelia nella Messa celebrata per gli agricoltori a Recife, Brasile (7. julija 1980), 4: AAS 72 (1980), 926.
[76] Prim. Janez Pavel II., Poslanica ob svetovnem dnevu miru1990, 8
[77] Paragvajska škofovska konferenca, Pastirsko pismo El campesino paraguayo y la tierra (12. junija 1983), 2, 4, d.
[78] Škofovska konferenca Nove Zelandije, Statement on Environmental Issues, Wellington (1. septembra 2006).
[79] Janez Pavel II., Okrožnica O človeškem delu (Laborem exercens), Cerkveni dokumenti 13, Ljubljana 1981, 27; AAS 73 (1981), 645..
[80] Zato je sv. Justin lahko govoril o »semenih Besede« na svetu. Prim. II Apologia 8, 1–2; 13, 3–6: PG 6,457–458; 467.
[81] Janez Pavel II., Discorso ai rappresentansti della scienca, della cultura e degli altti studi nell' Universita delle Nazioni Unite (Govor prestavnikom znanosti, kulture in drugih študijev na Univerzi združenih narodov), Hiroshima (25. februarja 1981), 3: AAS 73 (1981), 422.
[82] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana 2009, 69; AAS 101 (2009), 702.
[83] Romano Guardini, Das Ende der Neuzeit, Würzburg 19659, 87 (ital. izdaja.: La fine dell'epoca moderna, Brescia 1987, 80).
[84] Prav tam (ital. izdaja: 81).
[85] Prav tam, 87–88 (ital. izdaja: 81).
[86] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana 2007, 462.
[87] Romano Guardini, Das Ende der Neuzeit, 63–64 (ital. izdaja: La fine dell'epoca moderna, 58)
[88] Prav tam, 64 (ital. Izdaja,58).
[89] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate),  Ljubljana 2009, 35; AAS 101 (2009), 671.
[90] Prav tam, 22.
[91] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, Ljubljana 2013, 231; AAS 105 (2013), 1114.
[92] Romano Guardini, Das Ende der Neuzeit, 63 (ital. izdaja: La fine dell’epoca moderna, 57–58).
[93] Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici (Centesimus annus), Ljubljana 1991, 38; AAS 38 (1991), 841.
[94] Prim. Izjava Love for Creation. An Asian Response to the Ecological Crisis, Colloquio promosso dalla Federazione delle Conferenze dei Vescovi dell’Asia (Tagaytay, 31. januarja – 5. februarja 1993), 3.3.2.
[95] Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici (Centesimus annus),  Ljubljana 1991, 37.; AAS 83 (1991), 840.
[96] Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan miru 2010, 2; AAS 102 (2010), 41.
[97] Isti, Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate),  Ljubljana 2009, 28; AAS 101 (2009), 663.
[98] Prim. Vincenzo di Lérins, Communitorium primum, cap. 23: PL 50, 668: »Ut annis scilicet consolidetur dilatetur tempore, sublimetur aetate.«
[99] Prav tam, 80; AAS 105 (2013), 1053.
[100] Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje (Gaudium et spes), 63.
[101] Prim., Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici (Centesimus annus), Ljubljana 1991, 37; AAS 83 (1991), 849.
[102] Pavel VI., Okrožnica O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), Ljubljana 1967, 34; AAS 59 (1967), 274; v. J-Juhant – R. Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, MD, Celje 1994, 397-424.
[103] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana 2009, 32; AAS 101 (2009), 666.
[104] Prav tam.
[105] Prav tam.
[106] Katekizem katoliške Cerkve, 2417.
[107] Prav tam, 2418.
[108] Prav tam, 2415.
[109] Janez Pavel II., Poslanica ob svetovnem dnevu miru 1990, 6: AAS 82 (1990), 150; AAS 82 (1990), 150.
[110] Janez Pavel II., Govor Papeški akademiji znanosti (3. Oktobra 1981), 3: Insegnamenti 4/2 (1981), 333
[111] Janez Pavel II., Poslanica ob svetovnem dnevu miru 1990, 7; AAS 82 (1990), 151.
[112] Janez Pavel II., Govor na 35. splošni generalni skupščini svetovnega zdravstvenega združenja, 6: AAS 76 (1984), 394.
[113] Argentinska škofovska konferenca, Komisija za družbeno pastoralo, Una tierra para todos (junij 2005), 19.
[114] Dichiarazione di Rio sull’ambiente e lo sviluppo (14. junija 1992), Principio 4.
[115] Papež Frančišek., Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2014, 237; AAS 105 (2013), 1116.
[116] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana 2009, 51; AAS 191 (2009) 687.
[117] Nekateri avtorji so pokazali na vrednote, ki jih na primer pogosto živijo v južnoameriških villas, chabolas ali favelas: prim.: Juan Carlos Scannone, S. J., »La irrupción del pobre y la lógica de la gratitud«, en Juan Carlos Scannone y Marcelo Perine (edd.), Irrupción del pobre y quehacer filosófico. Hacia una nueva racionalidad, Buenos Aires 1993, 225–230.
[118] Katekizem katoliške Cerkve, 482.
[119] Papež Frančišek., Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2013, 210; AAS 105 (2013), 1107.
[120] Benedikt XVI., Discorso al Deutscher Bundestag, Berlino (22. septembra 2011): AAS 103 (2011), 668.
[121] Papež Frančišek., Catechesi (15. aprila 2015): L’Osservatore Romano, 16. aprila 2015, str. 8.
[122] Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje (Gaudium et spes), 26
[123] Prim. papež Frančišek, Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2014,. 186–201; AAS 105 (20143. 1098-1105.
[124] Portugalska škofovska konferenca, Pastirsko pismo Responsabilidade solidária pelo bem comum (15. septembra 2003), 20.
[125] Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan miru 2010: Če želiš gojiti mir, varuj stvastvo, Cerkveni dokumenti – Nova serija 14, Ljubljana 2009, 8; AAS 102 (2010) 45.
[126] Dichiarazione di Rio sull’ambiente e lo sviluppo (14. junija 1992), Principio 1.
[127] Bolivijska škofovska konferenca, Pastirsko pismo o okolju in človekovem razvoju v Boliviji El Universo, don de Dios para la Vida (2012), 86.
[128] Papeški svet Pravičnost in mir, Energia, Giustizia e Pace, IV, 1, Città del Vaticano (2013), 56.
[129] Benedikt XVI, Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana, 2009, 67; AAS 101 (2009), 700..
[130] Papež Frančišek., Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2014, 222; AAS 105 (2013), 1111.
[131] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana 2007, 469.
[132] Dichiarazione di Rio sull’ambiente e lo sviluppo (14. junija 1992), Principio 15.
133] Prim. Mehiška škofovska konferenca. Komisija za družbeno pastoralo, Jesucristo, vida y esperanza de los indígenas y campesinos (14. januarja 2008).
[134] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana 2007, 470.
[135] Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan miru 2010: Če želiš gojiti mir, varuj stvarstvo,  9.
[136] Prav tam.
[137] Prav tam, 5 (43).
[138] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana 2009, 50; AAS 101 (2009), 686.
[139] Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana, 2014, 209; AAS 105 (2013), 1107.
[140] Prav tam, 228; AAS 105 (2013), 1113.
[141] Prim. papež Frančišek, Okrožnica Luč vere (Lumen fidei), Ljubljana 2014, 34: AAS 105 (2013) 577: »Po drugi strani nas luč vere, ker je povezana z resnico ljubezni, ne oddaljuje od snovnega sveta, saj ljubezen vedno živimo v telesu in duši. Luč vere je utelešena luč, ki izhaja iz Jezusovega sijajnega življenja. Razsvetljuje tudi snov, gradi na njenem redu in priznava, da se v njej odpira pot harmonije in vedno obsežnejšega razumevanja. Pogled znanosti zato prejema korist od vere. Vera vabi znanstvenika, naj ostaja odprt za resničnost v vsem njenem neizčrpnem bogastvu. Vera prebuja kritično zavest, kolikor preprečuje raziskovanju, da bi ugajalo samo sebi v svojih obrazcih, in mu pomaga razumeti, da narava vedno presega raziskovanje. Ko vera vabi k čudenju vpričo skrivnosti stvarstva, razširja obzorja razuma, da bi bolje prežarila svet, ki se odpira znanstvenemu raziskovanju.
[142] Papež Frančišek., Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2014, 256; AAS 105 (2013) 1123.
[143] Prav tam, 231; AAS 105 (2013), 1114.
[144] Romano Guardini, Das Ende der Neuzeit, Würzburg 19659, 66–67 (it. izd.: La fine dell’epoca moderna, Brescia 1987, 61).
[145] Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan miru 1990, 1; AAS 82 (1990), 147.
[146] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), Ljubljana 2009, 66; AAS 101 (2009), 699.
[147] Prim. Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan miru 2010, 11; AAS 102 (2010), 48.
[148] Prim. Listina o Zemlji (20. Junija 2000). Prevod Šolske sestre de Notre Dame: notredamke.rkc.si/shalom-6/listina-o-zemlji/.
[149] Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici (Centesimus annus), Ljubljana 1991, 39; AAS 83 (1991), 842..
[150] Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan miru 1990, 14; AAS 82 (1990), 155.
[151] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 2014, 261; AAS 105 (2013), 1124.
[152] Benedikt XVI., Homilija ob začetku papeške službe, v: Papež Benedikt, Homilije in govori, Cerkveni dokumenti 111, Ljubljana 2005, 21-26; AAS 97 (2005), 710.
[153] Avstralska škofovska konferenca, A New Earth. The Environmental Challenge (2002).
[154] Romano Guardini, Das Ende der Neuzeit, 72 (it. izd.: La fine dell’epoca moderna, 66).
[155] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Ljubljana 213, 71; AAS 105 (2013), 1050.
[156] Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici (Caritas in veritate),  Ljubljana 2009, 2; AAS  101 (2009), 642
[157] Pavel VI., Poslanica ob svetovnem dnevu miru 1977: AAS 68 (1976), 709.
[158] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana 2007, 582.
[159] Duhovni učitelj Ali Al-Khawwas priporoča, opiraje se na svoje izkušnje, da bitij sveta v notranjosti ne smemo preveč ločiti od izkustva Boga. Pravi namreč: »Ni torej treba grajati tistih, ki iščejo zamaknjenost v glasbi in poeziji. 'Skrivnost' je v vseh gibanjih in zvokih tega sveta. Posvečeni dosežejo to, čemur pravijo veter, ki piha, drevesa, ki se pripogibljejo, voda, ki teče, muhe, ki brenčijo, vrata, ki škripljejo, pesem ptic, zbadanje srca, pisk flavte, zdihovanje bolnika …« (Eva De Vitray-Meyerovitch [založba.], Anthologie du soufisme, Paris 1978, 200; ital. izdaja: I mistici dell’Islam, Parma 1991, 199).
[160] Sv. Bonaventura, In II Sent., 23, 2, 3.
[161] Sv. Janez od Križa, Cántico Espiritual, XIV, 5.
[162] Prav tam.
[163] Prav tam, XIV, 6–7.
[164] Janez Pavel II., Apostolsko pismo Luč z Vzhoda (Orientale lumene), Cerkveni dokumenti 68, Ljubljana 1996, 11; AAS 87 (1995), 757.
[165] Prav tam.
[166] Janez Pavel II., Okrožnica Cerkev iz Evharistije  (Ecclesia ex Eucharistia), Cerkveni dokumenti 101, Ljubljana 2003. 8; AAS 95 (2003), 438.
[167]  Benedikt XVI., Omelia nella Messa del Corpus Domini (15. junija 2006): AAS 98 (2006), 513.
[168] Katekizem katoliške Cerkve, 2175
[169] Janez Pavel II., Catechesi (2. avgusta 2000), 4: Insegnamenti 23/2 (2000), 112.
[170] Sv, Bonaventura, Quaest. disp. de Myst. Trinitatis, 1, 2, concl.
[171] Prim., Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I, q. 11, art. 3; q. 21, art. 1, ad 3; q. 47, art. 3.
[172] Bazilij Veliki, Hom. in Hexaemeron, 1, 2, 6: PG 29, 8.

17/09/2015 12:41