2015-09-19 11:30:00

Beatifikacija dominikanca in škofa Pija Alberta iz Corone


ITALIJA (sobota, 19. september 2015, RV) – »Naj njegov zgled in njegova priprošnja pomagata Cerkvi pri hoji v duhu evangelija ter prineseta sadove dobrih del.« Tako so se med zadnjo redno avdienco glasile besede papeža Frančiška, s katerimi je spomnil na beatifikacijo dominikanca, škofa in ustanovitelja dominikanskih sester Svetega Duha Pija Alberta iz Corone. Le-ta je bil za blaženega razglašen danes v italijanskem kraju San Miniato. Obred je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, ki je za Radio Vatikan povedal:

Izjemne intelektualne in moralne vrline
»Blaženi se je rodil v Livornu 5. julija 1837, v družini trgovcev. Bil je živahen, bister in pobožen otrok.« Rad je študiral. V šoli se je odlikoval s svojo bistroumno preprostostjo. Bil je med prvimi, ki se je včlanil v konference sv. Vincencija, katerih namen je bil pomagati revnim družinam in skrbeti za verski pouk. Leta 1855 je vstopil v dominikanski red, kjer je privzel ime Pij. Teološko-filozofsko formacijo je tako nadaljeval v slovitem firenškem samostanu sv. Marka. Že v tistem času je zaslovel po svojih izjemnih intelektualnih in moralnih vrlinah. Leta 1860 je prejel duhovniško posvečenje in se takoj zatem posvetil pridiganju, spovedovanju, duhovnemu vodenju in poučevanju dogmatične teologije.

Ustanovitelj nove kongregacije
Po srečanju z izkušnjo sv. Pavle, učenke sv. Hieronima, in njenih tovarišic, ki so se v rimskem samostanu na Aventinu posvečale študiju Božje besede, se je novi blaženi odločil osnovati ženski red po njihovem zgledu. Tako je s pomočjo Elene Bonaguidi ustanovil zavetišče, namenjeno študiju Svetega pisma in moralni ter verski vzgoji deklic. To so bili začetki kasnejše nove kongregacije.

Škofove homilije so se zdele kot nebeške besede
Leta 1874 je bil imenovan za pomožnega škofa v San Miniatu. Njegovo škofovsko delovanje je bilo osredotočeno na formacijo semeniščnikov, obiskovanje župnij, spovedovanje, ki je med pastoralnimi obiski pogosto trajalo od štirih zjutraj do polnoči, in pridiganje. Njegove homilije so se zdele kot »nebeške besede«. Znan je njegov boj proti razvadi preklinjanja. V svojih pastoralnih pismih je poudarjal pomen molitve kot odločilnega sredstva za okrepitev vere. Boril se je proti ateističnim in antikrščanskim ideologijam ter iz tega razloga vabil k verskemu pouku kot zaščiti pred lažnimi učitelji. Navsezadnje pa je ustanovil še več družb, ki so spodbujale konkretno navzočnost katoličanov na socialnem področju, na primer med delavci ali v družinskem življenju.

Leta 1907 se je novi blaženi zaradi bolezni umaknil. Pet let kasneje, leta 1912, je umrl v Firencah.

Pot nasproti svetosti
Po besedah kardinala Amata priče enoglasno potrjujejo, da so bile krščanske kreposti novega blaženega občudovanja vredne: »Iz svojega življenja je naredil pot naproti svetosti, razodel se je kot pravi pastir duš, vreden prvih stoletij krščanstva.« Zato ga je papež Frančišek v apostolskem pismu ob beatifikaciji poimenoval »pastir duš v skladu s Kristusovim srcem, marljiv in ponižen pričevalec evangelija«. Z Bogom je bil v dialogu, ne da bi pozabil na ljudi, z ljudmi pa je bil v dialogu, ne da bi pozabil na Boga.








All the contents on this site are copyrighted ©.