2015-09-27 15:36:00

Papež Frančišek škofom: Potrebujemo zavezo družine in Cerkve


FILADELFIJA (nedelja, 27. september 2015, RV) – Papež Frančišek se je dopoldne v semenišču svetega Karla Boromejskega v Filadelfiji srečal s škofi, ki se udeležujejo svetovnega srečanja družin. Svetega očeta je ob prihodu sprejela skupina stopetdesetih semeniščnikov, v kapeli semenišča pa ga je pričakalo okoli tristo škofov.

Brez družine Cerkev ne obstaja
Družina, mladi, današnja družba in kultura pa so bile teme, ki jih je papež postavil v ospredje svojega govora, zatem pa jih navezal še na temeljno poslanstvo škofov kot pastirjev. Kot je dejal, za Cerkev družina ni najprej razlog za zaskrbljenost, ampak je potrditev Božjega blagoslova mojstrovini, ki jo je ustvaril. Kljub oviram, morata nad pritoževanjem prevladati spoštovanje in hvaležnost. »Družina je temeljni kraj zaveze Cerkve z Božjim stvarstvom. Brez družine tudi Cerkev ne bi obstajala: ne bi mogla biti to, kar mora biti: znamenje in sredstvo edinosti človeške vrste,« je zatrdil papež.

Ta konkretni svet
Pa vendar ne smemo pozabiti velike spremembe današnje dobe, ki vpliva na družbeno in skoraj že pravno kulturo družinskih vezi ter se dotika vseh, vernikov in nevernikov. »Kristjan ni imun na spremembe svojega časa. Ta konkretni svet, s svojimi raznovrstnimi problematikami in možnostmi, je kraj, kjer moramo živeti, verovati in oznanjati.«

Da bi opisal sedanje razmere, je papež uporabil dve tipični podobi naše družbe: majhne trgovine na eni strani in veliki trgovski centri na drugi. Še ne tako daleč nazaj, se je v eni sami trgovini lahko našlo vse potrebne stvari za osebno in družinsko življenje. Res, da v skromnem obsegu, z malo produkti in majhno možnostjo izbire. Med prodajalcem in stranko je bila osebna vez. Prodajalo se je na 'kredit', torej na zaupanje, poznanstvo, bližino. Eden je zaupal drugemu. Imel je pogum, da je zaupal.

Trošiti, trošiti, trošiti ...
V zadnjih desetletjih so se razvile in povečale trgovine druge vrste: trgovski centri. Zdi se, da je svet postal velika veleblagovnica. Ne prodaja se več na 'kredit', drugim več ni mogoče zaupati; ne obstaja osebna vez, odnos bližine. Kot da današnja kultura spodbuja osebe, naj vstopijo v dinamiko nenavezanosti na nič in nikogar. Ne zaupati in ne dati zaupanja. Najpomembnejša stvar danes bi bila slediti zadnji tendenci ali aktivnosti. In to tudi na verski ravni. »To, kar je danes pomembno, določa potrošnja,« je pojasnjeval papež Frančišek. »Trošiti odnose, trošiti prijateljstva, trošiti verstva, trošiti, trošiti … Cena posledic ni pomembna. Potrošnja, ki ne ustvarja vezi, potrošnja, ki gre onkraj človeških odnosov. Vezi so zgolj prehod v zadovoljevanju mojih potreb. Bližnji s svoji obrazom, s svojo zgodbo, s svojimi čustvi pa neha biti pomemben.«

To obnašanje povzroča kulturo, ki odmetava vse tisto, kar nam več ne koristi ali ne zadovolji okusa potrošnika. Iz naše kulture smo naredili »prostrano večkulturno izložbo«, ki je povezana samo z okusi nekaterih potrošnikov, po drugi strani pa je zelo veliko istih, ki »jedo drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev«. S spremljanjem »všečkov«, s spremljanjem naraščanja števila »sledilcev«, na katerem koli družbenem omrežju, osebe sledijo ponudbi te današnje družbe.

Vloga škofov v današnji družbi
Pred takšno družbo so pastirji »poklicani iskati, spremljati, dvigati, ozdravljati rane našega časa«, je zatrdil papež Frančišek, in preostanek govora posvetil ravno vlogi škofov, duhovnikov. »Stvarnost gledati z očmi tistega, ki vé, da je poklican h gibanju, k pastoralnemu spreobrnjenju. Današnji svet nas vztrajno prosi za to spreobrnjenje: ''Danes je življenjskega pomena, da gre Cerkev oznanjat evangelij vsem, v vse kraje, v vse okoliščine brez odlašanja, brez odpora in brez strahu. Evangeljsko veselje je za vse ljudstvo, nihče ne more izključiti nikogar'' (Evangelii gaudium, 23)«.

Frančišek je opozoril, da bi se zmotili, če bi to 'kulturo' nezanimanje za poroko in družino razlagali samo s terminologijo čistega in navadnega egoizma. Mnogi mladi so paralizirani glede lepših in višjih in tudi nujnejših vzgibov. Mnogi prelagajo poroko v pričakovanju idealnih pogojev. Medtem pa se življenje troši, ne da bi ga okušali. Kajti modrost o resničnih okusih življenja zori skozi čas, kot sad velikodušnega vlaganja strasti, inteligence in navdušenja.

»Kot pastirji smo mi, škofje, poklicani zbrati moči in ponovno sprožiti navdušenje za rojstvo družin, ki so v polnosti skladne z Božjim blagoslovom, v skladu z njihovo poklicanostjo,« so se glasile papeževe besede. Škofje morajo svoje energije vložiti, ne toliko v razlaganje in ponovno pojasnjevanje napak današnjega časa in odlik krščanstva, ampak v to, da mlade odkrito povabijo, naj so drzni v izbiri poroke in družine. Krščanstvo, ki se bolj malo izvršuje v realnosti, a se neskončno razlaga pri formaciji, se nahaja v nevarnem nesorazmerju, je poudaril papež in dodal, da je čisto pravi začaran krog. Pastir mora pokazati, da je evangelij družine zares ''vesela novica'' v svetu, kjer se pozornost do sebe zdi kot najvišji vladar. Ne gre za romantično domišljijo: vztrajnost v oblikovanju družine in njenem spremljanju spreminja svet in zgodovino.

Pastir, ki bdi nad svojo čredo
Sveti oče je v nadaljevanju izpostavil lik pastirja, ki oznanja Božjo besedo in vernike spodbuja pri poslušanju in prakticiranju Božje obljube. Pastir prav tako bdi nad sanjami, življenjem, rastjo svojih ovac. Bilo bi se dobro vprašati, je med drugim pripomnil papež, ali pri svoji pastoralni službi izgubljamo čas z družinami: »Znamo biti z njimi, z njimi deliti njihove težave in njihovo veselje?«

Živeti duh družinskega veselja z Bogom in širiti evangeljsko rodovitnost je temeljna poteza škofovega življenjskega stila: moliti in oznanjati evangelij. S tem, ko se bo škof ponižno začel učiti družinskih kreposti Božjega ljudstva, bo tudi sam postal vedno bolj podoben očetom in materam ter se tako izognil temu, da bi se spremenil v osebo, ki se je preprosto naučila živeti brez družine. »Naš ideal ni biti brez čustev!« je poudaril papež.

»Naša služba potrebuje razvoj zaveze Cerkve in družine. Sicer se bo posušila, človeška družina pa bo po naši krivdi postala nepopravljivo daleč od vesele novice, ki jo je dal Bog,« je Frančišek posvaril škofe. Sklenil je z besedami: »Bog naj nam nakloni dar te nove bližine med družino in Cerkvijo. Družina je naš zaveznik, naše okno v svet, dokaz nepreklicnega Božjega blagoslova, ki je namenjen vsem otrokom te težke in čudovite zgodovine stvarstva. Bog nas je prosil, da jim služimo.«








All the contents on this site are copyrighted ©.