Papež Frančišek: Ne ovirajmo čudežnih družinskih gest. Naslednje srečanje v Dublinu 2018

FILADELFIJA (nedelja, 27. september 2015, RV) – »Jezus nas vabi, da ne bi ovirali teh majhnih čudežnih gest, pravzaprav želi, da jih spodbujamo, da jim omogočamo rasti, da spremljamo življenje takšno, kot je pred nami, tako, da pomagamo razvnemati vse majhne geste ljubezni, znamenja njegove žive in dejavne navzočnosti v našem svetu.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med zaključno sveto mašo osmega svetovnega srečanja družin, ki je bila na programu danes popoldne v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji. Srečanje družin se je sicer začelo 22. septembra, medtem ko se je sveti oče udeležencem pridružil v zadnjih dveh dneh. Nedeljska evharistija je bila tudi med osrednjimi dogodki njegovega desetega mednarodnega apostolskega potovanja.

Skušnjava, da bi nas pohujšala svoboda Boga
Med homilijo je papež izhajal iz Božje besede. Ta pripoveduje, kako sta tako Mojzes kot Jezus grajala svoje »sodelavce«, ker so bili »zaprtega uma«. »Da bi bili vsi preroki Božje besede! Da bi bil vsakdo sposoben delati čudeže v Gospodovem imenu!« Tako nekako se je glasil njun odgovor. Ljudem, ki niso sprejeli, kar je delal in govoril Jezus, se je njegova odprtost za iskreno  vero mnogih oseb, ki niso bile del Božjega izvoljenega ljudstva, zdela nesprejemljiva. Učenci, ki so sicer delovali v dobri veri, pa so se soočili s skušnjavo, da bi jih pohujšala svoboda Boga, ki pošilja dež tako nad pravičnike kot nad krivičnike. Ko se zavemo tega, lahko razumemo, zakaj so Jezusove besede o pohujšanju tako zelo ostre. Zanj je pohujšanje v vsem, kar uničuje ali kvari naše zaupanje v način delovanja Duha.

Bog, naš Oče, se ne pusti premagati v velikodušnosti. V našem svetu seje svojo navzočnost, saj je ljubezen v tem, da nismo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil (glej 1 Jn 4,10). Ta ljubezen nam daje globoko gotovost, da nas On išče in nas čaka. Takšno zaupanje učenca pripelje v to, da spodbuja in spremlja vse dobre pobude okoli sebe. Ne ovirajte tistega, kar je dobro, pravi Jezus. Dvomiti o delovanju Duha, misliti, da nima nobenega opravka s tistimi, ki niso »del naše skupine«, ki niso »kakor mi« - to je nevarna skušnjava. Ne le, da preprečuje spreobrnjenje k veri, temveč predstavlja tudi popačenost vere.

Kjer vera postane življenje in življenje postane vera
»Vera odpira 'okno' dejavni navzočnosti Duha in nam pokaže, kako sta sreča ali svetost vedno povezani z majhnimi gestami.« Gre za tiste najmanjše geste, ki se jih naučimo doma; družinske geste, ki se izgubijo v anonimnosti vsakdana, a ki naredijo vsak dan drugačen od drugega. To so geste nežnosti, naklonjenosti in sočutja. Na primer topla večerja, ki te pričaka, zajtrk, ki je pripravljen že ob zori, blagoslov pred spanjem ali objem ob vrnitvi domov po dolgem delovnem dnevu. »Ljubezen se izraža v majhnih stvareh, v pozornosti do detajlov vsakega dne, ki dajejo življenju vedno priokus doma.« Vera pa raste, ko je živeta in oblikovana z ljubeznijo. Zato so naše družine in naši domovi »resnične domače Cerkve: kraj, ki je primeren, da v njem vera postane življenje in življenje postane vera«. In Jezus nas vabi, naj ne oviramo »teh majhnih čudežnih gest«.

Odgovoriti kot velika človeška družina
Ta drža, h kateri smo povabljeni, nas vodi k vprašanjema, kako to logiko živimo v naših družinah in naših družbah, ter kakšen svet želimo zapustiti otrokom. Sveti Duh nas kliče in nas izziva, da bi na to odgovorili kot velika človeška družina. Naš skupni dom namreč ne more več trpeti jalovih razdeljenosti. Naši otroci morajo v nas najti oporo občestva, osebe, ki so se sposobne povezati z drugimi, da bi se razcvetelo »vse dobro, ki ga je zasejal Oče«.

Veliko nas je … Ko bi le bili vsi preroki!
Jezus nam neposredno, a z naklonjenostjo, pravi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). V teh besedah je velika modrost! Človeška bitja se glede dobrote in čistosti srca res ne moremo dosti ponašati. A Jezus ve, da smo v odnosu do otrok sposobni brezmejne velikodušnosti. Zato nas spodbuja: »Če imamo vero, nam bo Oče dal svojega Duha.« Kristjani, ki smo Gospodovi učenci, tako družine z vsega sveta prosimo za pomoč: »Veliko nas je danes, ki sodelujemo pri tej sveti maši, in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neka vrsta čudeža v današnjem svetu. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl za čudeže ljubezni, za dobro vseh družin po svetu, da bi lahko tako presegli pohujšanje bedne in pobite ljubezni, zaprte vase, brez potrpežljivosti z drugimi!«

Hvaležnost vsaki družini, ki kaže, da je Duh živ in da deluje
Lepo bi bilo, če bi lahko povsod spodbujali in cenili to preroštvo in ta čudež. Obnovimo našo vero v Gospodovo besedo, ki družine vabi k tej odprtosti, ki vse vabi k sodelovanju v preroštvu o zvezi med enim moškim in eno žensko, ki rojeva življenje in razodeva Boga. Tako je na koncu še povabil papež Frančišek. »Vsaka oseba, ki si na tem svetu želi ustvariti družino, ki otroke uči veseliti se zaradi vsakega dejanja, namenjenega premagovanju zla – družino, ki kaže, da je Duh živ in da deluje – bo našla našo hvaležnost in naše spoštovanje, ne glede na to, kateremu narodu, regiji ali verstvu pripada.«

Naslednje, deveto svetovno srečanje družin, bo v Dublinu na Irskem leta 2018.