Cerkev v Španiji je danes dobila osemnajst novih blaženih mučencev

ŠPANIJA (sobota, 3. oktober 2015, RV) – Cerkev v Španiji je danes dobila osemnajst novih blaženih. To so Pij Heredia ter sedemnajst drugih mučencev in mučenk iz strogega cistercijanskega reda trapistov ter reda sv. Bernarda. Beatifikacijo v mestu Santander je kot predstavnik svetega očeta vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato.

Za Radio Vatikan je prefekt povedal, da gre za šestnajst menihov iz opatije Viaceli di Cóbreces v Santanderju in dve redovnici iz ženskega samostana Fons Salutis di Algemesí v Valencii. Ko je leta 1936 v Španiji izbruhnilo preganjanje, je bil samostan v Santanderju zasežen, menihom je bilo prepovedano iti ven in uporabljati elektriko. Revolucionarji so zasegli vso cerkveno opravo, uničili so ali si prisvojili vse, kar je bilo dragocenega in uporabnega. Menihi so daljše obdobje ostali zaprti. Po mnogih zaslišanjih, ponižanjih in mučenjih so bili vsi umorjeni, v različnih okoliščinah in časih, od poletja do konca decembra leta 1936.

Daleč od strankarskih ideologij
Kot je poudaril kardinal Amato so bili ti mučenci redovniki, ki so bili daleč od strankarskih ideologij. Želeli so si le služiti evangeliju in Božje ljudstvo spodbujati v molitvi, delu ter zbranosti. Bili so krotki in nebogljeni. Pater Pij Julijan Heredia Zubía, ki je bil prior samostana, je bil znan po svoji potrpežljivosti in posebni pobožnosti do Marije. Večkrat so ga presenetili v cerkvi med »dialogom« z njo. Njegov obraz je izražal dobroto, vedno je bil nasmejan. Vabil je k življenju v Bogu in k hrepenenju po svetosti. Bil je tudi goreč apostol liturgije, ki je bila zanj »življenje meniškega življenja«.

Kruta smrt
Tudi njegovi sobratje mučenci so bili vsi dobre, ponižne in velikodušne osebe, ki so se popolnoma izročile Božji volji. Najmlajši med njimi je imel komaj devetnajst let. Neki drugi je izpovedal zaobljube le nekaj tednov pred mučeniško smrtjo, ni se zmenil za preganjanje katoličanov, ki je bilo takrat že v teku. Nekateri med njimi so bili umorjeni z ustrelitvijo, drugi utopljeni, tretji poteptani.

Enako kruta je bila smrt dveh redovnic. Sestra Marija Mihaela je bila nekega večera ustreljena. Bila je težko ranjena, sosedje so celo noč lahko slišali njene tožbe, a revolucionarji so svoj zločin dokončali šele sledeče jutro. Sestra Marija, ki je med aretacijo glasno zaklicala »Naj živi Kristus Kralj«, je bila ustreljena sredi ceste. Njeno telo je bilo iznakaženo, kot v mnogih drugih primerih brez najmanjšega znamenja spoštovanja ali človeškega sočutja.

Vztrajati v zvestobi in odpreti vrata samostana
Vsi ti blaženi mučenci danes svoje sobrate in sosestre vabijo k vztrajanju v zvestobi svoji poklicanosti. In sicer z molitvijo, hvaljenjem Gospoda in podpiranjem Cerkve preko vsakodnevnega darovanja: »To je resnično belo mučeništvo, ki vsak dan pričuje za gradnjo Cerkve in za odrešenje sveta. Je blagoslovljeno kadilo, ki se dviguje proti nebu.« Novi blaženi pa tudi spodbujajo, da bi vrata samostana ostala vedno odprta za vse, ki trkajo in iščejo tolažbo ter pomoč. Spomin na njihovo dobroto in velikodušnost do ubogih mora ponovno oživeti.