Papež Frančišek med vigilijo: Čemu služi prižiganje majhne svečke v obdajajoči nas temi?

TRG SV. PETRA (sobota, 3. oktober 2015, RV) - »Drage družine, dober večer! Čemu služi prižiganje majhne svečke v obdajajoči nas temi? Ne bi bilo bolje uporabiti kaj drugega, da bo manj teme? A lahko s tem premagamo temo?« S temi vprašanji je papež Frančišek začel homilijo med besednim bogoslužjem na Trgu sv. Petra med vigilijo, ki jo je pred začetkom redne škofovske sinode o družini pripravil rimski vikariat. Od sedemnajste ure naprej so se vrstila pričevanja, molitve in pesem. Okoli 19. ure se je bedenju pridružil tudi papež Frančišek. Na začetku besednega bogoslužja je blagoslovil svečo, ki jo je pred svetega očeta prinesla ena izmed številnih družin, navzočih na Trgu sv. Petra. 

»V določenem življenjskem obdobju, čeprav je v življenju ogromno čudovitih zalog, se začnejo ta vprašanja še močneje pojavljati. Skušnjava lahko pred zahtevami bivanja spodbudi umik nazaj, opustitev ali zapiranje vase, morda celo v imenu previdnosti ali realizma, bežeč tako pred odgovornostjo storiti do konca tisto, kar vsakemu pripada.

Se spomnite Elijeve izkušnje? Človeška preračunljivost prebudi v preroku strah, ki ga žene v iskanje zatočišča. Strah. »Zbal se je, vstal in odšel, da si reši življenje... Hodil je štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Tam je prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« (1Kr 19,3.8-9). Na gori Horeb bo potem našel odgovor, a ne v silovitem vetru, ki prevrača skale, niti v potresu in tudi ne v ognju. Božja milost namreč ne povzdigne glasu, je namreč v šepetu, ki doseže tiste, ki so pripravljeni poslušati lahen šepet. Tisto tišino. Spodbuja jih naj gredo ven, se vrnejo v svet kot priče ljubezni Boga do človeka, da bo svet veroval...

S tem dihom smo ravno pred enim letom na tem istem trgu, klicali Svetega Duha in ga prosili, da bi sinodalni očetje glede tematike o družini znali poslušati in soočiti se med seboj s pogledom zazrtim v Jezusa, dokončno Očetovo besedo in kriterij za razlago vsega.

Nocoj naša molitev ne more biti drugačna, saj je brez Svetega Duha, kakor je rekel patriarh Atanagora, Bog daleč, Kristus ostane v preteklosti, Cerkev postane preprosta organizacija, avtoriteta se spremeni v nadvlado, poslanstvo v propagando, obred v rotitev, delovanje kristjanov pa v suženjsko moralo.

Molimo torej, da bo lahko sinoda, ki se začne jutri, zmogla pripeljati do dovršene človeške podobe zakonsko in družinsko izkušnjo in v njej prepoznala, ovrednotila ter predlagala, kar je v njej lepo, dobro in sveto ter objela tudi stanja krhkosti, ki jo postavljajo na preizkušnjo, kot so revščina, vojna, bolezen, žalovanje, ranjeni in natrgani odnosi, iz katerih pa izvirajo stiske, zamere in pretrganje vezi. Da se bo (sinoda) spomnila teh družin, kakor tudi vseh tistih, za katere evangelij ostane 'dobra novica' pri kateri naj ponovno začnejo, da bodo očetje znali iz zaklada živega izročila zajemati besede tolažbe in smernice upanja za družine, ki so poklicane v sedanjosti ustvarjati prihodnost cerkvenih skupnosti in človeških mest.

Vsaka družina je namreč vedno svetilka, pa naj bo še tako medla, v temini sveta. Tudi Jezusovo človeško življenje se je oblikovalo v naročju družine, znotraj katere je ostal trideset let. Njegova družina, kot mnoge, tam v odročni vasi na obrobju imperija. Charles de Foucauld je morda, kot le malokdo, zaznal pomembnost duhovnosti, ki izhaja iz Nazareta. Ta veliki iskalec je očaran nad skrivnostjo Svete družine, nad Jezusovim vsakodnevnim odnosom do staršev in sosedov, nad tihim delom, nad ponižno molitvijo, takoj zapustil vojaško kariero. Ko je brat Charles opazoval Nazareško družino, je opazil nerodovitnost poželenja po bogastvu in oblasti in je z apostolatom dobrote postal ves za vse. Čeprav očaran nad puščavniškim življenjem je razumel, da ne moremo rasti v Božji ljubezni, če se izogibamo sponam človeških odnosov. Saj s tem, ko ljubimo druge, se naučimo ljubiti Boga in sklanjajoč se nad bližnjim, se dvigamo k Bogu. On je preko bratske in solidarne bližine do najbolj revnih in zapuščenih, razumel, da so navsezadnje oni, ki nas evangelizirajo in nam pomagajo rasti v človečnosti.

Da bi danes razumeli družino, vstopimo tudi mi, kakor Charles de Foucauld, v skrivnost Nazareške družine, v njeno skrito, vsakdanje in običajno življenje, kakor v veliki večini naših družin, z vsemi njihovimi mukami in preprostimi radostmi. Torej življenje, ki je med nasprotovanji prepleteno z vedro potrpežljivostjo, s spoštovanjem do stanja vsakega, s tisto ponižnostjo, ki osvobaja in se razcveti v služenju, torej v bratskem življenju, ki izhaja iz čutenja, da pripadamo istemu telesu.

Družina je kraj evangeljske svetosti, ki se uresničuje v najbolj vsakdanjih pogojih. V njej dihamo spomin generacij in poženemo korenine, ki omogočijo iti daleč. Je kraj razločevanja, kjer se uči prepoznati za svoje življenje Božji načrt in ga z zaupanjem objeti. Je kraj zastonjskosti, zaupne, bratske ter solidarne navzočnosti, ki nas uči iti ven iz samih sebe, da sprejmemo drugega, da odpustimo in sprejmemo odpuščanje.

Ponovno odrinimo iz Nazareta na sinodo, ki bo, bolj kot govoriti o družini, znala prisluhniti ji, vedno pripravljena priznati njeno dostojanstvo, utemeljenost in vrednost, ne glede na tolikšen napor in nasprotja, ki jo lahko zaznamujejo.

V 'poganski Galileji' našega časa bomo našli bogastvo Cerkve, ki je mati, sposobna porajati življenje in pozorna nenehoma dajati življenje ter sposobna z vso zavzetostjo, nežnostjo in moralno močjo spremljati. Saj če ne bomo znali združiti sočutje s pravičnostjo, bomo po nepotrebnem strogi in do konca krivični.

Da bo Cerkev, ki je družina, znala biti vsakemu blizu z ljubeznijo očeta, ki živi svojo odgovornost kot varuh in varuje sam in tega ne prepušča drugim, ki popravlja, ne da bi poniževal, ki vzgaja z zgledom in potrpežljivostjo, včasih pa preprosto tiho v pričakovanju in odprtosti z molitvijo.

Predvsem pa, da Cerkev otroke, ki so med sabo bratje, ne bi nikoli nikogar od njih imela samo za breme, problem, strošek, kot skrb ali nevarnost, ampak predvsem kot dar, ki ostane tak tudi tedaj, ko se napoti po drugačnih poteh.

Cerkev je odprta hiša, ki ji je tuja zunanja veličina, ampak je z zmernim stilom svojih članov gostoljubna in zato dovzetna za upanje po miru, ki je v vsakem človeku, tudi v tistih, ki imajo, preizkušeni v življenju ranjeno in trpeče srce.

Takšna Cerkev lahko resnično razsvetliti noč človeku, mu pokaže cilj in hodi z njim, ker ona sama živi izkušnjo nenehnega prerojenja v usmiljenem Očetovem srcu.«