Udeleženci sinode o drugem delu Istrumentum laboris: Razločevanje o družinski poklicanosti

VATIKAN (sobota, 10. oktober 2015, RV) – Delo na sinodi se je včeraj dopoldne, potem ko so prejšnji dan končali delo po 13. skupinah, nadaljevalo v sinodalni dvorani. Včeraj dopoldne je tako potekala 4. generalna skupščina, popoldne 5. in danes dopoldne 6. generalna skupščina. Med peto in šesto generalno skupščino pa je bil sinoči tako imenovani svobodni del. O tem dvodnevnem zasedanju sinode je spregovoril na sobotnem briefingu p. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža.

Sinodalni očetje so začeli s svojimi prispevki o drugem delu Istrumentum laboris, ki nosi naslov Razločevanje o družinski poklicanosti. Med tem drugim delom je bilo včeraj in danes 75 prispevkov, vanje so vključeni tudi tisti iz svobodne razprave. 

 Najbolj izstopajoča razmišljanja so bila namenjena neločljivosti zakonske zveze. Izraženo je bilo mnenje, naj bi se to temo bolj obširno poglobilo, saj bi s tem lahko vernikom pomagali bolj razumeti, da pri tem ne gre za neznosno breme, za breme, ki ga je Bog naložil ljudem, ampak ravno nasprotno. Nadalje je bilo slišati razmišljanja o povezavi med družino in novo evangelizacijo, o svetosti družinskega življenja, pa tudi o ranjenih družinah. Govorili so tudi o molitvi v družini in udeležbi le-te pri evharistiji. Družina, ki moli, je družina, ki živi v miru. Takšna družinska jedra so resnične domače Cerkve. Spomnili so se tudi družin, ki živijo na vojnih področjih, kjer vlada nasilje in so zato številne družine prisiljene se preseliti.

Tudi med 5. generalno skupščino so spregovorili o tematiki drugega dela Instrumentum laboris, ki je posvečen razločevanju družinske poklicanosti. Med prispevki so sinodalni očetje pokazali na nujnost primerne formacije za družine, in sicer 'kristocentrične formacije', da se bosta zakonca bolj zavedala svoje vloge sodelavcev pri Božjem načrtu o tem svetu. Zaradi tega je potrebno, da družina odkrije svoje lastno poslanstvo predvsem na tistih celinah, kot na primer v Evropi, kjer se soočajo z močnim upadanjem rojstev. V današnjem svetu, kjer postajajo medsebojni odnosi vedno bolj 'virtualni', tudi zaradi širjenja družbenih omrežij, je toliko bolj potrebno spodbujati osebno srečanje s Kristusom.

Zaradi takšnih družbenih in kulturnih kontekstov so sinodalni očetje poudarili primerno pripravo na zakon, ki naj bo  predvsem namenjena evangelizaciji, da zaročenca ne bosta zazrta samo v čustven vidik svatbe, ampak bosta razumela zakramentalni pomen poroke v vsej njegovi globini. Glede na to, da se opaža dosti ločitev v prvih letih zakonskega življenja, so nekateri poudarili pomen primerne pastorale spremljanja zaročencev, tudi preko pričevanja zakoncev skozi vso to obdobje priprave na poroko.

Neločljivost zakona je bila naslednja tema, o kateri so dosti razpravljali, vendar ne zato, da bi ta nauk postavili pod vprašaj, saj Cerkev mora oznanjati to resnico. Zakon je namreč dar Boga človeku in ne breme. Neločljivost postane možna preko obhajanja zakramenta zakona, vira milosti, ki zakoncema omogoči živeti po evangeljskem nauku. Zakrament zakona naj se zaročencem vedno bolj predstavlja kot vir nove moči podarjene paru, zato so bili predlogi, naj se poišče nov pastoralni način izražanja, ki bo sposoben izraziti lepoto, ki je povezana s počelom neločljivosti.

Naslednja tematika drugega dela Instrumentum laboris je posredovanje vere v družini. Tukaj so sinodalni očetje v svojih prispevkih poudarili, da so prvi kateheti svojih otrok starši. Naloga Cerkve pa je, da jih pri tej nalogi podpira in spremlja, pri tem na novo poudarjenem bistvenem poslanstvu družine. Ta je namreč domača Cerkev, izvir vere in upanja, šola občestva, podoba odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom. Pogled sinodalnih očetov je bil nadalje usmerjen na mlade, ki so dandanes razpeti med strahom vezati se 'za vedno' in potrebo po varnosti, po tisti zvestobi, ki jo prinaša zakon.

Sinodalni očetje so se dotaknili še vprašanja ranjenih družin. Cerkev kot družina družin ne sodi, temveč rešuje in mora gledati s sočutjem do tistega, ki ga žeja po Bogu, saj Božja ljubezen postane usmiljenje le tedaj, ko se sreča s človeško krhkostjo. A kljub temu usmiljenje vključuje resnico in zato zahteva kesanje in spreobrnjenje.

V sinodalni dvorani so spregovorili tudi o vzgoji družin za medverski dialog, saj danes verniki ne moremo biti verniki brez tega, zato je pomembno vzgajati vest ljudi o skupnih vrednotah, ki izvirajo iz dialoga med različnimi kulturami in verami. V nekaterih prispevkih so poudarili tudi pomembnost Božje besede in spodbujanja metode Lectio Divina po družinah, saj je ta način branja in molitve ob Božji besedi zelo primeren, ker prebuja vero ter pomaga osebam razumeti, seveda ob primernem razločevanju, kako se soočiti z vsakodnevnimi izzivi.

Med zadnjimi generalnimi kongregacijami so se dotaknili tudi vloge družine v družbi. Poudarjeno je bilo, da se kristjani morajo udeleževati političnega življenja. V to naj prinašajo luč evangelija, kakor ga dobro izražajo družbeni nauk Cerkve in počeli dejavne ljubezni in subsidiarnosti. Ob tem so sinodalni očetje pozvali zakonodajalce in vlade, naj ne uničujejo bistva družinskega življenja, temveč naj ga spoštujejo, kot Božjo stvaritev.

Na koncu so se še spomnili družin vojakov, ki so pogosto prisiljene biti 'dejansko ločene', zaradi obveznosti, ki jih imajo vojaki. Za takšne družine je bil poudarjen pomen njim primerne pastorale.