Msgr. Andrej Glavan: Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti… Eden takšnih je bil Ignacij Hladnik

NOVO MESTO (nedelja, 11. oktober 2015, RV) – Letos praznujemo 150-letnico rojstva slovenskega skladatelja Ignacija Hladnika. V počastitev njegovega spomina je bila danes popoldne slovesna sveta maša, ki jo je v novomeški stolnici daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po sv. maši je bil priložnostni koncert štirih mešanih pevskih zborov novomeških župnij. Ignacij Hladnik je bil dolga leta organist in zborovodja kapiteljske cerkve v Novem mestu. Med najbolj znanimi skladbami izpod njegovega peresa pa je Marija skoz' življenje.

Uvod v mašo

Homilija

Sklep

Koncert

Homilija msgr. Andreja Glavana
Božja beseda današnje 28. nedelje med letom nas nevsiljivo vabi, da soočimo svojo življenjsko usmerjenost. Vabi nas, da si odgovorimo, kaj imamo za resnično bogastvo, kaj določa v življenju naše izbire, kakšno mesto ima v našem življenju imetje, kaj nas odpira za resnično svobodo.

Najprej zremo v luči Božje besede, da je veliko bogastvo modrost. Za ljudi so bogastvo gmotne dobrine, za druge družinska sreča, svoboda, za vse pa je bogastvo zdravje in še bi lahko naštevali. Gre za vprašanje, ki je sodobno v vsakem času in vsakem okolju, ki ima spričo revščine v svetu tudi širok družbeni pomen, še bolj pa se dotika našega osebnega odnosa do te prirojene naravnanosti: imeti in z dobrinami svobodno razpolagati.

Resnično bogastvo ne more biti nekaj materialnega, nekaj, kar se da porabiti, kar se lahko pokvari ali izgubi. Izkušnja pa pove, da premami lahko veliko ljudi, da se pehajo za njim, kot da bi šlo za največjo vrednoto. Kdor svoje srce navezuje na to bogastvo, tudi sam vedno bolj postaja predmet med predmeti, se čedalje bolj razčlovečuje in duhovno siromaši. Kdor daje imetju prednost pred bližnjim, s tem krha odnose z ljudmi. Tvega, da ostane sam s svojim bogastvom. Sv. Avguštin je dejal: Kdor daje prednost čemurkoli pred odnosom z Bogom, tvega, da njegovo srce ne bo našlo miru.

Resnično bogastvo je torej čisto drugje. Najdemo ga v osebnostnem svetu, v žlahtnem odnosu osebe do osebe, v povezanosti z ljudmi. Kakšno bogastvo je pravi prijatelj, za moža zvesta dobra žena, za ženo dober mož, otroci za starše in starši za otroke, če jim poleg najnujnejšega dajejo zlasti sebe in si vzamejo zanje čas.

Največje bogastvo pa je oseba, ki nas ima najrajši. To je lahko le On, ki je Ljubezen in edini dober. Bog je naše brezprimerno bogastvo.

Pravo bogastvo pa je lahko do neke mere tudi tisto, kar pravi 1. berilo – Sirahova knjiga, kar je kdo ustvaril, pravična dela, ki se ne pozabijo … ki so izumili pesmi po pravilih, kar so ustvarili Bogu v čast in nam v veselje. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti in njih slava ne ugasne (Sir 44,13-15).

Eden takih mož je bil Ignacij Hladnik, slavni novomeški organist in virtuoz, plodovit skladatelj, pevovodja, glasbeni pedagog na gimnaziji in drugih šolah. Ogromni glasbeni opus, zlasti cerkvenih del, je postal del cerkvene in narodne neprecenljive dediščine.

Rojen v Križah v mežnariji se je s starši malu preselil v Tržič, kjer je preživel mladost. Učitelj Debeljak mu je dal prvi glasbeni pouk, tržiški kaplan Jakob Aljaž, pozneje t. im. triglavski župnik, pa ga je navdušil za kraljico instrumentov – orgle in tudi posredoval pri starših, da so ga že 12-letnega vpisali v ljubljansko orglarsko šolo, ki jo je dokončal že pri 14 letih. Ob 25-letnici orglarske šole, ko je bil Hladnik že uveljavljen glasbenik so zapisali o njem v Spominski knjižici: »Hladnik je brez dvoma najbolj izvežban učenec orglarske šole, spreten orglavec, da malo takih, in plodovit skladatelj…«

Po zelo kratkem obdobju igranja v Št. Jakobu ob Savi, je prišel še rosno mlad 16-leten za organista v Staro Loko, kjer je ostal 8 let. V Stari Loki je bil zelo priljubljen. Ob njegovem odhodu so govorili: »Še nobenemu niso orgle tako pele in nikdar več ne bodo.« … Že pred tem je njegov tržiški rojak in ljubljanski stolni kanonik Peter Urh postal novomeški prošt. 24-letnega Ignacija je poznal kot izvrstnega orglavca in ga je  zvabil v Novo mesto. Z njim je prišel za cerkovnika tudi njegov oče. Tu si je ustvaril tudi družino. Na Kapitlju je vztrajal 42 let. Poleg službe v kapiteljski cerkvi je 25 let orglal tudi pri frančiškanih, 20 let bil pevovodja Dolenjskega pevskega društva, 15 let poučeval v Rokodelskem domu, 25 let na kmetijski šoli in kar 37 let na novomeški gimnaziji. Že v Stari Loki je od 16. do 24. leta napisal 266 del.

Kot skladatelj je bil izjemno plodovit. Njegove prve skladbe so nastale že pri 14 letih. V tisku je izšlo 73 opusov, v glavnem za cerkveno rabo, skupaj z rokopisi, pa jih je več kot 80. Mnoge njegove pesmi se še danes redno pojejo, če omenimo le dve: Usmiljeni Jezus in Marija skoz' življenje. Slednja, ki jo pojejo Slovenci po vsem svetu, kjer se kdaj odvija slovensko bogoslužje, je nastala leta 1891 med prvimi v Novem mestu. Ta pesem, ki je večglasna, je postala prava ljudska pesem, brez katere ne mine skoraj nobena večja slovesnost v Sloveniji.

Eno je gotovo, s svojimi pesmimi in igranjem je Hladnik dvigal in še vedno dviga srca k Bogu in jih vnema v ljubezni do Marije. Tudi kot človek je bil plemenit, dober, da je mnoge učence učil zastonj, osebno skromen in veren. Skladatelj Premrl je ob njegovi smrti zapisal, da se je v zadnjih urah mnogo pogovarjal s Križanim, ki ga je imel pred seboj na steni in na praznik sv. Jožefa, priprošnjika za srečno zadnjo uro, tiho zaspal.

Hladnikov pogreb v Ločni je bil veličasten. Od njega se je poslovilo tako rekoč celo Novo mesto.

Naj tudi zanj veljajo besede iz Sirahove knjige: Njihova telesa so pokopana v miru, a njihovo ime živi od roda do roda. Naj iz nebes podpira in prosi za naše pevce in organiste.
Amen.