Msgr. Stanislav Lipovšek: Letošnje romanje bogati Slomškova misel 'Najsrečnejše ljudi poštenje stori'

PONIKVA (nedelja, 11. oktober 2015, RV) – »Spoštovani vsi navzoči, drage sestre, dragi bratje v Kristusu. Z velikim veseljem, hvaležnostjo in spoštovanjem se pridružujem pozdravnim besedam predstavnika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ki je skupaj z občino Šentjur in župnijo Ponikva, nosilec, organizator in gostitelj tega srečanja. Dragi predstavniki ustanov, ki ste pripravili letošnje romanje kmetov na Ponikvo, sobratje duhovniki, spoštovani pevke in pevci mešanega pevskega zbora Dar iz Slovenj Gradca, ministranti in vsi sodelavci pri bogoslužju in vsi zbrani bratje in sestre, ki ste iz vseh delov Slovenije, kljub nekoliko slabemu vremenu, v tako lepem številu napolnili to veličastno svetišče.« S temi besedami je celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek pozdravil vse, ki so poromali v župnijsko cerkev sv. Martina na Ponikvi. »Letošnje romanje bogati Slomškova misel »Najsrečnejše ljudi poštenje stori« . Bl. škof A. M. Slomšek je dobro vedel, da bi vsi ljudje radi bili srečni in da k sreči vodi veliko poti. Ena izmed njih je poštenje, ta pomembna krepost in razsežnost našega življenja, ki v sebi združuje mnogotere vrline in kreposti, ki naj navdihujejo, in bogatijo in usmerjajo naše življenje. Kristjan, učenec Jezusa Kristusa, tu ne bi smel biti v zadregi, saj imamo Božjo postavo, zapisano v deseterih božjih zapovedih, imamo sveti evangelij, ki dopolnjuje postavo in preroke, imamo Jezusa Kristusa, ki nas vedno znova vabi: »Pridite k meni, vi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28). Pa se nam kljub temu velikokrat zgodi, da nismo pošteni, da nismo  docela usklajeni z Božjimi potmi in načrti, Če smo kaj dobrega opustili ali morda kaj slabega storili, potem obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti,  in bo ta sv. maša in naše letošnje 12. romanje k našemu zavetniku bl. škofu A. M. Slomšku blagoslovljena postaja in močna duhovna spodbuda na poti našega življenja.«

Pozdrav

Uvod v mašo

Homilija

Prošnje

Prinašanje darov

Sklepni del

Homilija msgr. Stanislava Lipovška
Spoštovani vsi navzoči, sobratje duhovniki in redovniki skupaj z g. škofom, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!

Ko smo zbrani pri slovesni sveti maši ob 12. romanju kmetov k našemu zavetniku škofu bl. A. M. Slomšku, smo poslušali dobro znani evangelij, ko Jezus hvali svoje učence in jim naroča: »Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje... Tako naj sveti vaša luč med ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je nebesih.« (Mt 5,14-16).

1. Ta pohvala, to naročilo, velja danes vam, dragi udeleženci 12. romanja kmetov na Ponikvo, saj ste prav vi tisti, ki ste nosilci luči, ki jo je na ta svet prinesel Jezus Kristus, ko vas je po vaših vernih starši poklical v svoje kraljestvo in ste pri krstu postali njegovi ljubljeni učenci, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical v svoje čudovito luč (prim. 1 Pet 2,9). Vsi imamo lepo nalogo, da ta dar vere v sebi obnavljamo, utrjujemo, poživljamo in bogatimo, da bo naša vera res živa, dejavna, vesela privlačna in zveličavna. Zahvalimo se vam za to pripravljenost, za to pričevanje , za vašo zvestobo Jezusu Kristusu, ki jo izpovedujete na poti življenja, po vaših domovih in družinah in po vaši župnijah, ko ob vseh nalogah  in obveznostih vsakdanjega dela na kmetiji, v službi in drugod še najdete čas, da dejavno sodelujete v vaših župnijah,  njihovem duhovnem poslanstvu; mnogi kot aktivni člani Župnijskih pastoralnih svetov, drugi kot ključarji in oskrbniki naši župnijskih cerkva in podružnic in ustanov, ki so potrebne za izvrševanje duhovnega poslanstva Cerkve. Nekateri aktivno sodelujete pri oznanjevalni službi Cerkve, kot bralci Božje besede, kot katehisti in katehistinje, kot pevke in pevci različnih zborovskih in cerkvenoglasbenih skupin, kot izredni delivci obhajila, kot zakristani in oskrbniki naših cerkva, kot sodelavke in sodelavci župnijski Karitas, pa zopet kot sodelavci in animatorji zakonskih, molitvenih in drugih skupin in duhovnih gibanj, še posebej kot sodelavci in animatorji mladinske pastorale, skavtskih skupin in drugih združenj na ravni župnije, krajevne skupnosti in občine.

Blaženi škof Slomšek vas danes sprejema, se vam zahvaljuje in vas potrjuje v vaši službi. Skupaj z njim se vam zahvaljujemo tudi mi duhovniki in  predstavniki krajevne Cerkve, za vaše sodelovanje in pomoč pri izvrševanju duhovnega poslanstva Cerkve in na našem romanju še posebej za vašo zvestobo, da ste ohranili ljubezen in spoštovanje do domače zemlje, do našega podeželja, do kmečkega stanu in kmečkega dela, ki je ohranilo toliko prvin in vrednot ob pristnem stiku z naravo, z Božjim stvarstvom in Stvarnikom, ki ga razmišljujočemu človeku razodeva vsaka bilka in vsaka rožica na travniku. In vi ste, dragi Slomškovi romarji, na poseben način Božji sodelavci, ko ste z vašim vsakdanjim delom, po vaši kmetijah, poljih, travnikih, vinogradih, sadovnjakih in gozdovih, varuhi našega podeželja in vrednot, ki jih v sebi krije to naravno z Bogom Stvarnikom tako globoko povezano naravno življenje in delo v naši domovini.

Veseli smo pojava,da se vedno več mladih, kljub vsem težkim razmeram in problemom odloča za življenje in delo na kmetiji, za različne oblike specializiranega kmetijstva; od ekološke predelave hrane, do gostinstva, kmečkega turizma in športno rekreativne dejavnosti. In  takih mladih je veliko med nami, tudi na letošnjem romanju in vas posebej pozdravljam, se vam zahvaljujem in vam čestitam, ker znate sodelovati in skupaj s starši in starimi starši ustvarjate pogoje sodobno kmetijstvo in še posebej za lepo in urejeno družinsko življenje, za blagor našega podeželja.

Posebej smo veseli razcveta tako imenovanih družinskih kmetij, ki imajo poleg vseh prednosti v pridelovanju hrane še to bogastvo, da običajno  povezujejo tri generacije, ko starši pomagajo otrokom, vnukom, in marsikje tudi že pravnukom. Tako se dragoceno družinsko izročilo ohranja, bogati in izroča iz roda v rod. Kako je lepo, če je v tako družinski kmetiji delo primerno razdeljeno , če je poskrbljeno za varstvo otrok in  se mladi ustrezno izobražujejo in se sproti, ob delu, uvajajo v pogoje in naloge dela na kmetiji. . To je veselje, to je bodočnost našega podeželja.

Tu imajo pomembno nalogo vse ustanove in združenja na državni in občinski ravni, ki skrbijo za promocijo kmetijstva in za razvoj našega podeželja.

V to prizadevanje za varstvo podeželja in vrednot, ki jih v sebi krije podeželsko duhovno izročilo, se na svoj način vključuje tudi papež Frančišek, ki nas je nedolgo tega presenetil z okrožnico »Hvaljen moj Gospod«,o varstvu okolja in vsega božjega stvarstva. Naslov okrožnice je papež Frančišek povzel po pesnitvi - hvalnici vsemu stvarstvu, ki jo je napisal sv. Frančišek Asiški. Papež se v okrožnici o varstvu okolja, razumljivo, sooča s svetovnimi problemi, kot so izpušni plini, segrevanje ozračja, vprašanje voda in druga globalna problematika. Za nas je zelo zanimivo poglavje, v katerem papež navaja svetopisemska mesta, ki govorijo o božjem stvarstvu, ki je pot k Bogu, saj se »iz velikosti, lepote, urejenosti in smotrnosti stvari zlahka spozna njih Stvarnik (prim. Modr. 13,5).

Kako skrbno in ljubeče je stvarstvo opazoval sam Jezus Kristus in je svoje najgloblje nauke pojasnjeval s primeri iz narave, ko je našo globoko povezanost z njim pojasnjeval s primero jaz sem vinska trta, vi mladike (prim. Jn 15,5), ali, jaz sem, dobri pastir, ki išče izgubljeno ovco (prim. Mt 18,12)- Poglejte ptice pod nebom in lilije na polju, ne sejejo in ne žanjejo in nebeški Oče jih živi. Nebeški Oče skrbi tudi za nas, saj smo več vredni kot pet vrabcev na strehi (prim.  Lk 12,6).

 .2 Vsa  Cerkev se vključuje v ta prizadevanja in prav naše današnje romanje in ta sveta maša to najbolj zgovorno dokazuje. Prav je, da  se na našem romanju vprašamo kaj  nam naš zavetnik blaženi škof Slomške priporoča za naše življenje. Podobno kot papež Frančišek,  nam bl. škof Slomšek tudi priporoča, da skrbimo za naše podeželje  in njegove vrednote in še posebej za duhovno okolje, ki ga ustvarja naše krščansko življenje in j naša molitev.  V mesecu oktobru, ki ga posvečuje praznik Rožnovenske Matere Božje, ki smo ga obhajali prejšnjo sredo, 7. oktobra, bi nam bl. škof Slomšek gotovo priporočal, da na novo odkrivamo lepoto in pomen družinske molitve, še posebej dragoceno izročilo povezano z molitvijo rožnega venca.

Lepo je, če  družinski rožni venec visi na vidnem mestu v stanovanju, skupaj z znamenjem križa in drugimi svetimi podobami. Rožni venec lahko   krasi počitniško hišico ali visi v avtu; vendar to ni dovolj. Prav je, da ob vsej zaposlenosti in pomanjkanju časa najdemo trenutke zbranosti in molitve, zasebno, ali še boljše, v krogu družine. Vožnja z avtom postane prijetnejša in varnejša ob molitvi rožnega venca; pa tudi v družini začutimo Božjo bližino, prijetno domačnost in medsebojno povezanost ob molitvi vsaj ene desetke rožnega venca.

Zalo pomembna je tudi molitev pri jedi. O tem govori tudi papež Frančišek v omenjeni okrožnici o varstvu okolja. To božje okolje na poseben način ustvarja in goji  molitev pri jedi. Papež pravi, če nič ne molimo, našo jed in vsakdanji kruh razvrednotimo  na preprosto sredstvo za preživljanje;, molitev pa to vsakdanjo jed povzdigne v Božji dar in istočasno nagrajuje še vse ljudi, ki so sodelovali pri tem, da je kruh prišel na mizo. Tu je kmet, ki je zoral njivo, posejal žito, ga požel in tisti, ki je žito odpeljal v mlin,  v pekarno, v trgovino in ga končno prinesel na mizo.

Kakšno duhovno bogastvo krije v sebi molitev pri jedi, pravi papež Frančišek, ko vsakdanje hranjenje, ki ga poznajo vsa živa bitja, povzdigne v sveto znamenje naše povezanosti z Bogom in med seboj (prim. HG 227).

Imamo lepo urejeno zvonjenje po naših župnijskih in podružnih cerkvah, zjutraj, opoldne in zvečer; še posebej zvečer, ko zvoni večerni »Ave«, kot so zapeli mnogi glasbeniki in pesniki, tudi Benjamin Ipavec tu v bližini, v Šentjurju, znamenito pesem iz »Stolpa sem mi zvon zvoni, ko vlega mrak se po vasi« ali pa tisti Večerni Ave, iz Foersterjeve opere »Gorenjski slavček«, ki je šel »čez dobrave, trave so se priklonile, kakor da bi molile«. Ti pa nič; praviš, da nimaš časa. In vendar molitev Angelovega češčenja na nas tako blagodejno vpliva, pa še naših rajnih se hvaležno spominjamo.

Sestre in bratje, ohranimo duhovno izročilo in k temu vzgajajmo  mladi rod.
Poti in možnosti je veliko: v družini, v župniji, pri verouku in tudi drugod. Vse to je vneto  priporočal bl. škof Slomšek, ki je že leta 1859 napisal posebno pastirsko pismo naslovom »Domača služba Božja« in je v njem priporočal skupno družinsko molitev, h kateri naj bi se družina vsaj občasno zbirala, posebej v soboto zvečer kot priprava na nedeljo-Gospodov dan. Slomšek pravi, da mora biti družina tudi primerno opremljena za skupno molitev. Svetega pisma v domačem jeziku takrat še niso imeli, je pa Mohorjeva družba že takrat poskrbela za posebno knjigo v kateri so bila zbrana  svetopisemska berila in molitve za nedelje in praznike z razlago in to je bl. škof Slomšek zelo priporočal. Vsaka družina naj bi imela e tudi družinski molitvenik in pesemske bukvice-pesmarico, da bodo lahko prepevali tudi domače cerkvene pesmi

Kako lepo bi bilo, če bi se tudi danes kaj podobnega dogajalo po naših domovih in družinah. Nekaj tega se dogaja, po naših župnijah, posebej pri veroučnih, mladinskih in drugih skupinah, pa tudi po mnogih družinah in  družinskih kmetijah,  posebej tam , kjer so doma glasbeni in pevski talenti, ki znajo v prostem času  oblikovati mnogovrstna in dobro pripravljena duhovna, molitvena in družabna srečanja, obogatena z družinskim  petjem in glasbo. To družinsko petje in glasba je v nekem smislu že molitev, saj velja staro pravilo, da kdor lepo in pobožno poje ali igra, dvakrat moli.

3. Naše romanje se uresničuje v izredno zapletenem obdobju življenja Cerkve in družbe, ki ga pogojuje že kar utrujajoče  soočenje med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, med grehom in krepostjo in še posebej med vplivi porabniške družbe, ki vsiljujejo način življenja kakor da Boga ni. Vsem posledicam svetovne gospodarske , moralne in socialne krize, ki ne pojenja, se pridružujejo še vojni spopadi, nasilje, begunstvo, brezposelnost, z vsemi negativnimi poledicami. Zlovešče lovke svetovne moralne in socialne krize se priplazijo celo na podeželje, v zavetje naši domov in družin, v naše medsebojne odnose, v sorodstvo in sosedstvo. Zdi se, da je posebej izpostavljena  in načeta družina, ta temeljna ustanova družbe in Cerkve, ko se vanjo zaganjajo mnogi uničujoči vplivi in tokovi, ki imajo za posledico naraščajoče število zakonskih ločitev, z vsemi negativnimi posledicami za zakonce in otroke. Zaskrbljujoče je tudi rastoče število poskusnih izvenzakonskih skupnosti, pa tudi pojav, da se mladi iz različnih razlogov težko odločajo za skupno pot v zakonu in družini. Vse to vpliva na padec števila rojstev, staranje družbe in vse druge negativne pojave. Toda, to je ena stran medalje. Je pa, hvala Bogu, še druga, svetlejša in upanja polna stran. To ste, kot smo že rekli, vi, dragi Slomškovi romarji, vi , ki ste odkrili zaklad lepega, z zakramentom sv. zakona posvečenega družinskega življenja. To ste vi mladi,  kmetje in kmetice, ki znate plavati tudi proti toku in ste kljub navidez vabljivim  ponudbam ostali doma, na kmetiji in s pridnim delom in ustreznim izobraževanjem  pripravljate in odpirate novo stran v življenju in razvoju našega podeželja.

Prav teh dneh se je v Rimu začelo drugo redno zasedanje rimske sinode škofov, ki je posvečena družini in njeni vlogi v Cerkvi in v sodobnem svetu. Škofje- predstavniki posameznih krajevnih Cerkva, se bodo skupaj z zakonci in različnimi strokovnjaki pogumno soočili s vprašanji, kako pomagati družini, da bo tudi danes in jutri uresničevala svoje odgovorno poslanstvo.

Zato je prav, da se v molitvi vedno znova obračamo k Sv. Duhu, da bi vsa ta bogata  pastoralna dejavnost resnično obrodila duhovno pomlad v naši deželi, ki bo blagodejno vplivala na naše medsebojne odnose v družini, v sosedstvu, med sorodniki in vaščani, v župniji, v družbi in v današnjem svetu, ki tako zelo potrebuje luči in  zdravilne moči Jezusovega evangelija. Ko molimo: Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje, je prav, da se vprašamo: Po kom Bog želi prenavljati obličje zemlje ? Po nas, po meni, po tebi,  ...mi smo poklicani  in izvoljeni, da smo luč, kvas in sol zemlje. Kakor učencem v današnjem 2. berilu, Jezus tudi nam naroča : » In boste mi priče v Jeruzalemu, v Samariji, v Sloveniji, na podeželju, v družinski kmetiji, tu in sedaj, povsod....« (prim. Apd 1, 8). In Gospod kliče, vedno znova . Nikar ne recimo, nimam časa, pozneje, ko bom v penziji...Ne tako! Naš odgovor naj bo: »Tukaj sem Gospod, hvala ti, ker si me poklical. Govori, Gospod, poslušam. Svoje pota mi pokaži (prim. Ps 25,4).

In k tej veseli pripravljenosti naj nam pomaga tudi ta sveta maša in naše že 12. vseslovensko romanje k bl. škofu Antonu Martinu Slomšku, našemu zavetniku. Amen.