Teme, izpostavljene na deseti in enajsti generalni skupščini

Enajsta generalna skupščina
Na deseti generalni skupščini, ki je potekala v četrtek, 15. oktobra, dopoldan, je več sinodalnih očetov spregovorilo o mešanih zakonih. Ti so pogosti predvsem v Aziji in Afriki, kjer je veliko muslimanskega prebivalstva in mešani zakon ni izbira, ampak realnost. Zato predstavlja tudi velik izziv za Cerkev. Izpostavilo se je, da je pomembno zaščititi zakonca, ki je katoličan in je pogosto prisiljen spreobrniti se v islam. Ženske so tudi z lahkoto zavrnjene. Opozorilo se je, da obstajajo tudi primeri poligamije, krščeni zakonci pa prosijo za pristopanje k zakramentu evharistije. Več sinodalnih očetov je pri tem predlagalo, da bi se dopustila večja avtonomija lokalnih Cerkva pri reševanju teh vprašanj. Obenem pa je bilo poudarjeno, da mešani zakon med katoličanom in kristjanom nekatoličanom vsebuje veliko pozitivnih vidikov, ki se jih lahko ovrednoti kot načine ekumenske poti v vsakdanjem življenju.

Naslednja tema, ki je bila postavljena v ospredje, se je nanašala na mlade, ki jih je treba poučiti o lepoti zakramanetalne poroke, in sicer preko ustrezne pedagoške poti, ki bo vzpostavila most med njihovimi ideali in realnostjo. Izpostavljeno je bilo, da obdobje zaroke pomeni za zakon isto, kar pomeni semenišče za duhovništvo. V obeh primerih je namreč treba vztrajati na ustrezni pripravi, ki se začne že v otroštvu s katehezami, ki posredujejo človeške in krščanske vrednote. Mladi iščejo velike stvari, ki jim jih svet ne more dati. Cerkev jim zato mora z iskreno držo biti blizu in jih učiti o ljubezni kot konkretnem vzoru in ne nekem abstraktnem idealu.

Cerkev bi zato morala prenoviti svoj jezik, da bi njeno poučevanje bilo jasno in lahko razumljivo za vse, je bilo rečeno na skupščini. Na primer, ne bi se smeli bati učiti teologijo telesa ter spodbujati prakticiranje čistosti. Velik del splavov, ki so ena vrsta 'holokavsta', se zgodi zaradi spolnih odnosov zunaj zakona. Jasne trditve o nauku Cerkve, ki se nanaša na družino, so zaželene tudi v sklepnem dokumentu sinode, da bodo verniki lahko našli pravilne in natančne smernice za odzivanje na vplive sedanjega sekularizma, je bilo poudarjeno, kot primer pa navedeno stališče Cerkve, ki nasprotuje homoseksualnim porokam.

Poudarjen je bil pozitiven pristop k zakonski spolnosti, ki je povezana z odgovornim porajanjem življenja. Posredovanje življenja in brezpogojna odprtost za življenje sta odgovornost obeh zakoncev, ki si morata razdeliti skrb in vzgojo otrok, tudi bolnih ali problematičnih.

Sinodalni očetje so se včeraj ponovno vrnili k temi ločenih in ponovno poročenih oseb in njihovemu pristopanju k zakramentu evharistije. Na eni strani je bila izpostavljena trdnost katoliškega nauka o nerazvezljivosti zakona, po drugi pa poudarjena potreba po zavestni pastorali, ki kanonske zakone ne prilagaja individualnim željam, ampak jih spremeni v pomoč ločenim in ponovno poročenim, da lahko v polnosti sodelujejo v cerkvenem življenju. Predlagalo se je, da se te vernike uvrsti v kategorijo spokornikov, da bodo lahko po poti postopnosti prišli do sprave in spreobrnjenja. Vendar pa ta pot spokornosti mora biti resnična in ne samo navidezna, kar pomeni, da mora dejansko priti do opustitve greha in odstranitve ovir, ki preprečujejo, da bi se v polnosti živelo prijateljstvo z Bogom. Cilj je vedno delovati z ljubeznijo v resnici. Cerkev mora v praksi imeti nežnost matere in jasnost učiteljice; gledati mora tudi na načela modrosti in preudarnosti v Svetem Duhu, je bilo izpostavljeno. Resnica in ljubezen se ne izključujeta, ampak sta dve roki enega objema v pristopanju k trpečim. Pri tem je bila navedena prilika o izgubljenem sinu: če se ne bi vrnil domov, a bi se kljub temu skesal, bi ga oče šel iskat, kjerkoli bi že bil. Ni se torej treba bati, da bi izgubili družino, če gre oče iskat izgubljenega sina, je bilo povedano.

Med razpravo je bilo prav tako rečeno, da mora tudi Cerkev priznati svojo krivdo, ker je včasih sama oddaljila vernike v težavah, ko se je na primer krivično vedla do parov, ki živijo skupaj kot neporočeni. Izražena je bila spodbuda k drži večjega sprejemanja in k pastoralni bližini, ki bi tem vernikom lahko pomagali stopiti na pot, ki vodi do zakramentalne poroke, ter nerazvezljivost videti kot Božji dar in ne kot breme. Tu sta pomembni vloga in naloga župnij, ki naj bodo zares v službi družin in naj spodbujajo oblikovanje majhnih skupin, v katere se povezujejo družine, sposobne konkretno pričevati o evangeliju.

Formacija duhovnikov je bila naslednja tema, ki so jo udeleženci sinode postavili v ospredje. Duhovniški poklic se pogosto rodi v družini, kjer se oseba nauči vzajemnega spoštovanja, sočutja in čuta za pripadnost. Dobra družina pomeni dober poklic, je bilo rečeno.

Beseda je ponovno nanesla na pastoralno spremljanje ranjenih družin. Pastirji naj so bolj duhovni očetje kot pa akademski profesorji, se je izpostavilo in predlagalo, da se naj pri tem spremljanju upoštevajo tri pravila: sprejeti z nasmehom, poslušati s srcem, spodbujati z zaupanjem. Predvsem pa je pomembno preko dialoga v družbo vnašati besedo upanja.

Nanašajoč se na papežev dokument Motu Proprio o reformi postopkov o ničnosti zakona, je bila poudarjena ustrezna usposobljenost zaposlenih na cerkvenih sodiščih, ki pa ni samo akademska, ampak tudi duhovna. Tako bodo lahko z zrelostjo in kompetentnostjo, predvsem pa s človeškega zornega kota, izpolnjevali svojo službo, ki je del pastoralnega služenja Cerkve.

V sinodalni dvorani se je med drugim govorilo še o posvojitvi otrok in velikodušnosti družin, ki sprejmejo otroke v posvojitev. Opozorilo se je na države, kjer zakon dovoljuje posvojitev homoseksualnim parom. Poudarjeno je bilo, da so katoliške agencije, ki se ukvarjajo s posvojitvami, ob takšni zakonodaji prisiljene prenehati s svojim delovanjem ali pa se prilagoditi zakonom. To pa krši versko svobodo, je bilo dodano.

Enajsta generalna skupščina
Popoldne so se mnoge tematike ponovile. Ponovno je bila izpostavljena ustrezna priprava na zakon. Predlagalo se je, da ta mora vključevati tudi spolno vzgojo, saj v javnih šolah prihaja do pravega banaliziranja spolnosti, ki je zvedena na uporabo kontracepcije. Ponovile so se teme, kot so posvojitve otrok, rodovitnost zakonske ljubezni, spolnost kot dar. Govorilo se je o abortivnih zdravilih in tehnikah umetne oploditve. Kot je bilo rečeno, je na tem področju veliko napačnih informacij, ne samo med pari, ampak tudi duhovniki. Pomembno je, da tudi tukaj Cerkev postane referenčna točka. Ponovno je bila izpostavljena tudi potreba po spremljanju parov v krizi in ranjenih parov ter poudarjen pomen podpore s strani celotne cerkvene skupnosti.

Nekateri govorniki so spregovorili o vlogi družine, ki jo ima pri posredovanju vrednot, in njeni zmožnosti, da človeka vpelje v odnose z osebami, okoljem in družbo. Oseba je družbeno bitje in zato je pomembna celostna ekologija družine.

Glede ločenih in ponovno poročenih je bila omenjena praksa vzhodnih Cerkva, ki zagovarjajo nerazvezljivost zakona, a dovoljujejo drugo poroko, potem ko oseba opravi ustrezno spokorno pot. O omenjeni temi je ponovno prišlo v ospredje vprašanje o pristopanju k zakramentu evharistije. Sicer pa je bilo poudarjeno, da je poročna zveza nerazvezljiv zakrament, njegova narava pa se ne more spremeniti. Pristopanje k zakramentu evharistije za ločene in ponovno poročene bi pomenilo vpeljavo spremembe v doktrino in ne le v disciplino, je bilo povedano v sinodalni dvorani.