Sinoda. Prispevek o podpori med zakonci in duhovniki

VATIKAN (petek, 23. oktober 2015, RV) – Med enajsto generalno skupščino škofovske sinode sta kot poslušalca zbrane v sinodalni dvorani med drugimi nagovorila zakonca Catherine Wally in Anthony Paul Witczak iz Združenih držav Amerike. Gre za zakonski par, ki je odgovoren za mednarodno ekipo za priprave svetovnih zakonskih srečanj. Ti potekajo ob koncih tedna v skoraj sto državah po svetu. V program, ki se je rodil leta 1952 v Španiji, je vključenih okoli 6.500 parov.

Zakonca Witczak: Duhovnik in zakonski par – pomen medsebojne podpore
Catherine in Anthony sta poročena 48 let, imata štiri otroke in šestnajst vnukov. V svojem prispevku sta povedala, da sta vse od začetka »svojega potovanja« vedela, da je bilo njuno skupno življenje Božji načrt. Njuno prvo srečanje se je zgodilo med služenjem Gospodu. Catherine je povedala, da si je tako takoj lahko predstavljala, kako bosta skrbela za družino in služila Bogu »kot ekipa«. Po poroki in rojstvu otrok so ju kot mnogo drugih parov zelo zaposlovale zahteve, kako poskrbeti za družino. Čeprav sta zvesto obiskovala sveto mašo in kot prostovoljca sodelovala v župniji, sta začela izgubljati začetno veselje nad služenjem. Sanje so postale oddaljen spomin.

Leta 1979 sta se prvič udeležila zakonskega srečanja ob koncu tedna. Anthony je zatrdil, da takrat ni čutil potrebe po kakršnikoli prenovi, a na vikendu je nase in na ženo začel gledati v drugačni luči. Skupaj sta odkrila, da ju je Bog hotel imeti tako intimno povezana, da bi bila lahko žareče znamenje Njegove ljubezni v svetu. Prepoznala sta klic k svetosti, klic, da sta »zakramentalni par« in da svojo ljubezen delita z vsemi okoli sebe. Anthony je še dodal, kako ga je preplavila radost, ko je v ženinih očeh videl Božjo ljubezen do sebe.

Zatem sta se odločila, da bosta Cerkvi služila na isti način kot trije pari in duhovnik, ki so vodili vikend za zakonce, katerega sta se udeležila. Preko njih sta namreč razumela pomen medsebojne podpore pri skupnem poslanstvu gradnje Božje družine. Duhovnik zakonca vabi k duhovni rasti, par pa duhovniku nudi priložnost, da zraste emotivno, in sicer kot del družine.

Zakonca Witczak sta na koncu podala še tri poudarke. Cerkev mora ponuditi kvalitetne programe za zaročence in zakonce, sicer tvega, da jo bo današnji svet odklonil ali jo imel za nepomembno. Pomoč v župniji ne bi smela biti ločena za moža in za ženo. Župnija jima mora omogočiti, da delata skupaj kot ekipa, tako da njun zakrament zasije. Še tretji poudarek pa je: če je Cerkev mišljena kot družina družin, potem morajo duhovniki ljubiti ljudi in ne biti zgolj upravitelji župnij; naša vera je namreč utemeljena na odnosu z Bogom, toda nauči in živi se jo preko odnosov z drugimi.