Govor papeža Frančiška ob zaključku zasedanja redne škofovske sinode o družini

VATIKAN (nedelja, 25. oktober 2015, RV) – Drage blaženosti, eminence, ekscelence, dragi bratje in sestre.
Najprej se hočem zahvaliti Gospodu, da je v teh letih vodil našo sinodalno pot s Svetim Duhom, ki nikoli ne odtegne Cerkvi svoje pomoči.

Resnično iz srca se zahvaljujem njegovi eminenci kardinalu Lorenzu Baldisseriju, generalnemu tajniku sinode, njegovi ekscelenci msgr. Fabiu Fabeneju, podtajniku, in z njima se zahvaljujem poročevalcu, njegovi eminenci kardinalu  Petru Erdőju ter posebnemu tajniku, njegovi ekscelenci msgr. Brunu Forteju, delegatom predsednikom, piscem, svetovalcem, prevajalcem, pevcem in vsem tistim, ki so delali neutrudno in s popolno posvetitvijo Cerkvi: iz srca hvala! Hočem se tudi zahvaliti komisiji, ki je pripravila poročilo,  nekateri so prečuli vso noč.

Zahvaljujem se tudi tistim 'anonimnim' in vsem, ki so s tihim delom velikodušno prispevali k delu te sinode.

Prepričani bodite glede moje molitve za vas. Gospod naj vas nagradi z obiljem svojih milostnih darov.

Medtem ko sem spremljal delo sinode, sem se vprašal: Kakšen pomen bo imelo za Cerkev to, da smo zaključili to sinodo posvečeno družini?

Gotovo ne pomeni, da smo izčrpali vse teme povezane z družino, ampak smo jih skušali osvetliti z lučjo evangelija, izročila in dvatisočletno zgodovino Cerkve ter zbuditi v njih veselje upanja, ne da bi pri tem padli v preprosto ponavljanje tega, o čemer se ne razpravlja ali je že bilo rečeno.

Prav gotovo ne pomeni, da smo našli izčrpne rešitve za vse težave in dvome, ki izzivajo in grozijo družini, ampak smo postavili te težave in dvome pod luč vere, jih pozorno preučili, se z njimi brez strahu in sprenevedanja soočili.

Pomeni, da smo vse spodbudili k doumevanju pomembnosti institucije družine in poroke med možem in ženo, utemeljene na enosti in neločljivosti ter, da to cenijo kot temeljno osnovo družbe in človekovega življenja.

Pomeni, da smo poslušali in omogočili poslušanje glasu družin in pastirjev Cerkve, ki so prišli v Rim noseč na ramenih težo in upanje, bogastvo in izzive družin z vsega sveta.

Pomeni, da smo potrdili živost katoliške Cerkve, ki se ne boji pretresti omrtvičenih vesti ali si umazati rok z enodušnim in odkritim razpravljanjem o družini.

Pomeni, da smo skušali gledati in brati resničnost, še več, današnje resničnosti z Božjimi očmi, da prižgemo in osvetlimo s plamenom vere srca ljudi v tem zgodovinskem trenutku, ki je podvržen družbeni, ekonomski, moralni krizi in predvsem negativnosti.

Pomeni, da smo vsem izpričali, da evangelij ostane za Cerkev živi vir večne novosti nasproti tistim, ki ga želijo spremeniti v mrtve kamne za metanje proti drugim.

Pomeni, da smo slekli zaprta srca, ki se pogosto skrivajo celo za naukom Cerkve, ali za dobrimi nameni, da bi zasedli Mojzesovo stolico in včasih z vzvišenostjo ter površnostjo sodili težke primere in ranjene družine.

Pomeni, da smo potrdili, da je Cerkev, Cerkev ubogih v duhu in grešnikov, ki iščejo odpuščanje in ne samo pravičnih in svetih, še več, pravičnih in grešnih, ki se čutijo uboge in grešne.

Pomeni, da smo skušali odpreti obzorje in prerasti vsako hermenevtiko zarote ali zapiranja perspektive, da branimo in razširjamo svobodo Božjih otrok in posredujemo lepoto novosti krščanstva, včasih prekrito z rjo zastarelega ali preprosto nerazumljivega jezika.

Med potjo te sinode so bila svobodno izražena različna mnenja, včasih žal z ne povsem dobrohotnim načinom, ki so prav gotovo obogatila in poživljala pogovor in s tem predstavila živo podobo Cerkve, ki ne uporablja v naprej pripravljenih 'obrazcev', temveč zajema iz neusahljivega vrelca svoje vere živo vodo, da odžeja izsušena srca.

In, onkraj dobro določenih dogmatskih vprašanj učiteljstva Cerkve, smo videli, da kar se zdi normalno za škofa z ene celine, je lahko čudno, skoraj pohujšljivo, skoraj!, za škofa druge celine. To, kar je kršitev zakona v eni družbi, je očitna in nedotakljiva zapoved v drugi. To, kar je za nekatere svoboda vesti, je za druge lahko le zmeda. Dejansko so kulture med sabo zelo različne in vsako splošno načelo, kakor sem rekel, dobro določena dogmatska vprašanja učiteljstva Cerkve, torej vsako splošno načelo, mora biti inkulturirano, če želimo, da bo spoštovano in izvajano. Sinoda 1985, ki je obhajala 20 let od zaključka II. vatikanskega koncila, je govorila o inkulturaciji kot o »notranjem preoblikovanju pristnih kulturnih vrednot preko vključevanja v krščanstvo in o zakoreninjenju krščanstva v človeške kulture«. Inkulturacija ne oslabi resničnih vrednot, ampak pokaže na njihovo resnično moč in pristnost, saj se le te prilagodijo, ne da bi se spremenile, še več, mirno in postopno spremenijo različne kulture.

Videli smo, tudi preko bogastva naše različnosti, da je izziv, ki ga imamo pred sabo vedno isti, to je oznanjati evangelij današnjemu človeku ter braniti družino pred vsemi ideološkimi in individualističnimi napadi.

In smo, ne da bi kadarkoli padli v nevarnost relativizma ali demoniziranja drugih, skušali v polnosti in pogumno objeti dobroto in usmiljenje Boga, ki presega človeško presojo in ki ne želi drugega, kot da »se vsi ljudje zveličajo« (1Tim 2,4), da bi vključili to sinodo v kontekst izrednega leta Usmiljenja, katerega je Cerkev poklicana živeti.

Dragi sobratje,
iz izkušnje sinode smo bolje razumeli, da pravi branitelji nauka niso tisti, ki branijo črko, ampak duha, ne ideje, ampak človeka, ne obrazce, ampak zastonjskost Božje ljubezni in njegovega odpuščanja. To nikakor ne pomeni zmanjšati pomen obrazcem, so potrebni, torej pomen zakonov in božjih zapovedi, temveč povzdigniti veličino resničnega Boga, ki nas ne obravnava glede na naše zasluge in niti ne glede na naša dejanja, ampak samo po velikodušni razsvetljenosti z njegovim usmiljenjem (prim. Rim 3,21-30; Ps 129; Lk 11,37-54). To pomeni, premagati skušnjave starejšega brata (prim. Lk 15,25-32) in zavistnih delavcev (prim. Mt 20,1-16). Še več, pomeni bolj ovrednotiti zakone in zapovedi, ki so postavljeni za človeka in ne obratno (prim. Mr 2,27).

V tem smislu dobijo dolžno kesanje, delo ter človekovo prizadevanje globlji pomen, in sicer ne kot ceno za ne kupljivo zveličanje, ki nam ga je zastonj pridobil Kristus na križu, temveč kot odgovor Njemu, ki nas je prvi ljubil in nas rešil za ceno svoje nedolžne krvi, ko smo bili še grešniki (prim. Rim 5,6).

Prva dolžnost Cerkve gotovo ni deliti obsodbe in izobčenja, temveč je razglašati Božje usmiljenje, klicati k spreobrnjenju ter voditi vse ljudi h Gospodovemu zveličanju (prim. Jn 12,44-50).

Blaženi Pavel VI. je to izrekel s čudovitimi besedami: »Lahko torej mislimo, da vsak naš greh ali beg pred Bogom, prižge v Njem ogenj tiste silne ljubezni, željo, da bi nas ponovno imel in nas ponovno vključil v načrt zveličanja... Bog se  v Kristusu razodeva kot neizmerno dober. In to ne samo v sebi, v joku lahko rečemo, dober za nas. On nas ljubi, išče, misli na nas, pozna, navdihuje in čaka. On bo, če se lahko tako reče, srečen tisti dan, ko se bomo obrnili nazaj in rekli: 'Gospod, v svoji dobroti mi odpusti. Tako bo torej naše kesanje postalo Božje veselje.«

Tudi sv. Janez Pavel II. je zatrdil, da »Cerkev živi resnično pristno življenje, ko izpoveduje in razglaša usmiljenje... in ko ljudi približuje k virom Zveličarjevega usmiljenja, katerega varuhinja in delivka je.«

Tudi papež Benedikt XVI. je rekel: »Usmiljenje je v resnici osrednje jedro evangeljskega sporočila, je pravzaprav Božje ime... Vse to, kar Cerkev pravi ali dela, razodeva usmiljenje, ki ga ima Bog do človeka. Ko se mora Cerkev sklicevati na necenjeno resnico, ali izdano dobrino, to vedno počne gnana z usmiljeno ljubeznijo, da bi vsi ljudje imeli življenje in ga imeli v izobilju« (prim. Jn 10,10).

Zaradi te luči in zaradi tega časa milosti, ki ga je Cerkev živela tako, da je govorila in razpravljala o družini, se čutimo medsebojno obogatene. Mnogi med nami smo okušali delovanje Svetega Duha, ki je resnični protagonist in tvorec sinode.

Vsem nam beseda 'družina' ne zveni več tako, kot pred sinodo, saj v njej najdemo že povzetek njene poklicanosti in pomen vse te sinodalne poti.

V resnici za Cerkev zaključek sinode pomeni, vrniti se hoditi skupaj in resnično prinesti v vsak del sveta, v vsako škofijo, v vsako skupnost in v vsako stanje luč evangelija, objem Cerkve in oporo Božjega usmiljenja. Hvala!

Kakor smo storili lansko leto, bo besedilo objavljeno tako, kakor lansko leto s številom glasovanja.