125-letnica smrti gruzijskega duhovnika Kharischirashvilija

RIM (torek, 24. november 2015, RV) – Na Papeškem vzhodnem inštitutu je včeraj potekala konferenca z naslovom Spominjamo se naših pričevalcev vere. Organiziralo jo je gruzijsko veleposlaništvo pri Svetem sedežu ob 125-letnici smrti gruzijskega katoliškega duhovnika Petra Kharischirashvilija. Dogodek se je sklenil z evharističnim slavjem v rimski baziliki Marije Velike, ki ga je vodil kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve. O Petru Kharischirashviliju je dejal, da je bil oznanjevalec Božje besede, ki je svoje pričevanje živel kot iskreno navezanost na gruzijski narod.

Zavzetost Petra Kharischirashvilija za gruzijski narod
Pravilen način, znotraj katerega se naj živi dnevno evharistično slavje, je spominjanje. Ne gre samo za intelektualno dejanje, ampak gre za prebiranje življenja, začenši pri pomembnosti dragocenega daru vere, je dejal med homilijo kardinal Sandri. Kharischirashvilijevo pričevanje je po njegovem besedah bilo »posebno zato, ker ga je živel znotraj ljubezni in iskrene in globoke navezanosti na gruzijski narod, z njegovim jezikom in tradicijo«, ki ju je podpiral s tiskom in širil z raznimi besedili. Prav tako se je zavzemal za ohranjanje gruzijskega obreda znotraj katoliške Cerkve. Če so nekateri od teh poskusov po njegovi smrti ugasnili, gruzijski katolicizem sedaj obstaja samo kot latinski izraz, pa se ne sme pozabiti »pomembnega truda, ki izvira iz pozornega razumevanja vezi med evangelijem in kulturami« in iz ekleziološkega pogleda, da »raznolikost ne škoduje edinosti Cerkve, ampak je njen izraz«, kakor to trdi drugi vatikanski koncil. Koncilska izjava Orientalium Ecclesiarum govori tudi o »čudovitem občestvu« med različnimi Cerkvami.

Gospodovi prijatelji se ne bodo pogubili
Kardinal Sandri je v nadaljevanju homilije spregovoril o preroku Danijelu ter treh mladeničih Hananjáju, Mišaélu in Azarjáju. Njihova zgodba, ki se je brala pri prvem berilu, pripoveduje o trpljenju Izraelovega in Judovega ljudstva. Deležni so napadov, obleganj in izgnanstva s strani babilonskega kralja Nebukadneza. Sredi tistega, kar bi zgodovinsko gledano lahko pomenilo popolno uničenje izvoljenega ljudstva, zasijejo zvezde Božjih prijateljev, ki mu kljub preizkušnji ostanejo zvesti. Ti so tisti, ki ohranijo živo zavezo, sklenjeno z Abrahamom in vsemi očaki. »Vedo, da Gospod ne bo nikoli dopustil pogubljenje življenja tistih, ki ostanejo v njegovem prijateljstvu: On je njihova moč in hrana, On je tisti, ki daje žar in sijaj njihovim obrazom.« Vladar je prepoznal modrost, ki je bila izlita v srca Danijela in treh mladeničev, ceni njihovo preudarnost in nasvet ter želi, da ostanejo pri njem v službi. Kardinal Sandri je dejal, da se je skozi tisočletno zgodovino krščanske vere velikokrat izrazilo spoštovanje Jezusovim učencem zaradi njihove »razumnosti, delavnosti, ljubezni in služenja za skupno dobro, tudi takrat, ko je država ni bila utemeljena na krščanskih vrednotah«. Pri tem je spomnil na Petra Kharischirashvilija, ki je svoj samostan in tipografijo postavil v Istanbulu, središču Otomanskega cesarstva. Tudi danes ne manjkajo razlogi za zaskrbljenost, ko se zdi, da hočejo sence prekriti skupno življenje, ki so ga zgradili narodi Vzhoda in Evrope, je zatrdil kardinal in pozval, naj se ne utrudimo biti delavci za mir.