Papež posvečenim osebam: »On, ki je v vas dobro delo začel, bo to delo dokončal.«

NAIROBI (četrtek, 26. november, 2015, RV) – »Najlepša hvala za vašo navzočnost. Rad bi vam spregovoril v angleščini, toda moja angleščina je revna. Zapisoval sem si in vam hočem toliko tega povedati, vsem vam, vsakemu od vas..., a se bojim (angleško) govoriti,  zato bom raje spregovoril v svojem materinem jeziku, španščini. To so španske žene. Msgr. Miles bo prevajal. Najlepša hvala za razumevanje.« S temi besedami je papež Frančišek začel svoj nagovor duhovnikom, redovnikom, redovnicam in semeniščnikom med srečanjem z njimi na športnem igrišču šole sv. Marije (St Mary's School) v Nairobiju.

Za hojo za Jezusom je potrebno vstopiti skozi vrata, ki je on sam
Ko je bilo prebrano pismo sv. Pavla, se me je globoko dotaknilo tole: »Prepričan sem, da bo on, ki je v vas dobro delo začel, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6).

Gospod vas je vse izbral, nas je vse izbral. On je začel s svojim delom, ko nas je pogledal v krstu, dan, ko nas je potem pogledal in nam rekel: »Če hočeš, pridi z menoj. Torej postavili smo se za njim in začeli pot. Toda On je za nas začel to pot, ne mi! V evangeliju beremo o neki ozdravljeni osebi, ki je hotela hoditi za Jezusom, a mu je Jezus rekel: »Ne.« Za hojo za Jezusom Kristusom tako v duhovništvu kot v posvečenem življenju se vstopi skozi vrata. In ta vrata je Kristus! On je, ki kliče. On, daje začetek, On daje delo. So nekateri, ki hočejo vstopiti skozi okno. Toda to ni v redu. Prosim vas, če je kdo od vaših prijateljev ali prijateljic prišel skozi okno, ga objemite in mu razložite, da je zanj bolje, da gre in služi Bogu na drugačen način, saj ne bo nikoli pripeljal do konca dela, ki ga ni Jezus začel, On sam, skozi vrata.

In to naj nas vodi v zavest, da smo izbrani: »Ozrl se je name, izbral me je. Nagovarja me začetek 16. poglavja preroka Ezekijela: »Bila si hči tujcev, zapustili so te, a sem prišel jaz mimo, očistil sem te in te vzel s seboj. To je pot! To je delo, ki ga je Gospod začel, ko nas je pogledal.

Morda so nekateri, ki ne vedo, zakaj jih je Gospod poklical, a čutijo, da jih je Gospod poklical. Pojdite mirno naprej, saj vam bo Gospod dal razumeti, zakaj vas je poklical. So pa tudi nekateri, ki izberejo hojo za Gospodom zaradi kakšne koristi. Da, zaradi koristi. Spomnimo se Jakobove in Janezove matere. »Gospod rada bi te prosila, ko boš razrezal torto, daj večja kosa mojima sinovoma, da bo eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici. To je skušnjava, da hodimo za Jezusom zaradi lastne ambicije, hlepenja po denarju, hlepenja po oblasti. Vsak od nas bo rekel: »Ko sem začel hoditi za Jezusom, se meni to ni zgodilo. Zgodilo pa se je drugim in počasi, počasi so ti to posejali v tvoje srce kot ljuljko.

V življenju v hoji za Jezusom nikakor ni prostora za lastne ambicije, niti za bogastvo, niti za to, da postanem zelo pomembna oseba na svetu. Za Jezusom se gre vse do zadnjega koraka njegovega zemeljskega življenja, do križa. On bo potem mislil na to, da boš vstal, a do te točke moraš priti ti. To vam zelo resno rečem, saj Cerkev ni podjetje, ni ONG (nevladna organizacija). Cerkev je skrivnost, je skrivnost Jezusovega pogleda do vsakega od nas, ko nam pravi: »Hodi za menoj!« Naj bo jasno. Tisti, ki kliče, je Jezus. Vstopi se skozi vrata, ko Jezus kliče in ne skozi okno. Potem pa je potrebno iti po Jezusovi poti.

Povsem jasno je, ko Jezus pokliče, nas še ne razglasi za svetnike. Ostanemo še vedno isti grešniki. Vprašam vas, če je tukaj kdo, kakšen duhovnik, kakšna redovnica, redovnik, ki se ne čuti grešnega, naj dvigne roko. Vsi mi smo grešniki. Najprej jaz sam in potem tudi vi. Toda naprej nas pelje Jezusova nežnost in ljubezen.

Jokati
»On, ki je v vas dobro delo začel, bo to delo dokončal.« To nas vodi naprej, to, kar je začela Jezusova ljubezen. Se kdo spomni, kje je omenjeno v evangeliju, da je Jakob jokal? Se kdo spomni ali ne? Ne? Ali da je jokal apostol Janez? Ne. Ali da je jokal kateri izmed apostolov? Samo eden. Evangelij pravi, da je eden jokal, tisti, ki je ugotovil, da je grešnik. Takšen grešnik je bil, da je izdal Gospoda. In ko je to spoznal, se je zjokal. In potem ga je Jezus imenoval za papeža. Kdo naj razume Jezusa? To je skrivnost.

Nikoli ne prenehajte jokati. Ko duhovniku, redovniku, redovnici presahnejo solze, nekaj ni v redu. Jokati nad lastno nezvestobo, jokati nad bolečino sveta, jokati zaradi ljudi, ki so zavrženi, zaradi ostarelih, ki so zapuščeni, zaradi pobitih otrok, zaradi stvari, ki jih ne razumemo, jokati takrat, ko te sprašujejo: 'Zakaj?' Nihče od nas nima vseh odgovorov za to vprašanje.

Nek ruski pisatelj se je spraševal, zakaj trpijo otroci. In vsakič, ko pozdravim otroka z rakom, tumorjem ali z redko boleznijo, kako se že imenuje, se sprašujem, zakaj ta otrok trpi… Na to nimam odgovora. Samo gledam Jezusa na križu. So situacije v življenju, ki v nas prebudijo jok gledajoč Jezusa na križu. To je edini odgovor za določene krivice, za določene bolečine, za določene situacije življenja.

Sveti Pavel je rekel svojim učencem: »Spominjajte se Jezusa Kristusa. Spominjajte se Jezusa Kristusa in to križanega.« Ko redovnik, redovnica ali duhovnik pozabi na križanega Kristusa, ubožec, je padel v zelo grd greh, greh, ki zgrozi Boga, ki Bogu povzroči bruhanje. Ta greh je mlačnost. Dragi duhovniki, sestre, bratje, redovniki in redovnice, pozorni bodite, da ne boste padli v greh mlačnosti.

Molitev
Kaj vam še lahko rečem? Želim vam sporočiti to, kar prihaja za vas iz mojega srca. Nikoli se ne oddaljite od Jezusa. To pa pomeni, da nikoli ne prenehate moliti. »Oče, včasih je tako dolgočasno moliti… Se utrudim, zadremam…« V redu, spite pred Gospodom, je eden od načinov molitve. Toda ostanite tam, pred Njim. Molite! Ne zapustite molitve! Če posvečena oseba opusti molitev, se duša posuši, otrdi kot suhe veje, ki so grde, grdo izgledajo. Duša redovnika, redovnice, duhovnika, ki ne moli, je grda duša! Oprostite mi, a tako je.

Izročam vam to vprašanje: »si skrajšam čas za spanec, si skrajšam čas za radio, televizijo, za preoblačenje, da bi molil? Ali pa jih imam raje? Torej postaviti se predenj, ki je delo začel in ga bo v vsakem od nas dokončal. Molitev.

Služenje
Še zadnje, kar bi vam želel…, preden vam rečem še drugo, je to, da so bili tisti, ki so pustili, da jih je Jezus izbral, bili zato, da bi služili, da bi služili Božjemu ljudstvu, da bi služili najbolj revnim, najbolj izločenim, odrinjenim iz družbe, otrokom in ostarelim…, da bi služili osebam, ki se ne zavedajo svojega napuha, svojega greha, v katerem živijo, da bi služili Jezusu. Pustiti, da nas Jezus izbere, pomeni, pustiti se izbrati za služenje in ne da nam služijo.

Pred kakšnim letom, bolj ali manj, je bilo srečanje duhovnikov. V tem primeru ste sestre izvzete. Med temi duhovnimi vajami je bila vsak dan skupina duhovnikov, ki je morala streči pri mizi. Nekateri med njimi so se pritoževali: »Ne! Mi moramo biti postreženi, mi smo plačali, saj smo plačali, da nam bodo stregli.« Prosim vas, naj tega ne bo v Cerkvi, da nam drugi strežejo, ampak, da mi. To je to, kar sem vam hotel reči, ko sem poslušal stavek sv. Pavla: »On, ki je začel v vas dobro delo, bo to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.«

Neki kardinal, neki ostareli kardinal, pravzaprav je samo eno leto starejši od mene, mi je rekel, da ko gre na pokopališče, kjer so pokopani misijonarji, misijonarke, redovniki, redovnice, ki so za to dali življenje, se je spraševal: »Zakaj ta in ta ne bo jutri razglašen za svetnika, saj so preživeli svoje življenju v služenju? Ganjen sem, ko po maši, pozdravim kakšnega duhovnika, redovnico, ki mi pravi: »30, 40 let sem v bolnišnici, kjer so avtistični otroci« ali »sem v misijonih v Amazoniji… ali je od tam in tam…« To se dotakne moje duše. Ta žena ali ta možak je razumel, da je hoja za Jezusom služenje, in ne, da mu drugi služijo.

Dobro, zelo se vam zahvaljujem. Toda, kako je ta papež slabo vzgojen… Dal nam je nasvete, naložil nam jih je s palico in ni se nam nič zahvalil… Da še zadnje, še češnja na torti, resnično se vam želim zahvaliti. Hvala, da imate pogum hoditi za Jezusom, hvala vam za vsakič, ko se čutite grešnike, hvala vam za vsako ljubkovanje in nežnost, ki jo namenite tistim, ki to potrebujejo, hvala za vsakič, ko ste pomagali ljudem umreti v miru. Hvala vam, ker v življenju dajete upanje. Hvala vam, ker ste si pustili pomagati, popravljati in vsak dan odpuščati. Prosim vas, medtem ko se vam zahvaljujem, da ne pozabite moliti zame, saj to zelo potrebujem. Najlepša hvala.
--------
Besede papeža Frančiška ob koncu srečanja z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki
Zahvaljujem se vam za ta trenutek, ki smo ga preživeli skupaj. Toda sedaj moram res iti, saj čakajo za rakom oboleli otroci. Rad bi jih videl in jim izkazal nežnost. Zelo se zahvaljujem tudi vam semeniščnikom, ki vas sicer nisem omenil, a ste vključeni v vse to, kar sem izrekel. In če kdo nima poguma iti po tej poti, naj pravočasno poišče drugo delo, se poroči in si ustvari družino. Hvala.