Sveti oče v revni četrti Kangemi: Vaše bridkosti mi niso nepomembne

NAIROBI (petek, 27. november 2015, RV) – »Tukaj sem, ker želim, da veste, da mi vaše radosti in upanja, vaše bridkosti in vaše bolečine niso nepomembne.« Sveti oče je danes zjutraj v kenijskem glavnem mestu Nairobi obiskal revno četrt Kangemi. Prebivalce le-te je nagovoril v cerkvi sv. Jožefa Delavca, za katero skrbi skupnost jezuitov. Dejal jim je, da se med njimi počuti doma, saj imajo prav oni v njegovem življenju in njegovih izbirah posebno mesto.

Posebna modrost tkanja vezi pripadnosti in sožitja
Nato se je najprej zaustavil ob vidiku, ki ga »govori izključevanja« ne uspejo prepoznati ali pa se zanj ne zmenijo. To je »modrost ljudskih četrti«. Gre za modrost, ki izvira iz »vztrajnega odpora nečesa pristnega« (Laudato si' 119), iz evangeljskih vrednot, za katere se zdi, da jih je družba blaginje, otrpla zaradi prekomerne potrošnje, pozabila. »Vi ste sposobni tkati vezi pripadnosti in sožitja, ki množico spreminjajo v izkušnjo skupnosti, v kateri se stene jaz-a podirajo in pregrade sebičnosti presegajo.« Kultura četrti, ki so prežete s to posebno modrostjo, ima zelo pozitivne značilnosti. Izraža se v vrednotah, kot so solidarnost, dati svoje življenje za drugega, imeti rajši rojstvo kakor smrt, krščansko pokopati mrtve, v lastnem domu ponuditi prostor bolnim, deliti kruh z lačnim, potrpežljivost in moč duha med tegobami. Vse te vrednote so utemeljene na dejstvu, da je »vsako človeško bitje pomembnejše od boga denarja«.

Papež Frančišek se je zahvalil prebivalcem revne četrti Kangemi, da so nas spomnili, da je drugačen tip kulture mogoč. Vrednote, ki jih živijo, na borzi ne kotirajo, z njimi se ne špekulira in nimajo tržne cene. Sveti oče jim je zato čestital, jim zagotovil, da jih Gospod nikoli ne pozabi: »Jezusova pot se je začela na periferiji, gre od revnih in z revnimi naproti vsem.«

Bog je zemljo dal vsemu človeškemu rodu
Prepoznati te izraze dobrega življenja pa nikakor ne pomeni ne zmeniti se za strašno krivico izrinjenosti na rob mesta. Ta je rana, ki jo je povzročila manjšina, ki ima v rokah oblast, bogastvo in ki sebično zapravlja, medtem ko se mora rastoča večina zatekati na zapuščene, onesnažene in izločene periferije. Vse to otežujeta tudi krivična razdelitev zemljišča in problem zaaranja zemlje. To se dogaja, ker se pozablja, da je Bog zemljo dal vsemu človeškemu rodu. Hranila naj bi vse njegove člane, brez izključevanja ali dajanja prednosti.

Papež Frančišek je nadalje izpostavil problem pomanjkanja dostopa do infrastrukture in osnovnih storitev. Posebej je poudaril dostop do pitne vode: »Dostop do pitne in varne vode je v resnici bistvena, temeljna in splošna pravica, ker je od nje odvisno preživetje ljudi in je zato pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic« (Laudato si' 30). Odrekati vodo kakšni družini, pod katerokoli birokratsko pretvezo, je velika krivica.

Kontekst brezbrižnosti in sovražnosti se še zaostri, kadar se razširi nasilje in kriminalne organizacije izkoristijo otroke in mlade kot »topovsko hrano«. Papež je spomnil na ženske, ki se junaško borijo, da bi svoje sinove in hčere zaščitile pred takimi nevarnostmi: »Boga prosim, da bi oblast skupaj z vami izbrala pot družbenega vključevanja, izobraževanja, športa, skupnostnega delovanja in zaščite družin, kajti to je edino jamstvo pravičnega, resničnega in dolgotrajnega miru.«

Te stvarnosti so posledica novih oblik kolonializma
Stvarnosti, ki jih je papež Frančišek naštel, niso naključna kombinacija posameznih problemov. So posledica novih oblik kolonializma, ki poskuša iz afriških držav narediti »koščke mehanizma, dele velikanskega zobovja«. Dejansko ne manjka pritiskov, da bi bile sprejete politike odmetavanja. Med temi je na primer zmanjševanje števila rojstev, ki »skuša dati legitimnost sedanjemu distribucijskemu modelu, pri katerem si manjšina jemlje pravico trošiti v mejah, ki jih ni mogoče posplošiti« (Laudato si' 50). Papež je tako predlagal »idejo spoštljive mestne integracije«. Pri tem ne gre za izkoreninjenje, paternalizem, brezbrižnost ali preprosto omejevanje.

Potrebujemo mesta, ki vključujejo in so za vse. Iti moramo preko navadnega deklamiranja pravic in sistematsko izvajati dejanja, ki bi izboljšala ljudski habitat. Zasnovati moramo novo kvalitetno urbanizacijo, ki bo gostila prihodnje generacije. Družbeni in okoljski dolg do revnih v mestih se plača »s konkretizacijo svete pravice do zemlje, stanovanja in dela«. To ni filantropija, je še dodal papež, ampak moralna dolžnost vseh.

To ni dodatna naloga, ampak najpomembnejša
Zatem je pozval vse kristjane, še zlasti pastirje, da bi prenovili misijonarski zagon, da bi prevzeli iniciativo proti številnim krivicam, se »vpletli« v probleme državljanov, jih spremljali v njihovih bojih, varovali sadove njihovega skupnega dela in skupaj praznovali vsako majhno in veliko zmago. »Vem, da veliko delate, toda prosim vas, da bi se spomnili, da to ni dodatna naloga, ampak nemara najpomembnejša, kajti ubogi so privilegirani naslovljenci evangelija.«

Molimo, delajmo in prizadevajmo si skupaj – tako je sveti oče povabil na koncu – da bi vsaka družina imela dostojen dom, dostop do pitne vode, stranišče; varno energijo za osvetljavo, kuhanje; da bi vsaka četrt imela ulice, trge, šole, bolnišnice, prostore za šport, rekreacijo in umetnost; da bi osnovne storitve bile dostopne vsem; da bi bili vaši pozivi slišani; da bi vsi lahko uživali mir in gotovost, ki si ju zaslužite v skladu z vašim neskončnim človeškim dostojanstvom.