Namugongo. Papež Frančišek o dediščini ugandskih mučencev

NAMUGONGO (sobota, 28. november 2015, RV) – »Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Te besede iz Apostolskih del so bile izhodišče papeževe homilije med sveto mašo za mučence v katoliškem svetišču v kraju Namugongo. Tu je sveti oče s hvaležnostjo spomnil na žrtev ugandskih mučencev, tudi anglikanskih, katerih smrt za Kristusa pričuje o »ekumenizmu krvi«. Papež Frančišek je anglikansko svetišče, ki je od katoliškega oddaljeno tri kilometre, danes zjutraj tudi obiskal in se tam zadržal v kratki molitvi. Skupaj so zmolili Očenaš. Današnja sveta maša je sicer zaznamovala 50. obletnico kanonizacije ugandskih mučencev.

Tudi mi smo prejeli dar Duha
V življenju so gojili dar Svetega Duha in svobodno pričevali o svoji veri v Jezusa Kristusa. »Tudi mi smo prejeli dar Duha, da bi postali sinovi in hčere Boga, pa tudi da bi pričevali za Jezusa in pripomogli, da bi bil spoznan in ljubljen povsod.« Duha smo prejeli, ko smo bili prerojeni v krstu. Z njegovimi darovi smo bili okrepljeni pri birmi. Vsak dan pa smo poklicani, da bi prisotnost Svetega Duha v naših življenjih še poglobili. »Dar Svetega Duha je dar, ki je podarjen, da bi ga delili z drugimi. Med seboj nas povezuje kot vernike in žive ude Kristusovega mističnega telesa. Daru Duha ne prejmemo le sami zase, temveč da bi se medsebojno gradili v veri, upanju in ljubezni.«

Zgled ugandskih mučencev
Papež je spomnil na sveta Jožefa Mkaso in Karla Lwango, ugandska mučenca. Ta dva sta dar, ki sta ga prejela, želela posredovati drugim. Takratni časi so bili nevarni. Ogroženi nista bili le njuni življenji, ampak tudi življenja mladih, ki so jima bili zaupani v skrb. A ni ju bilo strah. Njuna vera je tako postala pričevanje, njun zgled še sedaj navdihuje mnoge osebe po svetu, onadva pa nadaljujeta z oznanjevanjem Jezusa Kristusa in moči križa.

Postati misijonarski učenci, kakor nas Kristus kliče
»Če tako kot mučenci vsakodnevno poživljamo dar Duha, ki prebiva v naših srcih, bomo nedvomno postali misijonarski učenci, kakor nas Kristus kliče.« Nedvomno bomo to postali za naše družine in prijatelje, pa tudi za druge, ki jih ne poznamo, predvsem tiste, ki nam morda niso naklonjeni ali so celo sovražni do nas. Ta »odprtost za druge« se začne v družini, doma, kjer se naučimo dobrote in odpuščanja ter preko ljubezni staršev spoznamo Božje usmiljenje. Izraža pa se ta odprtost tudi v skrbi za ostarele, uboge, vdove in sirote.

Dediščina mučencev
Pričevanje mučencev vsem, ki so prisluhnili njihovi zgodbi, kaže, da posvetni užitki in zemeljska oblast ne prinašajo dolgotrajnega veselja in miru. Zvestoba Bogu, poštenost, integriteta življenja in pristna skrb za dobro drugih pa nam dajejo tisti mir, ki ga svet ne more ponuditi. To ne zmanjšuje naše skrbi za ta svet, kot da bi gledali le na prihodnje življenje. Nasprotno, daje cilj življenju na tem svetu in nam pomaga iti naproti ubogim, sodelovati z drugimi za skupno dobro in graditi pravičnejšo družbo. Ta spodbuja človekovo dostojanstvo, nikogar ne izključuje, brani življenje kot Božji dar in varuje čudesa narave, stvarstvo, naš skupni dom.

Dediščina mučencev so torej življenja, zaznamovana z močjo Svetega Duha, življenja, ki še sedaj pričujejo o preoblikujoči moči evangelija Jezusa Kristusa. Te dediščine se ne sme le priložnostno spominjati in je hraniti v muzeju kakor da bi bila dragocen dragulj. Resnično jo častimo, kadar pričevanje svetnikov za Kristusa prinesemo v naše domove, našim bližnjim, na delovna mesta, v civilno družbo. In sicer tako, če ostanemo doma, kot če se odpravimo na najbolj oddaljen konec sveta. »Bog naj vas blagoslovi (Omukama Abawe Omukisa)!«