Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Stanislav Zore: Mi smo danes prvič stopili skozi sveta vrata, kajti prvič v zgodovini Cerkve sveta vrata niso samo v Rimu

Msgr. Stanislav Zore je odprl sveta vrata ljubljanske stolnice in povabil vernike, da bi med jubilejem Usmiljenja vstopali skozi ta vrata. - RV

13/12/2015 18:38

LJUBLJANA (nedelja, 13. december 2015, RV) – Danes popoldne je sveta vrata, vrata usmiljenja ljubljanske stolnice sv. Nikolaja odprl ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Obred na dvorišču škofije

Odpiranje svetih vrat

Uvodni del maše

Homilija msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, msgr. Juliusz Janusz, dragi pomožni škof msgr. Franci Šuštar, spoštovani gospodje kanoniki, dragi bratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, spoštovani redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre.

Božja beseda, ki nam je bila oznanjena, je eno samo povabilo k veselju. Obe berili prekipevata od veselja, zato je tretja adventna nedelja tudi dobila ime »Gaudete«, nedelja veselja. »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska« (Sof 3,14). »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4).

Božja beseda tudi utemelji veselje, h kateremu vabi. Ne vabi k veseljačenju, katerega namen je, da človeku krajša čas, da ga raztrese, da mu prekrije skrbi in pomanjkanje smisla v vsakdanjem življenju. To je veselje polnih polic, nedeljskih nakupov, hrupne glasbe in vsakovrstnega pretiravanja. Veselje pa, h kateremu vabi Božja beseda, sloni na Gospodu. »Gospod je blizu,« pravi apostol Pavel kristjanom v Filipih (Flp 4,5). Oznanilo Gospodove bližine je v resnici veselo oznanilo, je evangelij v najlepšem pomenu besede, saj bo Gospod rešil Izraela obsodbe, odstranil njegove sovražnike. Blizu je torej Gospod, ki osvobaja svoje ljudstvo.

Vesel pa ni samo človek, veselje ne preveva samo človeka. Ne. Veseli se tudi Bog sam. On, ki je v naši sredi kot mogočni rešitelj, se veseli nad nami v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad nami v prepevanju (prim. Sof 3,17-18). Najlepše pa je, da smo razlog Božjega veselja mi, ljudje. Bog se veseli nad nami, vriska nad nami. Prepeva zaradi nas. Božje veselje nad nami mora podvojiti naše veselje v Njem, v Gospodu.

Danes naše veselje dopolnjuje tudi odprtje svetoletnih vrat, vrat usmiljenja, kakor jih je v Buli Obličje usmiljenja imenoval papež Frančišek. Z odprtjem svetih vrat začenjamo izredno sveto leto usmiljenja, ki ga je sveti oče začel na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja z odprtjem svetih vrat v baziliki Svetega Petra v Vatikanu. Mi smo danes prvič stopili skozi sveta vrata, kajti prvič v zgodovini Cerkve sveta vrata niso samo v Rimu, v tako imenovanih velikih bazilikah, ampak so sveta vrata tudi po vseh stolnih cerkvah in po vseh tistih cerkvah, ki jih krajevna Cerkev zaradi njihovega posebnega mesta in vloge razglasi za svetoletne. S prehodom skozi svetoletna vrata smo izpolnili papeževo naročilo, ko je rekel: »Določam, naj se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali v drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja … Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Jubilej bomo praznovali … kot vidno znamenje občestva vse Cerkve« (MV 3).

Skozi vrata smo vstopili, da bi lahko občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje. V tem svetem letu zato želimo na novo doživeti Božjo sklonjenost k človeku. Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak bi imel večno življenje (prim. Jn 3,16). Božja ljubezen se je v usmiljenju sklonila do najglobljih brezen človeškega neuspeha. V Jezusu Kristusu je Bog srečeval cestninarje in grešnike, v Jezusu Kristusu je Bog stopal v hiše pismoukov in farizejev, v Jezusu Kristusu se je Bog pogovarjal s Samarijanko in ji pomagal, da je postala oznanjevalka evangelija v svojem mesu, v Jezusu Kristusu se je Bog pogovarjal s Poncijem Pilatom in v Jezusu Kristusu je šel na križ z dvema razbojnikoma in bil pripravljen obema odpreti vrata raja. V Vstalem Jezusu Kristusu je usmiljeni Bog razširil roke pred nevero apostola Tomaža in ga povabil: „Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren“ (Jn 20,27). V Jezusu Kristusu se je Bog pridružil učencema, ki sta se napotila proti Emavsu. Hodil je z njima, se z njima pogovarjal in jima pomagal, da sta v lomljenju kruha spoznala, da je v resnici vstal in živi. V Jezusu Kristusu nam je obljubil, da bo z nami vse dni, do konca sveta. V Jezusu Kristusu nam je zagotovil, da nam bo po Cerkvi odpuščal naše grehe. V Jezusu Kristusu se je v preteklem tednu sklonil k meni in mi v zakramentu sprave odpustil moje grehe. Dobro vem, da imate tudi vsi vi, dragi bratje in sestre, osebno izkustvo te Božje sklonjenosti k vam in odpuščanja vaših grehov.

To pa je za nas tudi velika težava v razumevanju usmiljenja. V sebi, po svojem osebnem izkustvu, namreč usmiljenje vedno povezujemo z grehom. Greh pa zahteva pravičnost, zadoščevanje in pokoro. Pri tem pa pozabljamo, da gre za našo človeško pravičnost. Da še vedno in povsod razmišljamo po načelu povračilnega prava: zob za zob in glava za glavo. Bog pa preprosto ljubi. Morda bi morali v tem letu usmiljenja večkrat prebrati in premeditirati Jonovo knjigo – zlasti njegovo pritoževanje nad uvelim kloščevcem in Božjim odgovorom na njegovo nejevoljo. „Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?“ (Jon 4,11). Pri Bogu sta usmiljenje in pravičnost v nekoliko drugačnem odnosu kot v rimskem pravu.

Ko razmišljam o izrednem svetem letu usmiljenja, vedno bolj spoznavam, da je zelo potrebno za Cerkev in neizmerno potrebno za svet. V Cerkvi se vse preveč zanašamo na to, da bodo jasno zakoličena razmerja rešila vse težave našega oznanjevanja in našega pastoralnega dela. Upam pa, da zaznavate, da svet ob vsem govorjenju o spoštovanju človeka, postaja vedno bolj mrzel, neusmiljen, za človeka neprijazen. Če bi bil svet usmiljen, ne bi ubijal nerojenih. Če bi bil svet usmiljen, ne bi ubijal tistih, ki so preživeli svoj vek in potrebujejo bližino in skrb drugih. Če bi bil svet usmiljen, ne bi bilo toliko lačnih in revnih na našem planetu. Če bi bila naša družba usmiljena, ne bi bilo toliko izkoriščanih med našimi delavci. Če bi bila naša družba usmiljena, se toliki ne bi iz dneva v dan bali za svojo službo. Če bi bila naša družba usmiljena, ne bi na najrazličnejše načine upogibala in lomila hrbtenic uradnikov, uslužbencev in delavcev, ki velikokrat v strahu in nemoči zatajijo sami sebe, ker jih predpostavljeni zlorabljajo za uveljavljanje in doseganje svojih ciljev. Svet kot tak je postal neusmiljen in zato milijoni trpijo revščino in lakoto. Zaradi neusmiljenosti sveta ljudje umirajo. Pa tudi v naši družbi zaradi neusmiljenosti otroci umirajo in ljudje zatajijo sami sebe, da bi mogli preživeti svojo družino in sebe. Živimo v svetu, ki je neusmiljen.

Zato zelo potrebujemo leto usmiljenja. Da se zavemo, da je vsak izmed nas potreben Božjega usmiljenja. Ko se bomo začeli zavedati, da je Bog usmiljeni Oče, bomo spoznali, da smo grešniki, da smo odšli od doma in zapravili svojo dediščino. Usmiljeni Oče pa nam odpira vrata svoje hiše in nam vrača sinovsko dostojanstvo.

Leto usmiljenja pa potrebujemo tudi zaradi tega, da se naučimo biti usmiljeni. Najprej najbolj odgovorni v naši državi in družbi. Najprej politiki in gospodarstveniki, podjetniki in direktorji. Za njimi pa tudi vsi mi, v nižjih odgovornostih in v drugačnih odnosih. Vsi pa se moramo naučiti usmiljenja, da bomo lahko preživeli. Kot ljudje, kot narod in kot človeštvo.

Brez molitve ne bo šlo. Molitev, ki predstavlja posebna vrata usmiljenja, nas odpira za Boga in ruši ovire in pregrade v odnosu do bratov in sester. Zato vas v tem svetem letu usmiljenja vabim k molitvi. Pri Svetem Jožefu na Poljanah bo v kapeli Božjega usmiljenja stalno češčenje Svetega Rešnjega telesa. Vabim vas tudi, da po župnijah najdete čas in priložnost, da se boste zbirali in molili pred Najsvetejšim. On, ki je obljubil, da bo z nami do konca sveta, je naša moč, je naša pomoč.

Papež Frančišek je sveta vrata odprl na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ko je Bog začel uresničevati obljubo odrešenja. Zato tebe, Brezmadežna Devica, prosimo, pomagaj nam, da bomo v tem letu milosti spoznali, kako zelo smo potrebni Božjega usmiljenja, in kako zelo potrebujemo usmiljenje drug do drugega. Brez usmiljenja namreč ne bomo preživeli. Amen.

Sklepni del maše

13/12/2015 18:38