VATIKAN (ponedeljek, 25. januar 2016, RV) – S svetim očetom se
je danes srečala skupnost Papeškega lombardijskega semenišča v Rimu, ki praznuje petdeseto
obletnico svojega obstoja. Papež je v govoru v ospredje postavil svetega Karla Boromejskega.
Njegovo življenje je bilo neprestano spreobračanje, usmerjeno v premišljevanje podobe
Pastirja. Z njo se je sveti Karel identificiral in hranil svoje življenje, obenem
pa se je zavedal, da imajo besede v realnosti ceno krvi. Pravi duhovniki so zanj bili
sanguinis ministri. Veliko delo teologov tistega časa, ki je doseglo svoj
vrh na koncilu v Trentu, se je uresničilo v svetih pastirjih kot je Karel Boromejski.
Papež je zbranim na avdienci dejal, da so »dediči in priče velike zgodovine svetosti«.
Skušnjava normalnega življenja
V nadaljevanju je posvaril pred skušnjavo po »normalnosti«, biti
pastir, ki mu je dovolj »normalno življenje«. Tak duhovnik je zadovoljen s prejeto pozornostjo, duhovniško
službo presoja na osnovi svojih lastnih uspehov ter se predaja iskanju tistega, kar
je njemu všeč, tako pa postaja mlačen in brez pravega zanimanja za druge. Za nas pa
»normalnost«
pomeni pastoralna svetost, darovanje življenja, je poudaril papež: »Če se duhovnik odloči biti samo neka normalna oseba, bo postal malovreden duhovnik
ali še kaj slabšega.«
Znanje konkretizirati v molitvi in srečanju z osebami
Sveti Karel pa je želel pastirje, ki bi naj bili Božji
služabniki in očetje ljudem, predvsem revnim. A besedo življenja lahko oznanja samo
nekdo, ki je iz svojega življenja naredil neprestani pogovor z Božjo besedo ali še
bolje »z Bogom, ki govori«. Duhovnikom, ki bivajo v lombardijskem semenišču, je v teh letih bivanja v
Rimu zaupano poslanstvo, da se izurijo v tem pogovoru življenja. »Poznavanje različnih disciplin, ki jih študirate, ni namenjeno samemu sebi,«
je izpostavil papež, »treba ga je konkretizirati v molitvenem pogovoru in stvarnem srečanju z osebami.« Molitev, kultura in pastorala so nosilni kamni ene same
zgradbe. Vedno morajo biti trdno povezani, da bi se od blizu podpirali; med seboj
morajo biti dobro zacementirani, da bi bili duhovniki »duhovni ljudje in usmiljeni pastirji, notranje poenoteni z Gospodovo ljubeznijo
in zmožni širiti veselje evangelija v preprostosti življenja«. Zdi se, da mora evangelizacija danes ponovno prehoditi ravno pot preprostosti.
»Preprostost življenja, ki se izogiba vsaki obliki
dvojnosti in posvetnosti, ki ji zadostuje pristno občestvo z Gospodom in brati. Preprostost
jezika: ne pridigarji kompleksne doktrine, ampak oznanjevalci Kristusa, umrlega in
vstalega za nas.«
Odnos duhovnika s škofom
Papež Frančišek je še izpostavil, da je za dobrega
duhovnika pomemben stik s škofom. »Značilnost
škofijskega duhovnika je ravno to, da je škofijski. ''Škofijskost'' pa ima svoj temeljni
kamen v rednem odnosu s škofom, v pogovoru in v razločevanju z njim.« Duhovnik, ki nima rednega odnosa z svojim škofom, se počasi izolira od škofijskega
telesa, zmanjša pa se tudi njegova rodovitnost, ravno zato, ker ne goji pogovora z
očetom škofije, je dejal papež.
Ob koncu je duhovnike, ki prihajajo na študij v Rim iz različnih celin, spodbudil, naj gojijo lepoto prijateljstva in stabilne odnose, da bi tako ustvarili duhovniško bratstvo, ki je močnejše od različnosti. Na ta način bo Papeško lombardijsko semenišče vedno prijetno in obogateno.
All the contents on this site are copyrighted ©. |