Na veliki petek nabirka za Sveto deželo. V jubilejnem letu biti usmiljeni

VATIKAN (četrtek, 11. februar 2016, RV) – Tudi letos bo na veliki petek potekala nabirka za Sveto deželo. Kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, je na vse škofe po svetu naslovil pismo in krajevne Cerkve povabil k duhovni in materialni podpori kristjanov v Sveti deželi.

Kakor da se veliki petek v Sveti deželi še ni končal
Veliki petek je dan, ko se zdi, da je zlo zmagalo, ko je Nedolžni pretrpel smrt na križu. Je dan, za katerega se zdi, da se v Sveti deželi, ki še kar naprej živi čas stalnega nasilja, ni nikoli končal, zapiše v pismu kardinal Sandri. Če bi se pogled razširil na ves svet, nam prav tako ne bi uspelo dati kril upanju v svetlo prihodnost. Človekovo srce, nemirno in trpinčeno, prosi luč, življenje, upanje; prosi, da bi hodilo skupaj z drugimi ljudmi, prosi bratstvo, želi se ponovno podati na pot in hoče videti onkraj stvarnosti, ki ga obdaja, večjo in resničnejšo stvarnost: večno obnavljanje rešitve, ki je že bila dana.

Sveta dežela poziva na zagovor našo ljubezen
Nabirka na veliki petek v nas ponovno prižiga nujo po tem gotovem upanju, po tem globljem in resničnejšem pogledu na zlo, ki nas obdaja, ter zre proti Sveti deželi, na Vzhod našega odrešenja. Tam so naše korenine, tam je naše srce. Po kardinalovih besedah smo dolžniki tistim, ki so se od tam podali, da bi vero ponesli v svet; dolžniki tistim, ki so kljub stalnim konfliktom ostali tam, da bi skrbeli za sledi, ki jih je pustil Jezus in ki nam omogočajo z roko se dotakniti resnice naše veroizpovedi. »Ta dežela poziva na zagovor našo ljubezen.« In to že od vedno, danes pa s še večjo nujnostjo. Kajti »vsaka oseba, ki tam živi in dela, potrebuje naše molitve in našo konkretno pomoč«, da se bo lahko z zaupanjem nadaljevalo zavzemanje za dosego pravičnosti in miru.

V tem jubilejnem letu izkazati usmiljenje
»V tem jubilejnem letu smo še posebej poklicani izkazati svoje usmiljenje in bližino svojim bratom na Bližnjem vzhodu,« izpostavi kardinal. Potrebujejo nas prebežniki, begunci, ostareli, otroci, bolni. V tej deželi na Vzhodu se ubija, se umira, se ugrablja, živi se v strahu za svoje bližnje, trpi se, ko je družina razkosana zaradi emigracije. Doživlja se temo in strah zapuščenosti, osamljenosti in nerazumevanja; doživlja se čas preizkušenj in izzivov, čas mučeništva. Vse to udarja ob našo dolžnost pomagati, pristopiti k stiskam, ustvarjati in iskati možnosti, oblikovati nove načine in kraje za združevanje in pomoč. Vsa dela usmiljenja, potrebna in nujna, nam vsak dan omogočijo, da se z roko dotaknemo naslednjega: če Bog ne sezida mesta, se bodo delavci zaman trudili.

Dežela ekumenizma krvi, dežela izjemne običajnosti
»Živimo trdno oklenjeni križa velikega petka, a nasmejani ob luči vstajenja.« Sveta dežela je kraj dialoga, naseljena z ljudmi, ki ne nehajo sanjati o graditvi mostov. Tu živijo krščanske skupnosti, kjer se oznanja evangelij miru. »Dežela ekumenizma krvi in obenem dežela izjemne običajnosti.«

»Ne moremo ostati brezbrižni. Bogu je človeštvo pomembno, Bog ne zapušča,« kot poudarja papež Frančišek. To se izraža v roki, ki velikodušno ponuja svoj prispevek. Izraža se v tem, da nas ni strah nadaljevati z romanji na kraje našega odrešenja, tudi obiskati šole in razne centre, kjer lahko postanemo bližnji tamkajšnjim kristjanom, prisluhnemo njihovim pričevanjem.

Nabirka za Sveto deželo nas poziva k starodavni dolžnosti, ki jo je zgodovina zadnjih let naredila še bolj nujno. Obenem nam vliva tudi veselje, da lahko pomagamo svojim bratom in sestram.