Ruska pravoslavna Cerkev

VATIKAN (petek, 12. februar 2016, RV) – Papež Frančišek se bo na poti v Mehiko ustavil na Kubi, kjer se bo srečal s patriarhom Moskve in vse Rusije Kirilom. Ruska pravoslavna Cerkev je avtokefalna pravoslavna Cerkev z bizantinsko tradicijo. To pomeni, da tako kot katoliška Cerkev priznava sedem ekumenskih koncilov iz prvega tisočletja. Drugače je v vzhodnih pravoslavnih Cerkvah s sirsko, koptsko ali armensko tradicijo, ki priznavajo le prve tri ekumenske koncile. Iz tega razloga so imenovane tudi predkalcedonske Cerkve, saj je četrti koncil potekal v Kalcedoniji.

Avtokefalnost teh Cerkva se nanaša na dejstvo, da ima vsaka svojega primasa. Le-ta je lahko patriarh, metropolit ali nadškof. Navkljub temu so avtokefalne pravoslavne Cerkve medsebojno povezane z evharističnim občestvom, imajo isto vero in isto apostolsko nasledstvo. Nekatere med njimi so nastale že v apostolski dobi ali prvih stoletjih krščanstva, druge pa tekom drugega tisočletja. Vsaka ima natančno določeno mesto v redu vseh Cerkva. Ta v prvi vrsti temelji na kronološkem vrstnem redu priznanja avtokefalnosti. Prvo mesto pripada patriarhatu v Carigradu, imenovanemu tudi ekumenski patriarhat (primus inter pares oz. prvi med enakimi). Zaradi tega položaja ima določene pravice, kot je na primer sklic in vodenje vsepravoslavnega koncila.

Ruska pravoslavna Cerkev
Ruska pravoslavna Cerkev je avtokefalna od leta 1448 in patriarhalna od leta 1589. Med pravoslavnimi Cerkvami zavzema peto mesto, vendar pa je najpomembnejša zaradi števila vernikov. Skoraj dve tretjini vseh pravoslavnih vernikov po svetu, kar pomeni 200 milijonov, pripada moskovskemu patriarhatu. Ima večnarodni značaj. V 20. stoletju je Ruska pravoslavna Cerkev utrpela najnasilnejše in najdaljše preganjanje v zgodovini krščanstva. Med letoma 1917 in 1941 je bilo zaradi vere preganjanih okoli 350 tisoč ruskih pravoslavnih vernikov. Med njimi je bilo 140 tisoč duhovnikov in 400 škofov. Leta 1939 je bilo odprtih le še 350 pravoslavnih cerkva in samo še dva škofa sta opravljala svojo službo. Pravoslavna Cerkev je po drugi svetovni vojni dobila dovoljenje, da se obnovi, vendar pod strogim nadzorom režima.

Po letu 1988 pa je moskovski patriarhat doživel edinstven razvoj. Takrat je imel samo 76 škofij, 6.900 župnij in 22 samostanov. Danes šteje 293 škofij, 35 tisoč župnij in 900 samostanov. Leta 1988 je bilo v Ruski pravoslavni Cerkvi samo 74 škofov in 6.700 duhovnikov. Leta 2016 ima 384 škofov in 35 tisoč duhovnikov. Patriarhat je imel takrat samo dve akademiji in tri semenišča. Danes razpolaga s petimi akademijami, štirimi univerzami in 50 semenišči.

Patriarh in sveta sinoda
Sedanji patriarh Kiril je bil izvoljen leta 2009, po smrti patriarha Alekseja, ki je umrl 5. decembra 2008. Pred tem je bil predsednik Oddelka za zunanje cerkvene odnose pri moskovskem patriarhatu. To nalogo sedaj opravlja metropolit Hilarion. Kiril je 16. patriarh Moskve in vse Rusije. Najvišji organ, ki ima moč odločanja, je lokalni koncil. Vključuje škofe, duhovnike in laike. Pogostnost sklica tega koncila ni določena. Dejansko se skliče le za izvolitev novega patriarha. Medtem ko mora biti škofovski koncil sklican na štiri leta. Redni organ, ki vodi Cerkev v obdobjih med koncili, je sveta sinoda. Poleg patriarha, ki ji predseduje, je v njej dvanajst članov, sedem stalnih in pet začasnih.

Ruska pravoslavna Cerkev je od leta 1961 članica Ekumenskega sveta Cerkva. Sodeluje tudi v Mednarodni komisiji za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in pravoslavno Cerkvijo v celoti. Prav tako bo sodelovala na vsepravoslavnem koncilu, ki bo potekal med 16. in 27. junijem letos na Kreti.

Odnosi s katoliško Cerkvijo
Za odnose med moskovskim patriarhatom in katoliško Cerkvijo srečanje patriarha Kirila in papeža Frančiška predstavlja nov korak po desetletjih dialoga, zaznamovanega z menjavanjem obdobij zaprtosti in odprtosti. Leta 1997 je skoraj prišlo do srečanja med papežem Janezom Pavlom II. in takratnim moskovskim patriarhom Aleksejem II. v Gradcu. Tudi v času pontifikata Benedikta XVI. se je dvakrat pripravljalo srečanje. A se prav tako ni nikoli uresničilo. Tokratno srečanje bo torej zgodovinsko.