S papežem Frančiškom skozi minuli teden (8. – 11. februar 2016)

Pepelnica: da bi ponovno našli krščansko identiteto
Na pepelnično sredo je vesoljna Cerkev vstopila v postni čas. Papež je slovesno mašo z obredom pepeljenja daroval v baziliki svetega Petra. »Postni čas naj bo čas dobrodejnega 'obrezovanja' dvoličnosti, posvetnosti, brezbrižnosti: da ne bi mislili, da je vse v redu, če sem v redu jaz; da bi razumeli, da tisto, kar šteje, ni odobravanje, iskanje uspeha ali soglasja, temveč čiščenje srca in življenja; da bi ponovno našli krščansko identiteto, to je ljubezen, ki služi, ter ne egoizem, ki služi sam sebi,« je dejal med homilijo. »Stopimo na pot skupaj, kakor Cerkev, uprimo pogled v Križanega. On, ki nas ljubi, nas vabi, da bi se pustili spraviti z Bogom in da bi se vrnili k Njemu, da bi ponovno našli sami sebe.«

Ob Frančišku so somaševali misijonarji usmiljenja, ki jim je papež ob tej priložnosti podelil mandat odpuščanja grehov, ki so sicer pridržani Apostolskemu sedežu, zatem pa jih odposlal v svoje domače Cerkve. »Dragi bratje,« jim je dejal, »da bi pomagali odpirati vrata src, presegati sram in ne bežati pred lučjo. Da bi vaše roke očetovsko blagoslavljale in dvigovale brate in sestre. Da bi po vas Oče polagal svoj pogled in svoje roke na otroke in jim zdravil rane.«

Misijonarji usmiljenja – izražati materinstvo Cerkve
Misijonarji usmiljenja so se že dan prej sestali s papežem na posebni avdienci. Takole jim je govoril: »Predvsem vas želim spomniti, da ste v tem poslanstvu poklicani izražati materinstvo Cerkve. Cerkev je Mati, ker rojeva vedno nove otroke v veri; Cerkev je Mati, ker hrani vero; in Cerkev je Mati tudi, ker nudi Božje odpuščanje, tako da poživlja novo življenje, sad spreobrnjenja. Ne smemo tvegati, da skesanec ne bi doživel materinske navzočnosti Cerkve, ki ga sprejema in ga ljubi. Če tega zaradi naše togosti ne izkusi, bi to bila velika škoda najprej za samo vero, kajti skesancu bi onemogočila, da bi se čutil vključenega v Kristusovo Telo. Poleg tega bi močno omejilo tudi to, da bi se čutil del skupnosti. Mi smo namreč poklicani biti živi izraz Cerkve, ki kakor mati sprejema vsakega, ki se k njej zateče; zavedamo se, da smo po njej vključeni v Kristusa. Ko vstopimo v spovednico, se vedno spomnimo, da je Kristus, ki sprejema, Kristus, ki posluša, Kristus, ki odpušča, da je Kristus, ki podarja mir. Mi smo njegovi služabniki in kot prvi vedno potrebujemo njegovo odpuščanje. «

Papež kapucinom: Bodite možje odpuščanja, sprave in miru
O zakramentu spovedi je sveti oče govoril tudi med mašo, ki jo je daroval skupaj s kapucini z vsega sveta. Ti so množično prišli v Rim zaradi svojih dveh svetnikov, p. Pija in p. Leopolda Mandića, ki sta zavetnika jubileja Usmiljenja, njuni telesi sta bili od 5. do 11. februarja izpostavljeni v Petrovi baziliki. »Bodite možje odpuščanja, sprave in miru,« jim je med homilijo dejal sveti oče. »Govorim vam kot brat in po vas bi želel nagovoriti vse spovednike, predvsem v tem letu Usmiljenja: spovednica je za odpúščanje,« je bil iskren. Če spovednik ne more dati odveze, naj osebe ne ''potolče''. Če nekdo pride iskat tolažbo, odpuščanje in mir v svoji duši, naj najde očeta, ki ga bo sprejel in mu rekel: ''Bog te ima rad.'' In mu to tudi dal čutiti.

Kateheza posvečena jubilejnemu letu v Stari zavezi
»Dragi bratje in sestre, svetopisemsko sporočilo je zelo jasno: pogumno se odprti za delitev dobrin z drugimi. To je usmiljenje! Če želimo usmiljenje od Boga, ga najprej imejmo mi sami med seboj: med sodržavljani, med družinami, med narodi, med celinami,« je dejal papež med sredino splošno avdienco. Med katehezo je govoril o jubilejnem letu pri Izraelcih, izhajal pa iz Druge Mojzesove knjige. Z jubilejem je tisti, ki je postal reven, dobil nazaj vse potrebno za življenje; in kdor je postal bogat, je vrnil revežu to, kar mu je vzel. To je bila »družba, osnovana na enakosti in solidarnosti«. V jubileju so svoboda, zemlja in denar ponovno postali dobrine za vse in ne samo za nekatere. Jubilej je namreč imel to funkcijo, da je »ljudstvu pomagal živeti konkretno bratstvo, oblikovano iz medsebojne pomoči«. »Lahko bi rekli, da je svetopisemski jubilej bil ''jubilej usmiljenja'', saj se ga je živelo v iskrenem iskanju dobrega za brata v stiski.«