Papež v Morelii: Oče, očka, abba, ne dopusti, da bi padli v skušnjavo sprijaznjenosti

MORELIA (torek, 16. februar 2016) – Peti dan apostolskega obiska je papež Frančišek iz mehiške prestolnice odšel v mesto Morelia v zvezni državi Michoacán. V torek dopoldan je na tamkajšnjem stadionu najprej obhajal sveto mašo z duhovniki, redovniki in redovnicami ter semeniščniki. V homiliji je spregovoril o pomenu molitve in poslanstva, navezal pa se je predvsem na dnevni evangelij, ki je govoril o molitvi Očenaš.

Šola molitve je šola življenja
»Obstaja rek, ki pravi takole: "Povej mi, kako moliš in povedal ti bom, kako živiš, povej mi, kako živiš in povedal ti bom, kako moliš." Saj če mi pokažeš, kako moliš, se bom naučil odkriti živega Boga; in če mi pokažeš, kako živiš, se bom naučil verovati v Boga, ki ga moliš, saj naše življenje govori o molitvi in molitev govori v našem življenju. Moliti se naučimo, tako kot se naučimo hoditi, govoriti, poslušati. Šola molitve je šola življenja in šola življenja je kraj, kjer napredujemo v šoli molitve.«

Učenci so v Jezusu otipali življenje Očeta
»Jezus je želel uvesti svoje (učence) v skrivnost Življenja, v skrivnost Njegovega življenja. Pokazal jim je, kaj pomeni biti Božji Sin, in sicer tako, da je jedel, spal, ozdravljal, molil. Povabil jih je, da bi z njim podelili njegovo življenje, njegovo notranjost. Medtem ko so bili z Njim, jim je dal, da so se v njegovem mesu dotaknili življenja Očeta. Dal jim je, da so v njegovem pogledu, v njegovi hoji izkusili moč, novost, da so lahko rekli: "Oče naš". V Jezusu ta izraz ne vsebuje sledi rutine ali ponavljanja. Nasprotno, ima okus življenja, izkušnje, pristnosti. On je znal živeti tako, da je molil in moliti tako, da je živel, izgovarjajoč besedi: Oče naš.« 

Naše poslanstvo je z življenjem izrekati: "Oče naš"
»In povabil nas je, da bi tudi mi tako delali. Naša prva poklicanost je izkusiti to usmiljeno ljubezen Očeta v svojem življenju, v svoji zgodovini. Njegova prva poklicanost je, da nas uvede v to novo dinamiko ljubezni, sinovstva. Naša prva poklicanost je naučiti se reči "Oče naš", reči "Abbà". "Gorje mi, če ne bi oznanjal!" pravi Pavel, gorje mi! In nadaljuje, da oznanjati evangelij ni ponos, ampak nujnost.« (1Kor 9,16)
»Povabil nas je, da bi imeli delež pri Njegovem življenju, pri božjem življenju: gorje nam, če ga ne delimo, gorje nam, če nismo priče tega, kar smo videli in slišali, gorje nam. Nismo in ne želimo biti božji uradniki, nismo in nikoli ne želimo biti uslužbenci Boga, ker smo povabljeni, da bi imeli delež pri njegovem življenju; povabljeni smo, da bi vstopili v njegovo srce; srce, ki  moli in živi izrekajoč: "Oče naš". Kaj je poslanstvo, če ne to, da s svojim življenjem izrekamo: "Oče naš?"«

Na Očeta se obračamo s prošnjo: ne dovoli, da bi padli v skušnjavo
»Na tega našega Očeta se vsak dan obračamo s prošnjo: ne dovoli, da bi padli v skušnjavo. Tudi Jezus sam je delal isto. Molil je, da mi, njegovi učenci – nekdanji in današnji – ne bi padli v skušnjavo.« Katera je ena od skušnjav, ki nas lahko napade? Katera je ena od skušnjav, ki ne izhaja zgolj iz opazovanja stvarnosti, ampak iz živetja le-te? Katera je skušnjava, ki nam lahko pride iz okolij, v katerih pogosto prevladuje nasilje, pokvarjenost, trgovina z mamili, prezir dostojanstva osebe, ravnodušnost do situacij trpljenja in negotovosti? Katero skušnjavo bi lahko imeli vedno znova pred to stvarnostjo, za katero se zdi, da je postala sistem, ki se ga ne da odstraniti?«

Najhujša skušnjava: sprijaznjenost
»Mislim, da bi jo lahko povzeli z besedo sprijaznjenost. Pred to stvarnostjo nas lahko premaga eno od najljubših orožij hudiča: sprijaznjenost. Sprijaznjenost, ki nas paralizira in nam prepreči ne samo da bi hodili, ampak da bi napredovali; sprijaznjenost, ki nas ne samo prestraši, ampak zabarikadira v naših "zakristijah" in navideznih gotovostih; sprijaznjenost, ki nam ne samo preprečuje, da bi oznanjevali, ampak nam preprečuje, da bi slavili. Sprijaznjenost, ki nam ne samo preprečuje, da bi načrtovali, ampak nam preprečuje, da bi tvegali in spreminjali stvari. Zato, Oče Naš, ne dovoli, da bi padli v skušnjavo.«

Pomembnost spomina, zgodovine
»Kako dobro nam bo delo, če bomo v trenutkih skušnjav pomislili na svoj spomin! Zelo nam pomaga, če pogledamo, iz kakšnega 'materiala' smo narejeni. Ni se vse začelo z nami, ne bo se vse končalo z nami; zato nam bo dobro delo, če obnovimo zgodovino, ki nas je pripeljala do tukaj.«

Vasco Vásquez de Quiroga, Španec, ki je postal indijanec
»In pri tem spominjanju ne moremo izpustiti nekoga, ki je tako ljubil ta kraj, da je postal sin te zemlje.« Pri tem je papež Frančišek spomnil na besede Vasca Vásqueza de Quiroge, ki je o sebi rekel: »"Iztrgali so me s sodišča in me postavili v polnost duhovništva zaradi mojih grehov. Mene, ki sem nekoristen in popolnoma nesposoben, da bi izvršil  tako veliko nalogo; mene, ki nisem znal veslati, so izbrali za prvega škofa Michoacána."« (Vasco Vásquez de Quiroga, Pastoralno pismo, 1554)

»Z vami se želim spomniti tega oznanjevalca, ki je znan tudi pod imenom "Tata Vasco" ali kot "Španec, ki je postal indijanec". Stvarnost, ki so jo živeli indijanci Purhépechas, ki jih je sam opisal kot "prodane, zatirane in postopače po tržnicah, ki po tleh pobirajo ostanke", ga še zdaleč ni vodila v skušnjavo brezbrižnosti in sprijaznjenosti. Spodbudila je njegovo vero, njegovo življenje, njegovo sočutje in ga spodbudila, da je uresničil različne pobude, ki so bile kot "svež veter" sredi takratnih hromečih in nepravičnih stvarnosti. Bolečina trpljenja njegovih bratov je postala molitev in molitev je postala konkreten odgovor. Zato si je med indijanci prislužil ime "Tata Vasco", ki v jeziku purépechas pomeni: očka.«

Oče, očka, abbà
»Oče, očka, abbà... To je molitev, to je izraz, h kateremu nas je povabil Jezus. Oče, očka, abbà, ne dopusti, da bi padli v skušnjavo sprijaznjenosti; ne dovoli, da bi padli v skušnjavo izgube spomina; ne dovoli, da bi padli v skušnjavo, da bi pozabili naše prednike, ki so nas s svojim življenjem naučili reči: Oče naš.«