Papež predstavnikom sveta dela: »Kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom?«

CIUDAD JUÁREZ (sreda, 17. februar 2016, RV) – S predstavniki sveta dela se je papež Frančišek srečal v kolegiju Bachilleres, ki velja za eno najuglednejših šolskih ustanov zvezne države Chihuahua. Približno tri tisoč predstavnikov delodajalcev in delavcev, različnih delavskih organizacij in podjetniških združenj, je papež odločno spodbudil, naj gradijo Mehiko, ki si jo njihovi otroci zaslužijo, ter izpostavil vrsto problematičnih razmer, s katerimi se Mehičani spoprijemajo.

Mehika, ki si jo njen narod in njeni otroci zaslužijo
Pogovori in srečanja, namenjena iskanju najboljših možnosti, si zaslužijo priznanje, a seveda niso dovolj. Pa vendar si po Frančiškovem prepričanju danes ne moremo privoščiti razkošja, da bi odrezali vsako možnost za srečanje, razpravo, soočenje in iskanje. To je namreč edini način za gradnjo jutrišnjega dne, za tkanje trajnih odnosov, zmožnih oblikovati takšno ureditev, ki bo počasi zgradila družbene vezi, pretrgane zaradi pomanjkanja komunikacije in majhnega spoštovanja, ki sta potrebna za zdravo sobivanje. Papež je izrazil upanje, da bi srečanje pomagalo pri gradnji prihodnosti ali pa bilo dobra priložnost, da bi Mehika dobila tisto obliko, ki si jo njen narod in njeni otroci zaslužijo.

 Iskati priložnosti za dostojno delo
Na srečanju zbrani predstavniki dela imajo isto odgovornost, je poudaril papež: iskati priložnosti za dostojno delo, ki je dejansko koristno za družbo in predvsem za mlade te dežele. »Ena največjih stisk, ki so jim izpostavljeni vaši mladi, je pomanjkanje priložnosti za izobraževanje ter za trajno in donosno delo, ki bi  jim omogočilo delati načrte. To v mnogih primerih povzroča situacije revščine. Ta revščina pa postane dober teren, da se pade v spiralo trgovine z drogo in nasilja. To je razkošje, ki si ga nihče ne more privoščiti. Sedanjosti in prihodnosti Mehike se ne sme pustiti samih in zavrženih,« je bil neposreden papež Frančišek.

Bog bo terjal račun od zasužnjevalcev naših dni
Čas, v katerem živimo, je za načelo osebnih odnosov postavil »paradigmo ekonomske koristnosti«. Prevladujoča miselnost najpogosteje zagovarja profit za vsako ceno in takoj. Povzroča izgubljanje etične dimenzije v podjetniških dejavnostih, predvsem pa pozablja, da je največja investicija vlaganje v ljudi, osebe in njihove družine. Največja investicija je ustvarjanje priložnosti. »Prevladujoča miselnost postavlja pretok oseb na uslugo pretoku kapitala ter tako v mnogih primerih povzroča izkoriščanje zaposlenih, kakor da so predmeti, ki se jih uporabi in odvrže. Bog bo terjal račun od zasužnjevalcev naših dni. Mi pa moramo narediti vse, kar je mogoče, da teh situacij več ne bi bilo. Pretok kapitala ne sme določati pretoka in življenja oseb,« je poudaril.

Ko je zanikana nedotakljivost osebe, se celotna družba začne kvariti
Edini zahteva družbenega nauka Cerkve je usmeriti pozornost na nedotakljivost oseb in družbenih struktur, je nadaljeval papež. Vsakokrat ko bo ta ogrožena ali zvedena na potrošno blago, bo družbeni nauk Cerkve dvignil preroški glas in pomagal, da se ne bi izgubili v zapeljivem morju ambicij; vsakokrat ko je nedotakljivost osebe zanikana, se celotna družba začne kvariti. In to ne nasprotuje nikomur, ampak je v korist vseh. »Vsak sektor ima dolžnost, da skrbi za dobro vseh,« je izpostavil papež. Vsi se moramo boriti, da bi delo bilo področje humanizacije in prihodnosti, prostor za graditev družbe in državljanstva.  Takšna drža ustvarja takojšnje izboljšanje, na koncu pa se preoblikuje v kulturo, ki pospešuje prostore, primerne za vse. Ta kultura, ki se pogosto rodi iz napetosti, ustvarja nov slog odnosov in nov slog naroda.

Kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom?
»Kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom?« je vprašal papež. To mora biti naše obzorje, naš cilj, in za to se moramo povezati in delati. »Kaj želi Mehika zapustiti svojim otrokom? Želi zapustiti spomin na izkoriščanje, neprimerne plače, nadlegovanje na delu? Ali pa želi zapustiti kulturo spomina na dostojno delo, spodobno streho in zemljo za obdelovanje?« Bodo tisti, ki bodo prišli za nami, dihali »zrak korupcije, nasilja, negotovosti in obupa ali pa, nasprotno, zrak, ki bo zmožen ustvarjati alternative, ustvarjati obnovo in spremembo«?

Mehika, kjer ne bo oseb prve, druge ali četrte kategorije
Takšen načrt ni lahek, a slabše je pustiti prihodnost v rokah korupcije, surovosti, pomanjkanja enakosti; slabše je, ko ni nikakršnega pogajanja in ne vrednotenja; slabše je pustiti, da tekmovalni svet vedno odreja usodo narodov. »Zaslužek in kapital nista dobrini nad človekom, ampak služita skupnemu dobremu. Kadar je skupno dobro vdano profitu, kapital pa je edini možni zaslužek, se to imenuje izključevanje.« Ob koncu govora je papež Frančišek vse zbrane povabil, naj sanjajo in gradijo takšno Mehiko, ki si jo njihovi otroci zaslužijo: »Mehiko, kjer ne bo oseb prve, druge ali četrte kategorije, ampak Mehiko, ki bo znala v drugem prepoznati Božjega otroka.«