Papež zapornikom: Ne ujetniki preteklosti. Odpreti vrata v prihodnost

CIUDAD JUÁREZ (sreda, 17. februar 2016, RV) –Dvanajsto apostolsko potovanje papeža Frančiška v Mehiko se približuje sklepnemu delu. Danes se sveti oče mudi v zvezni državi Chihuahua, ki meji na Združene države Amerike. Dopoldne je prispel v največje mesto Ciudad Juárez, kjer so na programu obisk kaznilnice, srečanje s svetom dela ter sklepna sveta maša. Takoj zatem se bo papež Frančišek poslovil od Mehike in z mednarodnega letališča Ciudada Juáreza poletel proti Italiji. Na rimsko letališče Ciampino bo prispel jutri popolne.

Z vami želim praznovati jubilej Usmiljenja
Zavod za prestajanje zaporne kazni »CeReSo št. 3« je pravzaprav ustanova za prekvalifikacijo zapornikov in izpolnjuje mednarodne standarde na tem področju. V njem kazen prestaja okoli tri tisoč oseb. Papež Frančišek je najprej obiskal zapornikško kapelo in z navzočimi zmolil Zdravamarijo, blagoslovil navzoče ter jih priporočil sv. Maksimilijanu Kolbeju ter Guadalupski Mariji. Na srečanju s papežem Frančiškom je bilo navzočih okoli 700 zapornikov, kakšnih petdeset je sveti oče tudi osebno pozdravil. Prisluhnil je pričevanju ene od njih, zatem pa vse še sam nagovoril. Kot je dejal, je tudi z njimi želel praznovati jubilej Usmiljenja: »Danes želim skupaj z vami še enkrat poudariti zaupanje, h kateremu nas spodbuja Jezus: usmiljenje, ki objema vse in na vseh koncih zemlje. Ni kraja, ki ga njegovo usmiljenje ne bi moglo doseči, ni prostora in ne osebe, ki se je usmiljenje ne bi moglo dotakniti.«

Zapori – znamenje družbe, ki je zavrgla svoje otroke
Papež je povedal, da je obhajanje jubileja Usmiljenja potrebno, da bi zlomili začarane kroge nasilja in prestopništva. Izgubljenih je bilo že veliko let, ko se je mislilo in verjelo, da se vse lahko reši z izolacijo, ločitvijo, zapiranjem. Pozabili pa smo na tisto, kar je zares zaskrbljujoče: življenje oseb, življenje njihovih družin in tistih, ki so trpeli zaradi nasilja. »Božje usmiljenje nas spominja, da so zapori znamenje, kako živimo kot družba. V mnogih primerih so znamenje tišine in opuščanj, ki jih povzroča kultura odmetavanja. So znamenje kulture, ki je nehala staviti na življenje; znamenje družbe, ki je zavrgla svoje otroke,« je dejal.

Vzpostaviti sistem družbenega zdravja
Izpostavil je, da se ponovno družbeno vključevanje ne začne med stenami zaporov, ampak že prej, »zunaj«, na ulicah mesta. Ponovno vključevanje ali rehabilitacija se začne z oblikovanjem sistema, ki ga lahko imenujemo »družbeno zdravje«, torej družbe, ki se trudi, da ne bi zbolela zaradi pokvarjenih odnosov v soseskah, šolah, na trgih in ulicah, v stanovanjih in na celotnem družbenem področju. To je sistem družbenega zdravja, ki ustvarja učinkovito kulturo in ki preprečuje situacije, ki bi lahko ranile ali pokvarile družbeno tkivo. Problem varnosti se po papeževem prepričanju ne reši samo z zapiranjem, ampak je poziv, da se soočimo s strukturnimi in kulturnimi vzroki zanj, ki prizadenejo celotno družbeno tkivo.

Jezusova skrb za obsojence je moralni imperativ za družbo
Frančišek je spomnil, da je Jezusova skrb za lačne, žejne, brezdomce in obsojence vedno izražala usmiljenje Očeta. Ta zato postane moralni imperativ za vso družbo, ki bi naj zagotavljala nujne pogoje za boljše sobivanje. V zmožnosti družbe, da vključuje svoje reveže, bolne ali obsojence, se zanje nahaja tudi možnost, da ozdravijo svoje rane in postanejo graditelji dobrega sobivanja. »Ponovno družbeno vključevanje,« je poudaril papež, »se začne z obiskovanjem šole vseh naših otrok in z dostojnim delom za njihove družine, tako da se ustvarjajo javni prostori za prosti čas in rekreacijo, omogočajo zahteve po civilnem udeleževanju, zagotavljajo zdravstvene usluge, dostop do osnovnih storitev …«

Ne ujetniki preteklosti. V družbi postati preroki
»Z vami praznovati jubilej Usmiljenja pomeni naučiti se, da ne ostanemo ujetniki preteklosti, včerajšnjega dne. Pomeni naučiti se odpreti vrata v prihodnost, v jutri: pomeni verjeti, da so stvari lahko drugačne,« je poudaril papež. »Z vami praznovati jubilej Usmiljenja pomeni povabiti vas, da dvignete glavo in delate za dosego želene svobode.« Res je, da se ni mogoče vrniti nazaj, vendar pa to ne pomeni, da ne obstaja možnost za pisanje nove zgodovine od zdaj naprej, je spodbujal sveti oče. »Vi trpite bolečino padca, čutite kesanje zaradi svojih dejanj, in vem, da se v mnogih primerih, sredi velikih omejitev, trudite ponovno zgraditi svoje življenje.«

Zaporniki so spoznali moč bolečine in greha, zato jih je papež opozoril, naj ne pozabijo, da imajo na razpolago tudi moč vstajenja, moč božjega usmiljenja, ki vse stvari dela nove. Sedaj jih lahko doleti najtežji del, a ker jim ta lahko da boljšo prihodnost, naj si že sedaj prizadevajo spremeniti situacije, ki povzročajo nadaljnje izključevanje. Govorijo naj s svojimi dragimi, pripovedujejo naj jim o svojih izkušnjah, pomagajo naj zaustaviti začarani krog nasilja in izključevanja, jih je opogumljal papež Frančišek. »Kdor je globoko trpel zaradi bolečine in je 'doživel pekel', lahko postane prerok v družbi. Zavzemajte se, da ta družba, ki uporablja in odmetava, ne bo več terjala žrtev.«