P. Ronchi med šesto meditacijo o transparentnosti Cerkve

VATIKAN (sreda, 9. marec 2016, RV) – Papež Frančišek je skupaj s sodelavci rimske kurije že četrti dan na postnih duhovnih vajah v kraju Ariccia blizu Rima. P. Ermes Ronchi iz reda Marijinih služabnikov je današnjo dopoldansko meditacijo posvetil Jezusovemu vprašanju: »Koliko hlebov imate?« V ospredje je postavil dva poudarka: transparentnost cerkvenih dobrin in boj proti lakoti in potratnosti hrane. »Kar najbolj prizadene krščansko ljudstvo,« je dejal voditelj duhovnih vaj, »je navezanost klera na denar. Kar ga dela srečnega, pa je skupni kruh.«

Brez strahu pred transparentnostjo
Obstajajo tako zelo lačne osebe, da zanje Bog ne more biti drugega kakor kruh. Življenje se začne z lahkoto. Biti živi pomeni čutiti lakoto. In če pogled nekoliko razširimo, vidimo lakoto množice, revežev, na milijone iztegnjenih rok, ki prosijo nekaj za jesti – ne prosijo verske definicije. In kako odgovarja Cerkev?

Evangeljske besede, na katere se je oprl p. Ronchi, so iz prizora o pomnožitvi kruha in rib. Učenci prosijo Jezusa, naj razpusti množico ljudi, ker so lačni. On pa jim pravi, naj jih sami nasitijo. Na ugovarjanje, da jih je preveč, jim učitelj pravi: »Koliko hlebov imate?« Jezus je zelo praktičen; pravi jim, naj preštejejo, kar imajo. Enako pravi vsem učencem, tudi danes. Koliko denarja imate in koliko hiš? Kakšen način življenja imate? »Cerkev se ne sme bati transparentnosti. Nič strahu pred jasnostjo o svojem kruhu in ribah, o svojih dobrinah,« je dejal p. Ronchi. »Sicer imamo dimne zavese, ki jih dvigamo, izmikajoče se odgovore, za katerimi se skrivamo in ki razjedajo zaupanje in verodostojnost. Kar najbolj rani krščansko ljudstvo je navezanost klera na denar, včasih celo na prevaro darežljivih in revnih. Kar ga najbolj razžalosti in celo razburi, sta dve drži pri kleru: pedofilija in denar. Kar pa ga dela srečnega, je kruh, ki se razdeli.«

Ko moj kruh postane naš kruh, malo postane dovolj
Transparentnost nas naredi za pristne. In kadar je kdo pristen, je tudi svoboden. Kakor Jezus, ki se nikomur ni pustil kupiti in ni nikoli vstopil v hišo mogočnežev, razen kot ujetnik. Kadar nimamo, hočemo zadržati zase, je pojasnjeval p. Ronchi in kot primer navedel redovne skupnosti, ki z upravljanjem dobrin poskušajo ustvariti varnost, ki jo spodkopava kriza poklicev. Jezusova logika pa je logika daru. V evangeliju ljubiti pomeni dati. Čudež pomnožitve hrane nam pravi, da Jezus ne čaka na zadostno količino kruha. Kar želi je, da se kruh razdeli. »V skladu s skrivnostnim božjim pravilom je takole: ko moj kruh postane naš kruh, malo postane dovolj. Lakota pa se začne, kadar tesno stiskam k sebi svoj kruh, kadar sit Vzhod tesno drži zase svoj kruh in svoje dobrine. Nasititi vso zemljo je mogoče, kruha je v izobilju. Ni ga treba pomnožiti, ampak razdeliti, začenši pri sebi. Niso potrebne čudežne pomnožitve, ampak potolči Goljata odmetavanja hrane in kopičenja nekaterih.«

Dajajte in dobili boste potlačeno in zvrhano mero. V tej Jezusovi obljubi je skrivnostna in brezmejna ekonomija daru in stoternosti. Po Ronchijevih besedah to kaže, da poslednja resnica sledi logiki daru in ne logiki spoštovanja predpisov. Zadnje vprašanje bo: si dal malo ali dosti? Od tega je odvisno življenje in ne od dobrin. Da bi spremenili svet, je dovolj pet podarjenih hlebov. »Če dam na razpolago moj kruh in dam jesti lačnemu, ne bom spremenil sveta, ne bom spremenil strukture nepravičnosti; a vcepil sem idejo, da lakota ni nepremagljiva, da se lakota drugih dotika mojih pravic, da tistega, ki je v stiski, ne prepustim toku, da je delitev dobrin z drugimi človeku najbolj lastna značilnost,« je dejal p. Ronchi.

Peta meditacija zastavila vprašanje: »Vidiš to ženo?«
»Vidiš to ženo?« pa je bilo vprašanje, peto po vrsti, o katerem so udeleženci postnih duhovnih vaj premišljevali včeraj popoldne. Farizej Simon povabi Jezusa v svojo hišo. Tja pride tudi ženska, za katero so vsi vedeli, da je velika grešnica. Približa se Jezusu, mu s solzami moči noge in jih briše s svojimi lasmi, jih poljubi in mazili z oljem. Pred Simonovim neodobravanjem Jezus pravi: »Vidiš to ženo?« In doda: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.«

V hiši Simona farizeja pride do konfliktnega prizora: pobožen mož in grešnica, mogočnež in ženska brez imena, postava in dišava, pravilo in ljubezen. Simonova napaka je njegov obsojajoči pogled. Jezus pa je vse svoje zemeljsko življenje učil gledati s pogledom, ki ne obsoja in ki vključuje, z usmiljenim pogledom, je p. Ronchi usmerjal svojo meditacijo. »Simon v središče odnosa med človekom in Bogom postavi greh in ga naredi za nosilno os religije. To je zmota moralistov vsake dobe,« je dejal. »Jezus pa ni moralist. V središče postavi osebo s solzami in nasmehi, njeno boleče in radostno meso, ne pa zakona.« Še preden smo grešniki, smo namreč reveži; prej smo krhki in ujetniki tisočih omejitev kakor pa krivi. Mi smo tisti, ki moraliziramo evangelij. A evangelij ni morala, temveč je pretresljiva osvoboditev. Vodi nas ven iz paradigme greha in nas vodi v paradigmo polnosti življenja.

Simon na preteklost tiste žene gleda kot na vrsto prestopkov. Jezus pa vidi v njej veliko ljubezni. »Jezus ne zanika, kdo je, ne pretvarja se, da ne vé, ampak jo sprejme. Z njenimi ranami in predvsem z njeno iskro svetlobe, ki jo v njej prebudi.« Spremeni zorni kot in naredi prostor za zadnje. Z greha žene preusmeri pozornost na Simonove pomanjkljivosti. In če bi Jezus vprašanje »Vidiš to ženo?« zastavil meni? »Kaj nam povzroča toliko strahu, da moramo vzpostaviti distanco do te žene in do drugih žensk?« Jezus je suvereno brezbrižen do preteklosti te osebe, do njenega spola; nikoli ne razmišlja na podlagi nekih kategorij ali stereotipov. »Kadar človek ljubi, opravlja božanska dela; kadar Bog ljubi, opravlja človeška dela in to počne z mesenim srcem,« je dejal p. Ronchi.