Papež med katehezo o Psalmu 51: Vsi potrebujemo Božje usmiljenje

VATIKAN (sreda, 30. marec 2016, RV)  – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o Psalmu 51 in tako sklenil niz katehez o usmiljenju v Stari zavezi. Izpostavil je, da je Bog večji od vsakega našega greha in da je tisto, kar zares potrebujemo v življenju, odpuščanje. »Dragi bratje in sestre,« je dejal, »Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.«

»Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti«
Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja, je papež začel katehezo. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se po papeževih besedah nahaja »trenutek sprave z Bogom«. »Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje,« je dejal papež Frančišek.

Psalm se začne z naslednjimi besedami:
»Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
Popolnoma me operi moje krivde,
mojega greha me očisti.«

Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. »Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha.« Uporabljene so podobe kot: izbriši, operi me, očisti me. Kot je zatrdil papež, se v tej molitvi pokaže resnična človekova potreba: »Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti.« Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem – kot je izpostavil sveti oče – zaupati v usmiljenje: »Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno in je vedno večji od vsega.«

Grešnik, ki postane novo bitje
Frančišek je nadaljeval, da kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. »Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili,« je zatrdil papež. Spodbudil je, da kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

Psalmist moli:
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
duha stanovitnosti v meni obnovi …
Uporne bom učil tvojih potov,
grešniki se bodo vrnili k tebi.«

Da bomo priče Božjega odpuščanja
Papež Frančišek je ob koncu kateheze ponovno poudaril, da je to, kar zares vsi potrebujemo, Božje odpuščanje, ki je »največje znamenje njegovega usmiljenja«. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim, je pripomnil sveti oče in sklenil z molitvenimi besedami: »Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«