Papež Frančišek: Ponesimo vsem žarek luči vstalega Kristusa, znamenje njegove usmiljene moči

TRG SV. PETRA (nedelja, 10. april 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij pripoveduje o tretjem prikazanju vstalega Jezusa učencem na obali Galilejskega jezera, z opisom čudežnega ulova (prim. Jn 21, 1-9).« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor pred molitvijo Raduj se Kraljica na tretjo velikonočno nedeljo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče dejal: »Dragi bratje in sestre, z upanjem, ki nam ga je podaril vstali Kristus, ponavljam poziv za osvoboditev vseh ugrabljenih oseb na področjih oboroženega spopada. Še posebej bi rad spomnil na salezijanskega duhovnika Toma Uzhunnalila, ki je bil ugrabljen, 4. marca v Adenu v državi Jemen.« Papež je nadalje spomnil, da v Italiji obhajajo narodni dan za Katoliško univerzo Sacro Cuore (Sveto Srce), ki letos nosi naslov: »V jutrišnji Italiji bom tudi jaz.«

Pripoved je postavljena v vsakdanjik učencev, ki so se vrnili domov ter na svoje ribiško delo, po pretresljivih dnevih trpljenja, smrti in vstajenja Gospoda. To kar se je zgodilo, je bilo za njih zelo težko razumeti. Toda, ko se zdi, da je vsega konec, je spet Jezus, ki ponovno 'išče' svoje učence. On je, ki jih gre iskat. Tokrat jih je srečal ob jezeru, na katerem so v čolnih  preživeli noč, ne da bi kaj ujeli. Prazne mreže se zdi, da so kot obračun njihove izkušnje z Jezusom. Poznali so ga, zapustili so vse in šli za njim, polni upanja… in sedaj, so ga videli vstalega, potem je šel, za njih je bilo kot sanje?

Toda ob jutranji zarji se pojavi ob obali jezera Jezus, a oni ga niso prepoznali (prim. v. 4). Tem utrujenim in razočaranim ribičem Gospod pravi: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Učenci so verjeli Jezusu in rezultat tega je bil neverjetno obilen ulov. V tem trenutku se je Janez obrnil k Petru in mu rekel: »Gospod je!« (v. 7). Takoj se je Peter vrgel v vodo ter zaplaval proti obali, proti Jezusu. V tem vzkliku: »Gospod je!«, je vse navdušenje velikonočne vere, polne veselja in čudenja, ki tako postane popolno nasprotje zbeganosti, obupanosti, občutka nemoči, kar se je nabralo v dušah učencev. Navzočnost vstalega Jezusa spremeni vsako stvar: svetloba premaga temo, jalovo delo postane ponovno rodovitno in obetajoče, na mesto občutka utrujenosti in zapuščenosti ponovno pride zagon in gotovost, da je On z nami.

Od takrat ta ista občutja poživljajo Cerkev, skupnost Vstalega. Vsi mi smo skupnost Vstalega. Če se površnemu pogledu včasih zdi, da sta prevladala temačnost zla in vsakodnevno prazno prizadevanje, Cerkev z gotovostjo ve, da nad tistimi, ki hodijo za Gospodom Jezusom, sveti neminljiva luč velike noči. Veliko oznanilo vstajenja vlije v srca vernikov tisto intimno veselje ter nepremagljivo upanje. Kristus je resnično vstal! Tudi danes Cerkev odzvanja to praznično oznanilo. Veselje in upanje se še vedno pretakata v srcih, na obličjih, v gestah, v besedah. Vsi mi kristjani smo poklicani sporočati to sporočilo vstajenja tistim, ki jih srečamo, še posebej tistemu, ki trpi, ki je osamljen, ki se je znašel v bednih razmerah, bolnikom, beguncem, odrinjenim. Vsem ponesimo žarek luči vstalega Kristusa, znamenje njegove usmiljene moči.

Naj On, Gospod, obnovi tudi v nas velikonočno vero, da se bomo vedno bolj zavedali svojega poslanstva v službi Evangeliju in bratom. Napolni naj nas s svojim Svetim Duhom, da bomo ob pomoči Marijine priprošnje z vso Cerkvijo lahko oznanjali veličino njegove ljubezni in bogastvo njegovega usmiljenja.