Papež na povratku z Lezbosa odgovarjal na vprašanja novinarjev

VATIKAN (sobota, 16. april 2016, RV) – Na poti z Lezbosa v Rim je na letalu potekala novinarska konferenca, na kateri je p. Federico Lombardi najprej prebral izjavo o papeževem hotenju, da se vrnejo z njim na istem letalu tri družine iz Sirije. Papež Frančišek se je zatem zahvalil vsem za ta zelo naporen delovni dan, ki je bil, kot je rekel: Zelo močan zame, pa tudi za vas.« Najprej je novinarka Ines San Mertin postavila dve vprašanji v španščini o sporazumu med EU in Turčijo o beguncih v Grčiji ter o jutranjem srečanju papeža s Berniem Sandrersom v domu sv. Marte. Papež je odgovoril: »Najprej tu ne gre za nikakršno politično špekuliranje. Sporazuma med Turčijo in Grčijo nisem dobro poznal. Videl sem o njem v časopisih. To kar se je zgodilo (12 beguncev) je nekaj čisto človeškega, humanitarnega. Navdih za to je pred kakšnim tednom prišel enemu od mojih sodelavcev in jaz sem to takoj sprejel, takoj, saj sem videl, da je Sveti Duh, ki govori.« Papež je zatem v osnovi ponovil to, kar je že prebral p. Lombardi. Glede drugega vprašanja pa je dejal, da je bil senator Sandres, ki je prišel na simpozij »Centesimus Annus«, ko se je papež spustil v preddverje doma sv. Marte tam. »Vedel je, da bom šel ven ob tej uri in me je želel prijazno pozdraviti. Pozdravil sem ga, mu stisnil roko v pozdrav, tudi njegovi ženi in tudi drugemu zakonskemu paru, ki je bil z njim… Stisk roke in nič več… To je olikano, to se imenuje 'olika' in ne vmešavanje v politiko. Če kdo misli, da je pozdraviti nekoga, vmešavati se v politiko, mu priporočam, da poišče psihiatra.«

Drugo vprašanje je papežu postavila Francia Giansoldati, ki po besedah p. Lombardija dobro pozna papeža in tudi papež njo. Izpostavila je papeževo besedo »sprejem« in pa drugo besedo, o kateri pa papež po njenem mnenju ne govori veliko in na koncu vprašala: »Zakaj ste danes dali s tem tako zelo lepim plemenitim dejanjem prednost trem popolnoma muslimanskim družinam? »Res je, nisem izbral kristjanov… te tri družine so imele veljavne dokumente in smo to lahko uredili. Na seznamu sta bili dve krščanski družini, ki pa nista imeli urejenih dokumentov, žal niso imeli tega privilegija… Vseh teh dvanajst, so Božji otroci. Privilegij je, da so Božji otroci.« Papež je bil vesel, da ga je Francia vprašala o integraciji, ki je bila, kakor se zdi, po drugi svetovni vojni pozabljena, saj danes zaradi tega obstajajo geti po Evropi. Nekateri teroristi, ki so izvršili teroristična dejanja, so sinovi in vnuki, rojeni v tisti državi, rojeni v Evropi. Kaj se je dogajalo? Ni bilo nobene politike integracije in to je zame bistveno in to tako zelo, da sem, če pogledate post sinodalno apostolsko spodbudo o družini, sicer to je drug problem, omenil integracijo kot eno od treh pastoralnih razsežnosti za družine v težavah, torej integracijo takšnih družin v življenje Cerkve. Danes mora Evropa ponovno pridobiti to sposobnost, ki jo je vedno imela.«

Tretje vprašanje je svetemu očetu postavila Elena Pinardi, ki je spregovorila o tem, kako številne evropske države ponovno vzpostavljajo kontrolo ali celo bataljone ob mejah Evrope in zatem postavila vprašanje: »Je konec schengna, je konec evropskih sanj?« »Tega ne vem, toda razumem vlade, tudi narode, da imajo določen strah. To razumem, saj moramo imeti veliko odgovornost glede sprejema. En element te odgovornosti je, kako se bodo integrirali ti ljudje in tudi mi. Vedno sem ponavljal, da postavljanje zidov ni rešitev. To smo videli ob padcu enega od njih v prejšnjem stoletju. To nič ne reši. Graditi moramo mostove. Toda mostove je potrebno graditi s pametjo, z dialogom, z integracijo… Zapiranje mej ne reši nič, saj dolgo zaprtje meje škodi lastnemu narodu. Evropa mora hitro pripraviti politiko sprejemanja in integriranja, rasti, dela, reformo ekonomije. Vse te stvari so mostovi, zaradi katerih ne bo potrebno graditi zidov. Toda ta strah popolnoma razumem. Sedaj bi pa rad spremenil temo, saj po tem, kar sem videl, kar ste vi videli v begunskem centru, gre človeku na jok. Otroci… s seboj sem prinesel, da vam pokažem, otroci so mi podarili številne risbice. Torej, kaj želijo otroci? Mir, saj trpijo. Res je, da imajo tam vzgojne ure… Kaj vse so videli ti otroci! Poglejte, videli so, kako se je en otrok utopil. To nosijo otroci v svojem srcu. Res, danes mi je šlo na jok. Na jok. Isto tematiko je narisal otrok iz Afganistana… To vidi sonce in joka. Toda, če je sonce sposobno jokati se, smo tudi mi. Ena solza nam bo dobro dela.«

Za tem je papež Frančišek na vprašanje Fanny Carrier: »Zakaj ne ločuje med tistimi, ki bežijo pred vojno in tistimi, ki bežijo zaradi lakote in še ali lahko Evropa sprejme vso to bedo sveta?«, odgovoril: »Res je. Danes sem rekel v govoru: »nekateri bežijo zaradi vojn, drugi zaradi lakote«. Oboje pa je posledica izkoriščanja tako zemlje… Pred kakšnim mesecem mi je neki predsednik vlade iz Afrike rekel, da je bila prva odločitev vlade ponovna pogozditev, saj je vsa prst postala mrtva zaradi izsekavanja. Dobro delo je potrebno storiti obojim…« Papež je nato dejal, da bi za en dan povabil trgovce z orožjem, posebno tiste, ki dajejo orožje različnim skupinam v Siriji, da preživijo v begunskem taborišču.«

Po nekaterih vprašanjih, ki so se posredno ali neposredno dotikali današnjega potovanja na Lezbos ali migrantske krize je Francis Rocca postavil vprašanje glede novosti ali ne novosti v tej apostolski spodbudi, saj namreč po njegovem mnenju eni pravijo, da so, drugi da niso. »Vprašanje je glede neke konkretne osebe, katoličana, ki želi vedeti; so kakšne nove konkretne možnosti, ki jih ni bilo pred objavo apostolske spodbude?« »Rekel bi, da ja! Seveda, odgovor je preveč kratek. Vsem vam priporočam, da preberete predstavitev kardinala Schönbrona, ki je velik teolog… V tej predstavitvi bo vaše vprašanje našlo odgovor. Hvala!«

Tudi zadnji novinar je vztrajal pri vprašanju povezanim z Amoris Laetitia in sicer glede opombe 351. »Ste predvidevali, da bodo nasprotovanja ali ste hoteli reči, da ta točka ni tako pomembna?« »Poslušajte, eden od zadnjih papežev, ko je govoril o koncilu je rekel, da sta bila dva koncila: tisti vatikanski, ki je potekal v baziliki sv. Petra in koncil medijev. Ko sem sklical prvo sinodo, je večino medijev skrbelo: »Se bodo lahko obhajali ločeni in ponovno (civilno) poročeni? In ker nisem svetnik, mi je to malo šlo na živce, malo pa me je razžalostilo. Razmišljam namreč takole: 'Ta medij, ki pravi to in to… se ne zaveda, da to ni pomemben problem? Se ne zaveda, da je družina po vsem svetu v krizi? In družina je osnova družbe. Ne opazi, da se mladi nočejo poročiti? Ne opazi, da se je za zjokat zaradi padanja rojstev v Evropi? Ne opazi, da zaradi pomanjkanja dela in na drugi strani zaradi možnosti dela oba, oče in mama sprejmeta dvojno delo in otroci odraščajo sami ter se tako ne učijo odraščati v dialogu z očetom in mamo? To so veliki problemi! Ne spomnim se tiste opombe, toda če je nekaj takega in je v opombi, je zato, ker je bilo to rečeno v Evangelii Gaudium… Zagotovo! Biti mora navedek iz Evangelii Gaudium. Številke se ne spomnim. Vendar je zagotovo tako!«