Papež Frančišek prejel mednarodno nagrado Karla Velikega

VATIKAN (petek, 6. maj 2016, RV) – Papež Frančišek je danes prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Slovesna podelitev je potekala v apostolski palači v Vatikanu, udeležil pa se je je sam vrh Evropske unije: predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk – vsi trije so imeli tudi govor. Navzoča je prav tako bila nemška kanclerka Angela Merkel. Prestižno nagrado Karla Velikega, podelitev katere običajno poteka v nemškem mestu Aachen, je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi. V svojem govoru je izhajal iz ideje o Evropi, kakršno so si zamislili njeni očetje ustanovitelji, izpostavil je pomen integracije, spodbudil k oblikovanju kulture dialoga ter ob koncu v ospredje postavil mlade kot osnovne protagoniste spremembe in preobražanja evropske kulture.

Kaj se ti je zgodilo, Evropa?
»Ustvarjalnost, nadarjenost ter sposobnost dvigniti se in izstopiti iz svojih omejitev« so po papeževih besedah lastnosti, ki pripadajo duši Evrope. Evropa je v prejšnjem stoletju dokazala, da je nov začetek mogoč. Po letih spopadov, ki so svoj vrh dosegli v najstrašnejši vojni, kar jih je bilo, se je z Božjo milostjo porodilo nekaj novega v zgodovini človeštva. Ustanovni očetje Evrope so postavili temelje za branik miru, temelje za zgradbo, ki jo sestavljajo države, ki se niso združile pod prisilo, ampak s svobodno odločitvijo za skupno dobro ter se obenem za vedno odpovedale spopadom. »Evropa je po mnogih delitvah končno našla samo sebe in začela graditi svojo hišo,« je zatrdil papež. A v zadnjem času se zdi, da se ta družina narodov odmika od zasnovanega načrta ustanovnih očetov. Zdi se, da »ozračje novega in goreča želja po oblikovanju enotnosti vedno bolj ugašata«. »Pa vendar,« je dejal, »prepričan sem, da vdaja in utrujenost ne pripadata duši Evrope in da tudi težave lahko postanejo močni spodbudniki enotnosti.«

Frančišek je spomnil na svoj govor pred Evropskim parlamentom leta 2014, ko je Evropo imenoval babica. Takrat je tudi dejal, da narašča splošni vtis o Evropi, ki je utrujena in postarana, ki ni več rodovitna in življenjsko dejavna, kjer se zdi, da so veliki ideali, ki so navdihnili Evropo, izgubili svojo privlačnost; o Evropi, ki je izgubila svojo sposobnost rojevanja in ustvarjanja; o Evropi, ki si hoče zagotoviti prostore in nad njimi dominirati, ne pa proizvajati procese vključevanja in preoblikovanja … Kaj se je zgodilo z humanistično Evropo, zagovornico človekovih pravic, demokracije in svobode, je vprašal papež. »Kaj se ti je zgodilo, Evropa, dežela pesnikov, filozofov, umetnikov, glasbenikov, literatov? Kaj se ti je zgodilo, Evropa, mati narodov in držav, mati velikih moških in žensk, ki so znali braniti in dati življenje za dostojanstvo svojih bratov in sester?«

Transfuzija spomina
Po papeževem prepričanju je nujno »ohranjati spomin«, vzpostaviti distanco do sedanjosti ter prisluhniti glasu prednikov. »Spomin nam bo pomagal, da ne bomo naredili istih napak iz preteklosti; dal nam bo dostop do tistih pridobitev, ki so pomagale našim narodom, da so pozitivno prečkali zgodovinska križišča, h katerim so se napotili. Transfuzija spomina nas rešuje pred sedanjo, vedno bolj privlačno tendenco, da bi v naglici gradili na živem pesku takojšnjih rezultatov, ki lahko dajo lahek, nagel in kratkotrajen politični uspeh, a ne gradijo človeške polnosti.«

Prav bi torej bilo, da se spomnimo očetov ustanoviteljev Evrope, ki so »znali poiskati alternativne in inovativne poti« v okolju, ki je bilo zaznamovano z vojno. Ne le da »so si drznili sanjati idejo o Evropi«, ampak »so si upali korenito preoblikovati modele, ki so povzročali samo nasilje in uničenje«. Upali so si poiskati mnogostranske rešitve na probleme, ki so počasi postajali skupni. Načrti ustanovnih očetov po papeževem prepričanju niso preseženi. Danes bolj kot kdajkoli prej »navdihujejo gradnjo mostov in rušenje zidov«. So kot vabilo, da se ne zadovoljimo s kozmetičnimi popravki ali nejasnimi kompromisi, ampak da pogumno postavimo nove temelje, ki imajo močne korenine.

Ta »transfuzija spomina« nam bo pomagala, da se bomo navdihovali v preteklosti, ko bomo pogumno pristopali h kompleksnemu okvirju naših dni ter z odločnostjo sprejemali izzive, da bi tako obnovili idejo o Evropi. To je Evropa, ki je zmožna dati na svetlo nov humanizem, osnovan na treh sposobnostih, o katerih je papež Frančišek govoril v preostalem delu svojega govora: sposobnost združevanja, sposobnost dialoga in sposobnost proizvajanja.

Sposobnost združevanja
Korenine naših narodov, korenine Evrope so se skozi zgodovino krepile tako, da so vključevale vedno nove kulture, med seboj različne in na videz brez medsebojnih vezi, je papež začel s pojasnjevanjem »sposobnosti združevanja«, prve pomembne značilnosti Evrope. »Evropska ideja je in je vedno bila dinamična in multikulturna identiteta,« je izpostavil. Povabljeni smo pospeševati integracijo, ki v solidarnosti najde način, kako početi stvari, način izgrajevanja zgodovine. Ta solidarnost ne pomeni miloščine, ampak pomeni »proizvajanje priložnosti, da bi vsi prebivalci naših mest lahko razvijali svoje življenje z dostojanstvom«. Samo geografsko vključevanje oseb ni dovolj, je poudaril papež in dodal, da je pravi izziv kulturna integracija. Na ta način bo namreč skupnost evropskih narodov lahko premagala skušnjavo, da bi se spustila na enostranske paradigme in se izpostavila »ideološkim kolonizacijam«. Namesto tega bo odkrila »prostranost evropske duše«, rojene iz srečanja med civilizacijo in narodi, ki je širša od sedanjih mej Unije in poklicana postati »model novih sintez in dialoga«. Obličje Evrope namreč ni drugačno zaradi zoperstavljanja drugim, ampak zaradi potez različnih kultur in lepote premagovanja zaprtosti.

Sposobnost dialoga
Papež Frančišek je v nadaljevanju izpostavil pomen dialoga. Kot je poudaril, je treba pospeševati kulturo dialoga: »Kultura dialoga  pomeni avtentično vajeništvo, askezo, ki nam pomaga, da drugega prepoznamo kot veljavnega sogovornika; omogoča nam gledati tujca, migranta, pripadnika druge kulture kakor subjekt poslušanja, upoštevanja in spoštovanja.« Nujno je, da so vsi družbeni akterji vključeni v »pospeševanje kulture dialoga kot oblike srečanja«. Nadaljevati je treba z iskanjem soglasij in dogovorov, ne da bi se pri tem zanemarilo skrbi za pravično družbo, ki je sposobna spomina in je brez izključevanja. Mir bo trajen v takšni meri, v kakršni bomo svoje otroke oborožili z orožji dialoga, jih naučili dobrega boja dialoga in pogajanja. Na ta način jim bomo lahko kot dediščino zapustili kulturo, ki zna začrtati strategije – ne smrti, ampak življenja, ne izključevanja, ampak integracije. Ta kultura dialoga bo pomagala vtisniti v mlade generacije način reševanja konfliktov, ki je drugačen od tega, na katerega jih navajamo. »Danes je nujno uresničevati ''koalicije'', ki niso zgolj vojaške ali ekonomske, ampak kulturne, vzgojne, filozofske in verske,« je poudaril papež in pozval: »Oborožimo svoje ljudi s kulturo dialoga in srečanja.«

Sposobnost proizvajanja
A ta kultura je mogoča, če pri njenem oblikovanju in izgradnji sodelujejo vsi. Sedanje razmere ne dopuščajo, da bi bili opazovalci. Nasprotno, pozvani smo k »osebni in družbeni odgovornosti«, je poudaril papež in pri tem v ospredje postavil odločilno vlogo mladih, ki »niso prihodnost naših narodov, ampak sedanjost«; so tisti, ki »že danes s svojimi sanjami in življenjem kujejo evropski duh«. Mladim je treba zagotoviti realno sodelovanje, da bodo »dejavniki spremembe in preoblikovanja«, omogočiti jim je treba, da bodo »soudeleženci in protagonisti« sanj o Evropi. A kako jim to zagotoviti, ko pa je na milijone mladih prikrajšanih za dostojno delo, je nadaljeval Frančišek in poudaril: »Pravična distribucija sadov zemlje in človeškega dela ni zgolj filantropija. Je moralna dolžnost.« Ustvariti je treba dostojna delovna mesta, še posebej za mlade. To pa zahteva »nove ekonomske modele, ki bodo bolj vključujoči in pravičnejši«, ne usmerjeni na nekatere, ampak »v korist ljudi in družbe«.

Pri tem je papež Frančišek poudaril pomen socialne (družbene) ekonomije. »Preiti moramo iz ekonomije likvidnosti, ki podpira korupcijo kot sredstvo za pridobivanje profita, v socialno ekonomijo, ki zagotavlja dostop do zemlje in strehe preko dela kot tistega okolja, kjer osebe in skupnosti lahko uporabijo mnoge razsežnosti življenja: ustvarjalnost, usmerjanje v prihodnost, razvijanje sposobnosti, usklajevanje z vrednotami, komunikacijo z drugimi, držo čaščenja.« Ta prehod bo po papeževih besedah dal nove perspektive in konkretne priložnosti za združevanje in vključevanje, obenem pa bo »ponovno odprl zmožnost sanjati tisti humanizem, katerega Evropa je bila zibelka in izvir«.