Prg 8,22-31
Gospod me je imel v začetku svojega stvarstva,
pred svojimi pradavnimi deli.
Od vekomaj sem bila zasnovana,
od začetka, preden je nastala zemlja.
Ko še ni bilo pravodovja, sem bila rojena,
ko še ni bilo studencev, polnih vodá.
Preden so bile utrjene gore,
pred hribi sem bila rojena.
Ko še ni naredil zemlje in polja,
ne prvin zemeljskega kroga,
ko je utrjeval nebo, sem bila tam;
ko je s črto označil obok nad pravodovjem,
ko je zgoraj krepil oblake,
ko je utrjeval studence pravodovja,
ko je morju določal svoj sklep,
da vode ne prestopijo njegovega ukaza,
ko je urejal temelje zemlje,
sem bila ob njem stanovitna.
Dan na dan sem bila njegovo veselje;
igrala sem se pred njim ves čas;
igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu
in moje veselje je pri človeških otrocih.
Rim 5,1-5
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu,
po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se
ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami,
saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje.
Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki
nam je bil dan.
Jn 16,12-15
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice,
vas bo vodil k vsej resnici, ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril,
kar bo slišal, in prihodnje reči vam bo oznanjal. On bo mene poveličal, ker bo iz
mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel, da iz
mojega jemlje in bo vam oznanjal.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin v knjigi o Trojici današnji odlomek razlaga takole: »Sveti Duh sam zadostuje
za našo blaženost, ker je neločljiv od Očeta in Sina. V Božji podobi je vse, kar ima
Oče Sinovo, ki pravi: 'Vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje', v podobi služabnika
pa nauk ni njegov, temveč tistega, ki ga je poslal. Kot človek ni zmožen dati tega.
Iz tega je treba razumeti, da daje kot Bog in kot enak Očetu. O Duhu je rečeno, da
ne govori samo od sebe, ker izhaja iz Očeta. Ker pa je Sin od Očeta in ker Sveti Duh
izhaja iz Očeta, zakaj potem obeh ne imenujemo sin in zakaj za oba ne rečemo, da sta
rojena, ampak je samo Sin edinorojeni, Sveti Duh pa ni ne sin ne rojen. Sin, ki ga
je Oče poveličal, ni manjši od Očeta. Pa saj ga poveličuje tudi Sveti Duh; je mar
tudi on večji od Sina? Če pa Sveti Duh zato poveličuje Sina, ker bo iz Sinovega jemal,
in če zato jemlje iz njegovega, ker je vse, kar ima Oče, njegovo, je jasno, da poveličuje
Sina Oče, ko Sina poveličuje Sveti Duha. Iz tega spoznamo, da je vse, kar ima Oče,
ne le Sinovo, ampak tudi Svetega Duha, ker more Sveti Duh poveličati Sina, ki ga poveličuje
Oče.«
Sv. Hilarij iz Poitiersa takole moli k Sveti Trojici: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627).
Misli Benedikta XVI.
Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju
vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo,
nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti
vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do
bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje,
ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v
njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in
govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom
in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega
Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.
All the contents on this site are copyrighted ©. |