2016-05-24 12:17:00

Jutranja sveta maša: Svetost je pot v Božji navzočnosti


VATIKAN (torek, 24. maj 2016, RV) – Hoditi v Božji navzočnosti na brezhiben način: to pomeni premikati se naproti svetosti. Tako je zatrdil papež Frančišek med homilijo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte. Vendar pa ta zavzetost potrebuje srce, ki zna pogumno upati, se spraševati, se s preprostostjo odpreti za Božjo milost.

Svetost je pot
Svetosti ni mogoče kupiti. Prav tako se je ne more zaslužiti niti z najboljšimi človeškimi močmi. Ne, preprosta svetost vseh kristjanov, naša svetost v vsakdanjosti, je po papeževih besedah »pot«, ki jo je mogoče prehoditi le s podporo štirih nepogrešljivih elementov. To so pogum, upanje, milost in spreobrnjenje.

Papež Frančišek je izhajal iz odlomka iz Prvega Petrovega pisma, katerega je opredelil kot »mali traktat o svetosti«: »Svetost je pot, svetosti ni mogoče kupiti, ne prodaja se. Niti se ne podarja. Svetost je pot v Božji navzočnosti, ki jo moram prehoditi jaz; ne more je prehoditi nekdo drug v mojem imenu.« Za svetost drugega se lahko moli, a pot mora prehoditi sam. »Hoditi v Božji navzočnosti na brezhiben način.«

Pogum, upanje in milost
Med besedami, ki nas učijo, kakšna je svetost v vsakdanjosti, tudi anonimna svetost, je papež najprej omenil »pogum«: »Pot naproti svetosti zahteva pogum.« Nebeško kraljestvo je za tiste, ki imajo pogum, da gredo naprej. Ta pogum pa spodbuja »upanje«, ki je druga pomembna beseda na potovanju, ki vodi k svetosti. Gre za pogum, ki upa na srečanje z Jezusom. Temu sledi še milost, tretji element, o katerem je Peter zapisal: »Popolnoma zaupajte v milost.«

Do svetosti ne moremo priti sami: »Ne, je milost. Biti dobri, biti sveti, vsak dan iti v krščanskem življenju nekoliko naprej, za en korak, je Božja milost in zanjo moramo prositi.« To je pot, ki jo je treba prehoditi s pogumom, upanjem in razpoložljivostjo, da bi prejeli to milost. Tako je ponovil sveti oče in takoj zatem spomnil na 11. poglavje iz Pisma Hebrejcem. Le-to opisuje pot naših očetov, prvih, ki jih je Bog poklical. Pripoveduje, kako so šli naprej. O Abrahamu tako reče, da je šel, ne da bi vedel, kam gre; pa vendar, da je šel z upanjem.

Spreobrnjenje, vsak dan
Peter, kot že rečeno, pa v svojem pismu opozarja še na četrti element. Ko vabi, da se ne bi ravnali po poprejšnjih željah, v bistvu spodbuja, da bi od znotraj spremenili svoje srce. In sicer preko nenehnega, vsakdanjega, notranjega delovanja: »Spreobrnjenje, vsak dan.« Za le-to niso potrebne pokore, je poudaril papež. Gre za majhna spreobrnjenja: »Če ti uspe ne obrekovati drugega, si na dobri poti, da postaneš svet. Tako preprosto je!« Majhne stvari: na primer, da se ugriznem v jezik, ko si zaželim kritizirati soseda ali sodelavca. Jezik bo nekoliko otekel, a moj duh na tej poti bo bolj svet. Nič velikega, nobenih telesnih pokor: »Pot svetosti je preprosta. Ne vrnite se nazaj, ampak pojdite vedno naprej. S trdnostjo.«








All the contents on this site are copyrighted ©.