S papežem Frančiškom skozi minuli teden (23. – 28. maj 2016)

»To delajte v moj spomin«
Na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi je papež Frančišek daroval mašo pred baziliko svetega Janeza v Lateranu, zatem pa vodil evharistično procesijo do bazilike Marije Velike, kjer je podelil še slovesni blagoslov z Najsvetejšim zakramentom. Homilijo je oprl na Jezusove besede: »To delajte v moj spomin.« »Razlomiti« je beseda, ki pojasni smisel geste »to delajte v moj spomin«. Jezus se je razlomil in se lomi za nas. Tudi od nas zahteva, da se dajemo, da se lomimo za druge. Ravno ta »razlomiti kruh« je postal podoba, znamenje prepoznanja Kristusa in kristjanov. Papež je spomnil na učenca iz Emavsa, ki sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha, in na prvo skupnost v Jeruzalemu, katere člani so bili stanovitni v lomljenju kruha. To je evharistija, ki je vse od začetkov središče in oblika življenja Cerkve. Spomnimo se lahko tudi vseh svetnikov in svetnic, slavnih ali anonimnih, ki so »razlomili« sami sebe, svoja življenja, da bi »dali jesti« bratom. »Koliko mam in očetov je skupaj z vsakdanjim kruhom, razrezanim na domači mizi, razlomilo tudi svoje srce, da so lahko dobro vzgojili otroke! Koliko kristjanov, odgovornih državljanov, je razlomilo svoja življenja, da so zaščitili dostojanstvo vseh, zlasti najrevnejših, odrinjenih in diskriminiranih! Kje najdejo moč, da naredijo vse to? Ravno v evharistiji: v moči ljubezni vstalega Gospoda, ki tudi danes lomi kruh za nas in ponavlja: 'To delajte v moj spomin.'«

Splošna avdienca: Vztrajno moliti
Kateheza med sredino splošno avdienco je govorila o priliki o vdovi in krivičnem sodniku. Z njo nam Jezus želi poudariti, da je treba vedno moliti in se nikoli naveličati. Vdova je namreč vztrajno hodila prosit sodnika, naj ji pomaga do pravice. Ravno s to vztrajnostjo je dosegla svoj cilj. Sodnik jo je namreč na določeni točki uslišal. Zato Jezus spodbuja k neutrudni molitvi. »Vsi doživljamo trenutke utrujenosti in obupanosti, predvsem kadar se naša molitev zdi neučinkovita,« je dejal papež Frančišek. A Jezus nam zagotavlja, da Bog za razliko od krivičnega sodnika brez odlašanja usliši svoje otroke, čeprav to ne pomeni v času in na način, kakor bi mi hoteli. »Molitev ni čarobna palica!« je poudaril. »Pomaga nam ohranjati vero v Boga in se zanašati nanj, tudi kadar ne razumemo njegove volje.« Za to nam daje zgled sam Jezus, ki je veliko molil. Z molitvijo ne smemo odnehati, četudi ta ne dobi odgovora. Molitev namreč vzdržuje vero, brez nje se vera opoteka. »Prosimo Gospoda za vero, ki postane neutrudna in vztrajna molitev, kakor je to bila vdovina molitev v priliki; za vero, ki se hrani z željo po njegovem prihodu. In v molitvi doživljamo sočutje Boga, ki kakor Oče prihaja naproti svojim otrokom, poln usmiljene ljubezni.«

Mednarodni dan pogrešanih otrok: Vsi smo dolžni zaščititi otroke
V sredo je potekal mednarodni dan pogrešanih otrok. Papež Frančišek je zato ob koncu splošne avdience poudaril, da je »dolžnost vseh ščititi otroke, predvsem tiste, ki so izpostavljeni nevarnosti izkoriščanja, trgovine in deviantnih ravnanj«. Izrazil je željo, da bi civilne in verske oblasti uspele stresti zavest, da bi se tako »izognili brezbrižnosti pred stisko otrok, ki so sami, izkoriščani in daleč od svojih družin in svojega družbenega okolja; otrok, ki ne morejo rasti v veselju in z upanjem gledati v prihodnost«.

Z Jezusom hoditi po poteh sveta
»Vsa Cerkev je poklicana, da hodi z Jezusom po poteh sveta, da bi srečala človeštvo današnjega časa, ki potrebuje – kakor je zapisal don Orione – kruh telesa in božji balzam vere.« Tako je dejal papež Frančišek duhovnikom skupnosti don Orioneja. »Poklicani in posvečeni ste od Boga, da bi ostali z Jezusom in mu služili v revnih in družbeno izključenih. V njih se dotikate Kristusovega mesa in mu služite, rastete v združenosti z njim, vedno budni, da vera ne bi postala ideologija, ljubezen pa se ne bi spremenila v filantropijo,« jim je dejal sveti oče. Zbrane duhovnike je spodbudil, naj ne ostajajo zaprti v svojih prostorih, ampak naj gredo ven: »Velika je potreba po duhovnikih in redovnikih, ki se ne zaustavijo samo pri karitativnih ustanovah, ki seveda so potrebne, ampak znajo iti onkraj njihovih mej, da bi v vsako okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno, prinesli dišavo Kristusove ljubezni. Nikoli ne izgubito izpred oči ne Cerkve ne svoje redovne skupnosti; srce mora biti tam, kjer je vaša soba zadnje večerje, a zatem je treba izstopiti in ponesti Božje usmiljenje vsem, brez razlikovanja.«

Kristjanova osebna izkaznica je veselje evangelija
Sklenimo z mislijo svetega očeta iz ene od homilij, ki jo je v minulem tednu imel med mašo v Domu svete Marte. Govoril je o veselju: »Kristjanova osebna izkaznica je veselje, veselje evangelija, veselje, da nas je Jezus izvolil, da nas je Jezus rešil, da nas je Jezus prerodil; veselje tistega upanja, da nas Jezus pričakuje, veselje, ki se tudi v križih in trpljenju tega življenja izraža na nek drugačen način, ki je mir v gotovosti, da nas Jezus spremlja, da je z nami.«