Homilija Benedikta XVI. na praznik Srca Jezusovega 2010: Kristusova zvestoba, duhovnikova zvestoba

Kristusova zvestoba, duhovnikova zvestoba
Homilija papeža Benedikta XVI. ob sklepu duhovniškega leta, na slovesni praznik Presvetega Jezusovega Srca, 11. junija 2010

Dragi sobratje v duhovniški službi,
dragi bratje in sestre,
duhovniško leto, ki smo ga obhajali 150 let po smrti svetega arškega župnika, vzora duhovniške službe v našem času, gre h koncu. Dali smo se voditi arškemu župniku, da bi na novo razumeli veličino in lepoto duhovniške službe. Duhovnik ni zgolj nositelj uradne funkcije,  kakor tisti, ki jih vsaka družba potrebuje, da bi v njej mogli izpolnjevati določene naloge. Duhovnik marveč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe: v Kristusovem imenu izgovarja besedo odveze naših grehov in tako s pomočjo Boga spreminja položaj našega življenja. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo Telo in njegovo Kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. To so besede, ki na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Duhovništvo torej nikakor ni samo "uradna funkcija", marveč je zakrament: Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. Ta je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem. Drznost Boga, ki ima ljudi - čeprav pozna naše slabostim - za zmožne, da delujemo in smo namesto njega. Ta drznost Boga je zares velika stvar, ki se skriva v besedi "duhovništvo". Drznost, da nas ima Bog za zmožne tega; da tako  kliče ljudi v svojo službo in se od znotraj poveže z njimi: prav to smo hoteli v tem letu na novo premišljevati in razumevati. Hoteli smo prebuditi veselje, da nam je Bog tako blizu, in hvaležnost za dejstvo, da se on sam zaupa naši slabotnosti; da nas vodi in podpira dan za dnem. Prav tako smo hoteli ponovno pokazati mladim, da obstaja ta poklicanost, ta skupnost služenja za Boga in z Bogom. Še več: hoteli smo pokazati, da Bog pričakuje našo privolitev. Skupaj s Cerkvijo smo hoteli ponovno opozoriti, da moramo Boga prositi za to poklicanost. Prosímo, naj Bog pokliče nove delavce za svojo žetev. Ta prošnja k Bogu je hkrati trkanje Boga samega na srce mladih, naj se imajo za zmožne tega, za kar jih Bog ima za zmožne. Bilo je pričakovati, da to novo bleščanje duhovništva ne bo všeč "sovražniku". Sovražnik bi namreč raje videl, da duhovništvo izgine, zato da bi bil naposled Bog potisnjen ven iz sveta. In tako se je zgodilo, da so prav v tem letu veselja nad zakramentom duhovništva prišli na dan grehi duhovnikov - zlasti zloraba malih. S tem se duhovništvo, ki udejanja pozornost Boga v korist ljudi, obrača v svoje nasprotje. Tudi mi vztrajno prosimo odpuščanja Boga in vpletene oseb.  Medtem pa obljubljamo, da hočemo storiti vse, kar je mogoče, da se takšna zloraba ne bo zgodila nikoli več. Obljubljamo, da bomo pri pripustitvi k duhovniški službi in pri vzgoji v času priprave nanjo storili vse, kar moremo, da bi prerešetali pristnost poklicanosti; obljubljamo, da hočemo še bolj spremljati duhovnike na njihovi poti, zato da bi jih Gospod branil in varoval v mučnih okoliščinah in v nevarnostih življenja. Če bi duhovniško leto hotelo poveličevati naš oseben človeški dosežek, bi ga omenjeni pripetljaji uničili. A šlo nam je natanko za nasprotno: hoteli smo postajati vedno bolj hvaležni za božji dar, za dar, ki se skriva v "glinastih posodah" in ki prek vse človeške slabotnosti udejanja njegovo ljubezen v tem svetu. Zato gledamo na vse, kar se je zgodilo, kot na nalogo očiščevanja; nalogo, ki nas spremlja v prihodnost in nam še bolj daje spoznavati in ljubiti veliki božji dar. Prejeti dar nas obvezuje, da na božji pogum in ponižnost odgovarjamo s svojim pogumom in svojo ponižnostjo. Kristusova beseda, ki smo jo kot vstopni spev peli v bogoslužju, nam more v tej uri povedati, kaj pomeni postati in biti duhovniki: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,29).

Obhajamo praznik presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega. Danes bi rad premišljeval zlasti o besedilih, s katerimi Cerkev kot molivka odgovarja na božjo besedo, predstavljeno v berilih. V teh pesmih sta beseda in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz božje besede, a so z druge strani  hkrati že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši od teh besedilih v današnjem bogoslužju je Psalm 23 (22) - "Gospod je moj pastir". V tem psalmu je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekijela se začenja z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Verstva sveta, kolikor lahko vidimo, so vedno vedela, da v bistvu obstaja en sam Bog. Toda ta Bog je bil daleč. Navidezno je prepustil svet drugim oblastem in močem, drugim božanstvom. Z njimi je bilo treba najti sporazum. Edini Bog je bil sicer dober, a vendarle daleč. Ni škodoval, pa tudi pomagal ne. Zato ni bilo potrebno ukvarjati se z njim. Ni vladal. Čudno, ta misel je spet prišla na površje v razsvetljenstvu. Tedaj so še razumeli, da svet predpostavlja Stvarnika. Toda ta Bog je ustvaril svet in se je nato očitno umaknil iz njega. Zdaj je svet imel svoj skupek zakonov, po katerih se je razvijal in v katere Bog ni posegal, ni mogel posegati. Bog je bil samo oddaljeni izvor. Mnogi si morda sploh niso želeli, da bi se Bog brigal zanje. Niso hoteli, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se briga zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in se skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev pred evangelijem z Gospodovo besedo. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Pustimo, naj prodre globoko v našo notranjost! Tedaj bomo tudi doumeli, kaj pomeni: Bog hoče, da mi kot duhovniki, v majhni točki zgodovine, delimo njegove skrbi za ljudi. Kot duhovniki hočemo biti ljudje, ki v povezanosti z njegovo pozornostjo do ljudi skrbimo zanje in jim omogočamo, da stvarno in resnično doživljajo to pozornost Boga. Duhovnik bi moral na področju, ki mu je zaupano, skupaj z Gospodom govoriti: "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene". "Poznati" v smislu Svetega pisma ni nikoli samo zunanje znanje, kakor poznamo telefonsko številko kake osebe. "Poznati" pomeni, da smo notranje blizu drugemu. Da mu hočemo dobro in ga imamo radi. Skušati moramo "poznati" ljudi s strani Boga in s pogledom na Boga. Skušati moramo hoditi z njimi po poti božjega prijateljstva.

Vrnimo s k našemu psalmu. Tam je rečeno: "Vodi me po pravi poti zaradi svoje ljubezni. Tudi če hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost" (23 /22/ 3s). Pastir kaže pravo pot tistim, ki so mu zaupani. Hodi pred njimi in jih vodi. Povejmo drugače: Gospod nam kaže, kako pravilno uresničujemo človečnost. Uči nas umetnosti živeti kot oseba. Kaj moram storiti, da ne bom propadel, da ne bom zapravil svojega življenja v pomanjkanju smisla? Prav to vprašanje si mora zastaviti vsak človek in sicer v vsakem obdobju življenja. Koliko temine je okoli tega vprašanja v našem času! Vedno znova nam prihaja na misel beseda Jezusa, ki je imel sočutje z ljudmi, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Gospod, usmili se tudi nas! Pokaži nam pot! Iz evangelija vemo: On sam je pot. Živeti s Kristusom, hoditi na njim – pomeni, najti pravo pot, da bi naše življenje našlo smisel in da bi nekega dne mogli reči: »Zares, življenje je bilo nekaj dobrega«. Izraelsko ljudstvo je bilo in je hvaležno Bogu, ker je v zapovedih pokazal pot življenja. Veliki psalm 119 (118) je izraz veselja nad dejstvom, da ne tavamo v temi. Bog nam je pokazal, kakšna je pot in kako moremo hoditi pravilno. Tisto, kar povedo zapovedi, je povzeto v Jezusovem življenju in je zato postalo živ vzor. Zdaj razumemo, da te božje smernice niso verige, marveč so pot, ki nam jo Jezus kaže. Lahko smo hvaležni zanje in se veselimo, ker so v Kristusu pred nami kot živeta resničnost. On sam nas je osrečil. V hoji skupaj s Kristusom doživljamo veselje razodetja. Kot duhovniki pa moramo ljudem prinašati veselje, da nam je Gospod pokazal pravo pot življenja.

Sledi beseda o »temni dolini«, po kateri Gospod vodi človeka. Pot vsakega od nas bo nekega dne pripeljala v temno dolino smrti, v kateri nas nihče ne more spremljati. Edino Gospod bo tam. Kristus sam je sestopil v temno noč smrti. Tudi tam nas On ne zapusti. Tudi tam nas vodi. »Če grem v podzemlje, si tam«, pravi Psalm 139 (138). Da, ti si navzoč tudi v poslednji bridkosti. Zato naš psalm lahko reče: tudi tam, v temni dolini, se ne bojim hudega. Ko govorimo o temni dolini, pa lahko mislimo tudi na temne doline skušnjave, malodušnosti, preizkušnje, skozi katere mora iti vsaka človeška oseba. Gospod je navzoč tudi v teh temačnih dolinah življenja. O, Gospod, pokaži mi, da si tu: v mračnosti skušnjave, v urah zatemnitve, v katerih se zdi, da so ugasnile vse luči! Pomagaj nam duhovnikom, da bomo mogli biti v takšnih temnih nočeh blizu osebam, ki so nam zaupane. Da jim bomo mogli pokazati tvojo luč.

»Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost«. Pastir potrebuje palico proti divjim živalim, ki hočejo vdreti v čredo; proti roparjem, ki iščejo svoj plen. Poleg palice je gorjača, ki daje oporo in pomaga, da gremo skozi težke prehode. Oboje spada tudi k cerkveni službi, k duhovniški službi. Tudi Cerkev mora uporabljati pastirjevo palico, s katero varuje vero zoper ponarejevalce,   zoper takšne usmeritve, ki v resnici zbegajo in zavajajo. Prav uporaba palice more biti služenje ljubezni. Danes vidimo, da ne gre za ljubezen, kadar dopuščajo ravnanja, ki niso vredna duhovniškega življenja. Prav tako ne gre za ljubezen, če dopuščajo bujno razraščanje krive vere, pačenje ali potvarjanje in razpadanje vere, kakor da bi mi neodvisno iznašli vero. Kakor da vera ne bi bila več dar Boga, dragoceni biser, ki si ga ne pustimo iztrgati. Hkrati pa mora palica vedno znova postajati pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem, da morejo hoditi za Gospodom tudi po težkih poteh.

Na koncu tega psalma je govor o pripravljeni mizi, o olju, s katerim je maziljena glava, o prekipevajočem kelihu, o tem, da smemo prebivati v Gospodovi bližini. V psalmu to izraža predvsem vidik veselja ob prazniku, ko smo z Bogom v svetišču, ko nas On sam pogosti in nam služi, ko moremo prebivati pri njem. Za nas, ki molimo ta psalm skupaj s Kristusom in njegovim telesom, ki je Cerkev, je ta vidik upanja dobil še večjo prostranost in globino. V teh besedah tako rekoč vidimo preroški predujem skrivnosti evharistije, v kateri nas Bog sam pogosti, ko se nam daje kot hrana – kot tisti kruh in tisto izborno vino, ki edina moreta dati poslednji odgovor na najglobljo človekovo lakoto in žejo. Kako ne bi bili srečni, da moremo biti vsak dan gostje pri Gospodovi mizi in prebivati pri njem? Kako ne bi bili srečni ob dejstvu, da nam Gospod sam  naroča: »To delajte v moj spomin!« Srečni, ker nam je zaupal, da pripravljamo Gospodovo mizi za ljudi, da jim dajemo njegovo telo in njegovo kri, jim podarjamo dragoceni dar njegove navzočnosti. Zares, z vsem srcem smemo skupaj moliti besede psalma: »Dobrotljivost in zvestoba me spremljata vse dni mojega življenja« (23/22/,6).

Na koncu se na kratko ozrimo še na dva obhajilna speva, ki nam ju Cerkev danes predlaga v svojem bogoslužju. To je zlasti beseda, s katero sv. Janez sklepa pripoved o Jezusovem križanju: »Vojak mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Jezusovo srce je prebodeno s sulico. Odprto je in postane izvir: voda in kri, ki pritečeta iz njega, kažeta na dva temeljna zakramenta, iz katerih Cerkev živi: na krst in evharistijo. Iz Gospodove prebodene strani, iz njegovega odprtega srca privre živi studenec, ki teče skozi stoletja in gradi Cerkev. Odprto srce je izvir nove reke življenja. V tej povezavi je sv. Janez gotovo mislil tudi na prerokbo Ezekijela, ki vidi, kako iz novega templja izvira reka, ki daje rodovitnost in življenje (Ez 47): Jezus sam je novi tempelj. Njegovo odprto srce je izvir, iz katerega priteka reka novega življenja, ki se nam podarja v krstu in evharistiji.

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: »Pritekali bodo iz njega studenci žive vode« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu.

Gospod, zahvaljujemo se ti, da si odprl svoje srce za nas, da si v svoji smrti in v svojem vstajenju postal vir življenja. Daj, da bomo osebe, ki živijo iz tvojega izvira in podeli nam, da bomo tudi mi mogli biti izvir, zmožni dati temu našemu času vodo življenja. Zahvaljujemo se ti za milost duhovniške službe. Gospod, blagoslovi nas in blagoslovi vse ljudi tega časa, ki so žejni in Te iščejo. Amen.

Prevedel Anton Štrukelj