Duhovne vaje za duhovnike 2016: Uvodni del in trije nasveti

Uvod v duhovno obnovo

Usmiljenje, v svojem bolj ženskem vidiku, je materinska ljubezen 'trebušne votline', ki je ganjena pred krhkostjo svoje pravkar rojene stvaritve in jo zato objame. S tem ji preskrbi vse tisto, kar ji manjka, da lahko živi in raste (rehanim). V svojem moškem vidiku pa je to močna zvestoba Očeta, ki vedno podpira, odpušča in postavlja nazaj na pot svoje otroke. Usmiljenje je tako sad 'zaveze' – zaradi tega je rečeno, da se Bog spominja svoje (pogodbe) usmiljenja (hesed), kakor zastonjsko dejanje dobrohotnosti in dobrote, ki izvira iz naše najgloblje psihologije in se izrazi z zunanjim dejanjem (eleos, ki postane miloščina). Ta vključevalnost omogoča, da lahko vsi delujejo z usmiljenjem, začutijo sočutje s tistim, ki trpi, so ganjeni pred tistim, ki potrebuje pomoč, so ogorčeni, se iz vse 'trebušne votline' uprejo očitni krivici in začnejo konkretno, z vsem spoštovanjem in nežnostjo, sanirati situacijo. Izhajajoč iz tega občutja 'trebušne votline', ki ga poznajo vsi, lahko gledamo na Boga z vidika tega prvega in zadnjega pridevka, s katerim nam ga je Jezus želel razodeti: Bogu je ime Usmiljenje.

Ko meditiramo o usmiljenju, se zgodi nekaj posebnega. Dinamika duhovnih vaj poveča notranji učinek. Usmiljenje namreč razkriva, da objektivne poti klasične mistike: via purgativa (pot očiščenja), via illuminativa (pot razsvetljenja), via unitiva (pot poenotenja), niso postopne faze, ki jih puščamo za sabo. Vedno znova potrebujemo spreobrnjenje, več kontemplacije in prenovljeno ljubezen. Nič bolj ne poveže z Bogom, kakor dejanje usmiljenja, pa naj bo to usmiljenje, s katerim nam Bog odpušča naše grehe, kakor milost, ki nam jo nakloni, da v njegovem imenu izvršujemo dela usmiljenja. Nič bolj ne razsvetli naše vere, kakor očiščevanje grehov, in nič ni bolj jasno, kakor Matej 25 (poslednja sodba) in: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli (Mt 5,7), da razumemo, kaj je Božja volja in v kakšno poslanstvo nas pošilja. Tudi za usmiljenje lahko uporabimo sledeči Jezusov nauk: »S kakšno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Oprostite mi, tukaj pomislim na tiste spovednike, ki šibajo grešnike, tako te bo Bog kaznoval. Prosim ne delajte tega! Usmiljenje nam omogoči, da preidemo iz tega, da smo predmet usmiljenja, k želji, da ponudimo usmiljenje. Istočasno sta lahko v nas v neki zdravi napetosti, občutek sramu nad lastnimi grehi in občutje dostojanstva, h kateremu nas Gospod povzdiguje. Tako lahko preidemo iz varne razdalje brez uvodov k praznovanju, kakor v priliki o izgubljenem sinu, saj uporabimo kot zatočišče usmiljenja svoj lastni greh. Usmiljenje pa nas tudi spodbuja, da preidemo iz osebnega k skupnostnemu. Ko delujemo z usmiljenjem, kakor med čudeži pomnožitve hlebov, ki se porodijo iz Jezusovega sočutja do svojega ljudstva in do tujcev, se hlebi pomnožujejo z mero, s kolikšno so podeljeni.

Trije nasveti za današnjo duhovno obnovo
Vesela in svobodna domačnost, ki se vzpostavi na vseh nivojih med tistimi, ki se povezujejo med sabo z vezjo usmiljenja – domačnost Božjega kraljestva, kakor jo Jezus opisuje v svojih prilikah – me vodi do tega, da vam bom sedaj predlagal tri stvari za vašo osebno molitev med današnjim dnevom.

Prvi vsebuje dva praktična nasveta sv. Ignacija (oprostite mi za reklamo znotraj lastne 'družine'), ki pravi: »Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje Božjih stvari (DV 2). Sv. Ignacij še doda, da naj se tam, kjer nekdo najde tisto, kar išče in začne okušati, ustavi v molitvi »ne da bi bil v skrbeh iti naprej, dokler me to zadovoljuje« (DV 76). To pomeni, da lahko nekdo v teh meditacijah o usmiljenju začne tam, kjer mu je bolj všeč in se v tem ustavi, potem pa vas bo dejanje usmiljenja peljalo naprej. Če bomo začeli z zahvaljevanjem Gospodu, ki nas je na čudovit način ustvaril ter nas na še bolj čudovit način odrešil, bo nas to gotovo vodilo do tega, da bomo začutili bolečino nad svojimi grehi. Če bomo začeli z občutkom sočutja do najbolj revnih in oddaljenih, bomo zagotovo tudi sami začutili potrebo, da prejmemo usmiljenje.

Drugi nasvet glede molitve je povezan z novim načinom uporabe besede usmiljenje. Kakor ste morda ugotovili, jaz rad uporabljam besedno zvezo: »Potrebno je dajati usmiljenje (misericordiar), da prejmemo usmiljenje (ser misericordiados).« Ko usmiljenje vzpostavi stik med človeško bedo in Božjim srcem, to stori na način, da se takoj porodi dejanje. Ne moremo meditirati o usmiljenju, ne da bi vse to udejanjili. Zato v molitvi ni dobro intelektualizirati, ni dobro. Na hitro, s pomočjo milosti, se mora naš pogovor z Gospodom konkretizirati nad tistim grehom, ki zahteva, da se nad mano ustavi, 'Gospod, Tvoje usmiljenje', torej tam, kjer čutim več sramu in večjo željo po poboljšanju. Na hitro se moramo pogovoriti tudi o tem, kar nas bolj gane, o tistih obrazih, ki v nas prebujajo gorečo željo, da kaj storimo, da bi potešili njihovo lakoto in žejo po Bogu, po pravičnosti, po nežnosti. Tako usmiljenje zremo v dejanju. V dejanju, ki je vse vključujoče. Usmiljenje namreč vključuje vse naše bitje – tako 'trebušno votlino' kot duha, in tudi vsa bitja.

Zadnji nasvet je glede sadov duhovnih vaj, oziroma glede milosti, ki jo je potrebno prositi in ki je, če rečemo naravnost ta, da bi postali duhovniki, ki so vedno bolj sposobni prejemati in dajati usmiljenje. To kar je najlepše, kar me najbolj gane je spovedati duhovnika, saj ta, ki se pride spovedat, je tisti, ki potem nastavi svoje uho, da posluša grešnika. Mirno se lahko se osredotočimo na usmiljenje, saj je to bistvena in odločilna resničnost. Po stopnicah usmiljenja se namreč lahko spustimo do najnižje točke človeškega stanja, v katerega sta vključena krhkost ter greh in se na drugi strani povzpnemo vse do najvišje točke božanske popolnosti: »Bodite usmiljeni (popolni), kakor je usmiljen vaš Oče.« Vendar vedno le zato, da bi 'nabrali' več usmiljenja. Od tu morajo priti sadovi spreobrnjenja institucionalne miselnosti. Če naših struktur ne živimo in uporabljamo zato, da bi bolje prejeli Božje usmiljenje ter tako bili bolj usmiljeni z drugimi, se le te lahko spremenijo v nekaj povsem drugega in nam nasprotnega. V nekarerih dokumentih papežev je govor o tem instituzionalnem spreobrnjenju.

Zato se bomo na teh duhovnih vajah podali po poti te 'evangeljske preprosti', ki vse razume in udejanja v luči usmiljenja. Torej v luči dinamičnega usmiljenja, ne popredmetenega in definiranega samostalnika, ne kot pridevnika, ki malo olepša življenje, temveč kot glagola - delati usmiljenje in prejemati usmiljenje –, ki nas bo napotilo k delovanju v srčiko sveta. Nadalje, v luči usmiljenja, ki je vedno večje, usmiljenja, ki raste in se množi, da dobro napreduje v bolje in se preide iz manj v več, da bo podoba, ki nam jo Jezus daje o Očetu vedno 'večja' 'Deus semprer maior' in bo njegovo brezmejno usmiljenje 'raslo', če lahko tako rečemo, ter ne bo imelo ne vrha ne globeli, saj izhaja iz njegove najvišje svobode.