Zgodovina armenske Cerkve

V preteklosti so ločevali med Veliko Armenijo (Armenia Major) in Malo Armenijo (Armenia Minor), da niso pomešali z Majhno Armenijo v Kilikiji. Prvo omenjena Armenija je Armenija v pravem pomenu besede. To armensko ozemlje se danes nahaja v vzhodni Turčiji, meji na republike bivše Sovjetske zveze ter se nahaja tudi v Iranu. Danes je apostolska armenska Cerkev, kateri pripada 6 milijonov vernikov, predvsem v Republiki Armeniji, ki je svojo samostojnost razglasila 23. septembra 1991.

Papež Frančišek je 12. aprila 2015 daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu ob somaševanju njegove blaženosti Nersesa Bedrosa XIX., patriarha armenske katoliške Cerkve († 2015) in ob prisotnosti njegove svetosti Karekina II., katolikosa vseh Armencev ter njegove svetosti Arama I., katolikosa Kilikije, armenske apostolske Cerkve, ob stoletnici 'mučeništva' Armencev. Med homilijo je sveti oče poudaril, da smo bili po Njegovih (Gospodovih) ranah ozdravljeni.

Na začetku svete maše pa je sveti oče razglasil sv. Gregorija iz Nareka za cerkvenega učitelja.

Začetek armenske Cerkve izvira iz apostolskih časov. Po starodavnem izročilu, sta v drugi polovici prvega stoletja v Armeniji oznanjala vero dva Jezusova učenca, Tadej in Bartolomej. Armenski verski voditelji na podlagi izročila trdijo, da so dediči katedre sv. Tadeja. Sklicevanje na tega učenca, Addaja Sirskega, razodeva, da je krščanska vera prišla v te armenske doline iz Edesse ter da so prvi misijonarji oznanjali v sirskem jeziku. Že okoli leta 200 je latinski apologet Tertulijan iz Kartagine potrdil, da je že bila krščanska skupnost v Armeniji. Iz leta 254 pa obstaja pričevanje o pismu armenskega škofa, po imenu Mithrozanesa, Dioniziju Aleksadrijskemu.

Odločilni dogodek za zgodovino armenske Cerkve se je zgodil na začetku 4. stoletja. Leta 301, po zapisih iz tistega časa, čeprav naj bi po zgodovinskih raziskavah to bilo leta 314, se je kralj Tiridat III. in z njim ves dvor spreobrnil h krščanstvu in sicer po sv. Gregoriju Razsvetljitelju. Prevzem krščanstva je pomagal združiti različne etnije ter odpraviti njihove medsebojne razprtije in tako oblikoval en narod z lastno identiteto. Iz krsta naroda, začenjajoč pri civilnih in vojaških voditeljih, se je porodila nova identiteta ljudstva in bo ostala neločljiv sestavni del armenske identitete. Gregorijevo trpljenje ter mučeništvo Hrispsime in njenih tovarišic kažejo na to, da je krst Armenije, krst krvi, kakor o tem še na posebej dramatičen način pričuje mučeništvo iz srede petega stoletja, kakor tudi genocid dveh milijonov Armencev s strani otomanov ob koncu 19. stoletja. Mučeništvo tako predstavlja stalnico v zgodovini armenskega ljudstva. Njegova vera ostane neločljivo povezana s pričevanjem prelite krvi za Kristusa in evangelij.

Leto 451 je najgloblje zaznamovalo armensko krščanstvo. To je leto 'krsta krvi', mučeništva Vardanankh (Vardana in njegovih tovarišev), o katerem pripoveduje zgodovinar Eghishe v svoji Zgodovini o Vardanu in armenski vojni. Proti sredini 5. stoletja je perzijski kralj Yazdegert II. zaradi varnosti in enotnosti imperialne politike skušal asimilirati armene tako, da jim je začel vsiljevati zoroastrizem, ki naj bi bila uradna vera vseh podložnikov kraljestva. Vardan Mamikonyan se je leta 451 uprl tej odločitvi. Pod geslom 'Za vero in domovino' so se Vardan in njegovi vojaki (v armenskem jeziku pod skupnim imenom Vardanankh) junaško borili proti številčno petkrat močnejši perzijski vojski in bili 2. junija 451, na binkoštno vigilijo poraženi. Ta zelo krvava bitka je potekala na obširni ravnini Awarayr, skozi katero teče reka Deghmund. Ta trdna zveza med religijo in narodnim čutenjem, med Cerkvijo in domovinsko identiteto, med vero in narodnim ponosom, zapečatena z mučeništvom, se je zelo tesno prepletla v armenski zavesti in je zelo vplivala na vso armensko zgodovino ter je bila večkrat okronana z skupinskim mučeništvom in je svoj višek doseglo v holokavstu genocida, ki ga je v kaosu prve svetovne vojne nad Armenci zagrešila otomanska vlada.

Leta 491, po objavi Henotikona (dokumenta o združitvi) cesarja Zenona, ki ni priznaval kalcedonskega koncila, na katerem sicer zaradi vojne s Perzijo ni sodeloval noben armenski škof, je katolikos Papken I. sklical sinodo v Vagharshapatu, kjer so tudi armenci obsodili kalcedonski koncil, kakor tudi knjigo carigrajskega patriarha Flavijana in nestrorianizem Barsauma, škofa v Nisibiju, ki je želel uvesti med Armence svoj nauk. Nestorianizem je verska zmota, ki zagovarja, da sta v Jezusu dve ločeni osebi, Bog in človek. Na sinodi so bili tudi škofje iz Gruzije ter Albanije, ljudstva, ki ga danes ni več in je takrat bilo na ozemlju današnjega Azerbajdžana. V naslednjih letih so si sledile obsodbe kalcedonskega koncila. Leta 552 pa je Gruzija sprejela kalcedonski koncil ter zapustila jurisdikcijo armenskega katolikosa ter se pridružila carigrajskemu patriarhatu. V tistem času pa se je armenska Cerkev borila proti nestorianskim težnjam Cerkve perzijskega cesarstva.

V drugi polovici 7. stoletja je tudi Armenijo preplavilo bliskovito osvajanje muslimanske vojske. Po vsesplošnem nazadovanju pod arabsko nadvlado, ki je doseglo višek v 8. stoletju, pa sta 9. in 10. stoletje znana v armenski zgodovini po rodovitnih in srečnih preobratih z vseh vidikov. To je obdobje nenavadnega sijaja, ki predstavlja višek visoke srednjeveške armenske krščanske kulture. Prava arhitekturna mojstrovina iz tega obdobja je mesto Ani, mesto tisoč in ene cerkve, ki je bilo glavno mesto armenskega kraljestva Bagratuncev, kulturno in ekonomsko središče vsega tistega področja. Sedaj so le ostanki ruševin. Prav tako pa neponovljivi biser, cerkev na otoku Aghtamar na jezeru Van iz časa kraljestva Artzrunov. S to arhitekturno lepoto se lahko kosa tudi pesniško delo genija, sv. Gregorja Narekatskega, največjega armenskega mističnega pesnika, ki je živel od 945 do 1003. Njegovo delo Knjiga žalostink znano pod imenom Narek, je pri Armencih še sedaj najbolj brano delo.

Ob koncu 11. stoletja se je začelo križarsko gibanje. Armenci v Kilikiji so se tesno povezali s križarji, saj so ti ob njihovi meji ustanovili latinski kraljestvi. Zaradi tega je armenska Cerkev utrpela proces latinizacije. Leta 1140 se je katolikos Grigor III. Pahlavuni udeležil latinskega koncila v Jeruzalemu, ki je bil takrat še v rokah križarjev. Leta 1198 je prišlo celo do povezave z Rimom. V zameno za to je princ Levon dobil naziv 'kralj Kilikije' in bil okronan 6. januarja 1199 v Tarzu. Te združitve pa vsekakor niso priznali Armenci, ki so živeli izven Kilikije in tudi v domovini so ji nasprotovali. Ko so mameluki leta 1375 osvojili ozemlje Kilikije, je bilo tudi konec združitve z Rimom.

Katoliška misijonska dejavnost se je začela v tridesetih letih 14. stoletja s prihodom v Armenijo in uradno ustalitvijo reda Fratres Unitores, ki izhaja iz karizme patrov dominikancev. Začetnik te dejavnosti je bil Bartolomej de Podio, v dominikanskih zapisih znan tudi kot Bartolomej Bolonjski, ki je bil 1. maja 1318 od papeža Janeza XXII. imenovan za škofa v Maragha v Azerbajdžanu. Bartolomej je umrl leta 1333 v samostanu Orhnay v Armeniji, ki je bil leta 1331 podarjen za stalno dominikanskemu redu. V tem samostanu je bil takrat opat Yohan Orhneci, ki je veliko prispeval za bodočo združitev.

V 14. stoletju so bili v Armeniji štirje koncili armenske Cerkve. Na prvih dveh so bile v premoči težnje po cerkveni združitvi z Rimom ter po latinizaciji. Na koncilu v Sisu leta 1342 pa se je katolikos Mechitar Grnertzi distanciral do teženj po latinizaciji, čeprav ni prekinil stikov z Rimom in je ostro protestiral proti 117 napakam, ki so jih na papeškem dvoru pripisovali Armencem. On, ki je bil pravzaprav posrednik pri združevanju, si ni upal ponovno uvesti starodavna bogoslužna izročila značilna za armensko Cerkev, kar pa je storil leta 1361 katolikos Mesrop I. Artazetzi, čeprav tudi on še ni prekinil z Rimom. Te povezave z Rimom so se udejanjile za časa firenškega koncila, ko so po celi vrsti pogajanj s katolikosom iz Sisa, Armenci iz Kilikije leta 1439 podpisali drugi akt o združitvi s katoliško Cerkvijo. To dejanje, ki je sicer kmalu za tem povzročilo razkol znotraj armenske Cerkve, je osnova za nastanek armenske katoliške Cerkve.

V 15. in 16. stoletju so celotno področje Armenije zasedli otomani. Kljub temu pa je bilo to obdobje relativnega miru in kulturnega razcveta s središči v Konstantinoplu in v Tiblisiju, kjer je živelo veliko število Armencev. Kot vešči trgovci so Armenci postali močan družbeni sloj v turškem cesarstvu in priljubljeni pri okupatorskih oblasteh. Leta 1461 so otomani spodbudili ustanovitev še enega patriarhata tokrat v Kostantinoplu, pod katerega so bili podrejeni vsi kristjani proti kalcedonske vere. Zaradi te izredno spretno izpeljane zadeve so armenskim gospodom imenovanim amiras turki podelili privilegije na kulturnem in finančnem področju.

Leta 1740 so se armenski katoliški škofje zbrali v Aleppu in izbrali njihovega prvega patriarha, škofa iz AllepaAbrahama Ardzivyana. Papež Benedikt XIV. ga je 26. novembra 1742 potrdil in priznal kot patriarha – katolikosa Armencev Kilikije. Novi patriarh si je izbral ime Abraham Petros I. Vsi njegovi nasledniki so vključili v svoje ime Peter, kot znamenje povezanosti z Rimom. Tako je bila ustanovljena samostojna armenska katoliška hierarhija s sedežem v Bzommarju v Libanonu. Da bi omejil in zavrl poskuse latinizacije v armenski katoliški Cerkvi, je isti papež z okrožnico Allatae sunt, Armence pooblastil, da obdržijo svoje obrede.

Armenska katoliška Cerkev je patriarhalna katoliška Cerkev sui iuris s skupnostmi v Libanonu, Iranu, Iraku, Egiptu, Siriji, Turčiji, Izraelu, Palestini ter v diaspori po vsem svetu. Njihov primas ima naslov Katolikos patriarh Kilikije armenskih katoličanov s sedežem v Bzommarju v Libanonu. Sedanji patriarh Njegova blaženost Krikor Bedros XX Ghabroyan od leta 2015, je katolikos približno štiristo tisočim armenskim katoličanom. Patriarh je kmalu po izvolitvi somaševal s papežem Frančiškom v Domu svete Marte.