Papež Frančišek o držah zaprtosti in odprtosti

VATIKAN (sreda, 29. junij 2016, RV) – »Božja beseda tega bogoslužja vsebuje osrednjo besedno dvojico: zaprtost, odprtost. K tej podobi lahko pridružimo tudi simbol ključev, ki jih je Jezus obljubil Simonu Petru, da bo lahko odprl vstop v nebeško kraljestvo in ne seveda zaprl pred ljudmi, kot so to delali nekateri hinavski pismouki in farizeji, ki jih je Jezus grajal.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu na praznik sv. Petra in Pavla. Pred sveto mašo je bil blagoslov palijev, ki jih je prejelo 25 novih metropolitov in jim jih bodo podelili v njihovih metropolijah apostolski nunciji.

Berilo iz apostolskih del (12,1-11) nam predstavlja tri zaprtosti: Petrovo v ječi, (zaprtost) skupnosti zbrane v molitvi, ter v kontekstu, ki je blizu našemu odlomku, (zaprtost) hiše Marije, matere Janeza z imenom Marko, kjer je Peter trkal potem, ko je bil osvobojen.

Glede zaprtosti
Molitev je tista, ki opre glavni izhod. Je izhod za skupnost, ki je tvegala, da se bo zaprla sama vase zaradi preganjanj ter strahu. Je izhod za Petra, ki ga je že takoj na začetku od Jezusa zaupanega mu poslanstva, Herod vrgel v ječo in je bil tako v nevarnosti, da ga obsodijo na smrt. Medtem ko je bil Peter v ječi, pa je 'Cerkev zanj vztrajno molila k Bogu' (Apd 12,5). In Gospod je na molitev odgovoril tako, da je poslal svojega angela, da ga osvobodi in ga tako 'iztrga iz Herodove roke' (prim. v. 11). Molitev kot ponižna izročitev Bogu ter njegovi volji, je vedno izhod iz naših osebnih in skupnostnih zaprtosti, je velik izhod iz zaprtosti.

Pavel
Tudi Pavel, ko piše Timoteju, govori o svoji izkušnji osvoboditve, ko je ušel nevarnosti, da bo tudi on obsojen na smrt. Gospod pa mu je bil blizu ter mu je dal moč, da bo lahko dokončal delo evangelizacije poganov (prim. 2 Tim 4,17). Toda Pavel govori o veliko večji odprtosti proti neskončno obširnejšemu obzorju, torej proti večnemu življenju, ki ga pričakuje, potem ko je dokončal zemeljski tek. Lepo je gledati življenje apostola, vso v izhodu zaradi evangelija, vse usmerjeno naprej, najprej zato, da prinese Kristusa vsem, ki ga še ne poznajo, in potem, če tako rečemo, da se vrže v njegovo naročje, da ga bo On »rešil v svoje nebeško kraljestvo« (v. 18).

Vrnimo se k Petru
Evangeljska pripoved (Mt 16,13-19) njegove izpovedi vere in temu posledično poslanstva, ki mu ga je zaupal Jezus, nam kaže, da se življenje Simona, galilejskega ribiča, kakor tudi življenje vsakega od nas, odpre, v polnosti zacveti, ko sprejme od Boga Očeta milost vere. Tedaj se Simon poda na pot, dolgo in težko pot, ki ga bo vodila v 'izhod' iz samega sebe, iz človeških gotovosti, predvsem iz njegovega s pogumom pomešanega ponosa in velikodušnega altruizma. Na tej njegovi poti osvoboditve je odločilna Jezusova molitev: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera« (Lk 22,32). Prav tako je odločilen Jezusov sočutni pogled, potem ko ga je Peter trikrat zatajil, torej pogled, ki se je dotaknil srca in razvezal solze kesanja (prim. Lk 22,61-62). Tedaj je bil Simon Peter osvobojen iz ječe svojega ošabnega in strahopetnega jaza in je tako preskočil skušnjavo, da bi se zaprl Jezusovemu klicu, naj hodi za njim po poti križa.

Izhod iz Rodinega kompleksa
Kakor sem že omenil glede bližnjega konteksta odlomka iz apostolskih del, je neka podrobnost, ki jo je dobro omeniti (prim. Apd 12,12-17). Ko se je Peter znašel čudežno osvobojen zunaj Herodove ječe, je šel do hiše matere Janeza z imenom Marko. Potrkal je na vrata in od znotraj mu je odgovorila služkinja po imenu Roda, ki je prepoznala Petrov glas. Vendar pa namesto, da bi odprla vrata, je nejeverna, a polna veselja, tekla povedat gospodinji. Pripoved, ki se zdi komična in iz katere lahko izhaja tako imenovani Rodin kompleks, nam omogoča zaznati vzdušje strahu, v katerem se je znašla krščanska skupnost, ki je ostala zaprta v hiši ter zaprta tudi pred Božjimi presenečenji. Peter trka na vrata, gleda, je strah, je veselje, naj opremo, ne odpremo, on pa je tam v nevarnosti, saj ga policija lahko prime, strah nas ustavi, nas zapre pred Božjimi presenečenji. Ta podrobnost nam govori o skušnjavi, ki se vedno postavlja pred Cerkev, da se pred nevarnostjo zapre sama vase. A tudi tukaj obstaja spirala, preko katere je možno omogočiti Božje delovanje. Luka pravi, da so se številni zbrali v tisti hiši in molili (v. 12). Molitev omogoči milosti, da odpre izhod, iz zaprtosti v odprtost, iz strahu v pogum, iz žalosti v veselje. In lahko še dodamo iz razdeljenosti v edinost. Da, to pravimo z zaupanjem skupaj z delegacijo naših bratov, ki jo je poslal dragi ekumenski patriarh Bartolomej, da bi se udeležili praznovanja svetih zavetnikov Rima. To je praznik občestva za vso Cerkev, kakor to razodeva tudi navzočnost nadškofov metropolitov, ki so prišli na blagoslov palijev in jim jih bodo podelili moji predstavniki po njihovih sedežih.

Naj sveta Peter in Pavel prosita za nas, da bomo z veseljem hodili po tej poti in okušali osvobajajoče delovanje Boga in ga vsem pričevali.