VATIKAN (četrtek, 30. junij 2016, RV) – Na Trgu svetega Petra je danes potekala še zadnja avdienca pred poletnim premorom, t.i. jubilejna avdienca. Julija namreč sveti oče ne bo imel srečanj z verniki. Naslednja splošna avdienca bo v sredo, 3. avgusta. Današnja kateheza je bila namenjena delom usmiljenja.
Usmiljenje – stil življenja
V teh prvih mesecih jubileja smo veliko krat slišali
govoriti o delih usmiljenja. Danes pa nas Gospod vabi, da opravimo resno spraševanje
vesti. Prav je namreč, da nikoli ne pozabimo, da »usmiljenje
ni neka abstraktna beseda, ampak je stil življenja«, je papež začel katehezo in pojasnil, da je oseba lahko usmiljena ali pa ni
usmiljena – to je življenjski stil, za katerega se po njegovih besedah odločim. »Eno je govoriti o usmiljenju, drugo pa je živeti usmiljenje.« Če parafraziramo svetega apostola Jakoba, lahko rečemo:
»Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo.« Kar usmiljenje naredi živo, je njegov stalni dinamizem,
da gremo naproti potrebam in pomanjkanju tistih, ki se nahajajo v duhovni in materialni
stiski. »Usmiljenje ima oči, ki vidijo, ušesa,
ki slišijo, roke, ki dvigujejo,« je izpostavil
sveti oče.
Če ne služimo drugim, je naše življenje nerodovitno
Vsakdanje življenje nam omogoča, da se z rokami dotaknemo
mnogih stisk najrevnejših in najbolj preizkušanih oseb. Od nas pa se zahteva tista
posebna pozornost, ki nam pomaga, da se zavemo stopnje trpljenja in stiske, na kateri
se nahajajo mnogi bratje in sestre. Včasih gremo mimo situacij dramatične revščine
in zdi se, da se nas ne dotaknejo. Vse se nadaljuje, kakor da ne bi bilo nič; v brezbrižnosti,
ki nas navsezadnje naredi za hinavce in, ne da bi se tega zavedali, se konča kot oblika
duhovnega spanja, kjer je duša neobčutljiva, življenje pa nerodovitno. »Ljudje, ki gredo mimo, ki gredo skozi življenje, ne da
bi se zavedali potreb drugih, ne da bi videli mnoge duhovne in materialne potrebe,
so ljudje, ki gredo mimo, ne da bi zares živeli, so ljudje, ki ne služijo drugim,« je dejal papež Frančišek in zbrane opomnil, naj tega ne
pozabijo: »Kdor ne živi, da bi služil, ne služi
življenju.«
Dela usmiljenja niso teoretične teme, so konkretna pričevanja
Sveti oče je izpostavil, da obstajajo mnogi vidiki
usmiljenja, ki nam jih izkazuje Bog. In na enak način obstajajo tudi mnogi obrazi,
ki se obračajo k nam, da bi bili deležni našega usmiljenja. »Kdor je v življenju doživel Očetovo usmiljenje, ne more ostati brezčuten pred
potrebami bratov in sester,« je zatrdil. Jezusovo
učenje ne dopušča pobega. V odlomku iz Matejevega evangelija, ki se je bral med avdienco,
nam Gospod takole pravi: »Lačen sem bil in ste
mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,
nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in
ste prišli k meni« (Lk 25,35-36). »Pred osebo, ki je lačna, se ne moremo izmakniti. Treba
ji je dati jesti,« je poudaril papež. »Dela usmiljenja niso teoretične teme, ampak so konkretna
pričevanja. Obvezujejo nas, da zavihamo rokave in lajšamo trpljenje.«
V drugem videti Jezusa
V nadaljevanju kateheze je papež Frančišek izpostavil,
da so se zaradi sprememb našega globaliziranega sveta nekatere materialne in duhovne
revščine pomnožile: »Dajmo prostor fantaziji
ljubezni, da bi našli nove oblike dejavnosti. Na ta način bo pot usmiljenja postala
vedno konkretnejša.« Od nas pa se zahteva, da
ostanemo čuječni kakor stražarji, da pred revščinami, ki jih je proizvedla kultura
blagostanja, pogled kristjanov ne bi oslabel in postal nezmožen videti bistveno. To
po papeževem prepričanju pomeni, videti Jezusa v lačnem, zaprtem, bolnem, nagem, v
tistem, ki nima dela in mora preživljati družino. Videti Jezusa v naših bratih in
sestrah. Videti Jezusa v tistem, ki je sam, žalosten, ki se je zmotil in potrebuje
nasvet; v tistem, ki potrebuje, da se mi v tišini pridružimo na poti, da se ne bi
čutil samega. To so dela, ki jih Jezus od nas pričakuje: gledati Jezusa v teh ljudeh.
Ker Jezus tako gleda tudi na vse nas.
All the contents on this site are copyrighted ©. |