S papežem Frančiškom skozi minuli teden (27. junij – 2. julij 2016)

Praznovanje svetih Petra in Pavla
»Peter in Pavel se danes ponovno vračata med nas, hodita po ulicah tega mesta, trkata na vrata naših hiš, predvsem pa naših src. Še enkrat želita prinesti Jezusa, njegovo usmiljeno ljubezen, njegovo tolažbo, njegov mir. Sprejmimo njuno sporočilo! Iz njunega pričevanja naredimo zaklad! Pristna in trdna Petrova vera, veliko in univerzalno Pavlovo srce nam bosta pomagala biti radostni kristjani, zvesti evangeliju in odprti za srečanje z vsemi.« V sredo je vesoljna Cerkev obhajala praznik svetih apostolov Petra in Pavla, prav posebej slovesno pa je bilo v Rimu, ki svetnika časti kot svoja zavetnika. Papež je dopoldne daroval sveto mašo in blagoslovil palije za 25 novih metropolitov. Opoldne je z okna apostolske palače molil Angelovo češčenje. V nagovoru je dejal, da sta Peter in Pavel »dve veliki luči, ki ne sijeta le na rimskem nebu, ampak v srcu vernikov Vzhoda in Zahoda … Iz ljubezni do Kristusa sta zapustila svojo domovino in ne meneč se za težave dolgega potovanja ter za nevarnosti in nezaupanje, na katera bi lahko naletela, sta dospela do Rima. Tu sta postala oznanjevalca in pričevalca evangelija med ljudmi ter z mučeništvom zapečatila svoje poslanstvo vere in ljubezni.«

V Rimu delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata
Za praznik svetih Petra in Pavla je v Rim prispela tudi posebna delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata, ki se je s papežem Frančiškom srečala že dan prej. »Priznanje, da je izkušnja Božjega usmiljenja vez, ki nas povezuje, nakazuje, da moramo iz usmiljenja vedno bolj narediti merilo naših medsebojnih odnosov,« je poudaril papež. Če kakor katoličani in pravoslavni želimo skupaj oznanjati Božje usmiljenje vsemu svetu, ne moremo med seboj ohranjati čustev in drž rivalstva, nezaupanja in jeze. »Usmiljenje nas osvobaja teže preteklosti, ki je zaznamovana s konflikti, in nam omogoča, da se odpremo za prihodnost, proti kateri nas vodi Sveti Duh … Vodeni s Svetim Duhom, se vedno bolj zavedamo, da imamo mi, katoličani in pravoslavni, skupno odgovornost v odnosu s tistim, ki je v stiski, v pokorščini enemu evangeliju Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Skupaj prevzeti to odgovornost je dolžnost, ki se dotika same verodostojnosti našega krščanskega bistva.«

65. obletnica duhovništva Benedikta XVI.
V sredo, 29. junija, je 65. obletnico duhovniškega posvečenja praznoval zaslužni papež Benedikt XVI. Na slovesnosti, ki se je sklenila s svečanim kosilom, je seveda bil navzoč papež Frančišek, ki je o svojem predhodniku dejal, da je vedno pričeval in pričuje tudi danes o ljubezni do Gospoda. Ta ljubezen nam zares napolnjuje srce in nam pomaga, da hodimo varno tudi sredi nevihte. »In tako ravno s tem, ko danes živite in pričujete na tako zelo močan in jasen način to edino zares odločilno stvar – imeti pogled in srce usmerjena v Boga – Vi, Svetost, še naprej služite Cerkvi, ne nehate s čilostjo in modrostjo zares prispevati k njeni rasti. In to počnete iz majhnega samostana Mater Ecclesiae v Vatikanu, ki se tako kaže kot nekaj popolnoma drugega kot pa eden od tistih pozabljenih kotičkov, kamor današnja kultura odmetavanja hoče odriniti osebe, ki so jim z leti pojenjale moči. A je popolnoma nasprotno!«

Zaslužni papež Benedikt XVI. je ob koncu izrazil globoko hvaležnost vsem, predvsem pa papežu Frančišku: »Vaša dobrota, od prvega trenutka izvolitve, v vsakem trenutku življenja tukaj, se me dotakne, me zares notranje dviguje; bolj kot vatikanski vrtovi s svojo lepoto, je Vaša dobrota tisti kraj, kjer bivam in kjer se čutim varnega.«

Jubilejna avdienca namenjena delom usmiljenja
V četrtek je papež Frančišek imel jubilejno avdienco, še zadnjo pred poletnim premorom. Govoril je o delih usmiljenja: »Usmiljenje ima oči, da vidi, ušesa, da sliši, roke, da dviguje … Kdor je v življenju doživel Očetovo usmiljenje, ne more ostati brezčuten pred potrebami bratov in sester.« Jezusovo učenje nam ne dopušča izmikanja. V odlomku iz Matejevega evangelija nam Gospod takole pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Lk 25,35-36). »Pred osebo, ki je lačna, se ne moremo izmakniti. Treba ji je dati jesti. Dela usmiljenja niso teoretične teme, ampak so konkretna pričevanja. Obvezujejo nas, da zavihamo rokave in lajšamo trpljenje … Dajmo prostor fantaziji ljubezni, da bi našli nove oblike dejavnosti. Na ta način bo pot usmiljenja postala vedno konkretnejša.«

Sveti oče je v drugem delu kateheze spomnil še na svoje zadnje apostolsko potovanje v Armenijo, s katerega se je vrnil prejšnjo nedeljo. Omenil je tudi prihajajoči obisk Gruzije in Azerbajdžana, kjer želi spodbuditi k upanju in miru. »Zgodovina nas uči,« je dejal, »da pot miru zahteva veliko vztrajnosti in stalne korake, začenši pri tistih majhnih, ki jih počasi večamo, ko gremo naproti drug drugemu.«

Skupaj za Evropo
V Münchnu se je včeraj končalo srečanje Skupaj za Evropo, ki se ga udeležujejo člani krščanskih gibanj in skupnosti različnih Cerkva. Sveti oče jim je v video sporočilu dejal: »Imate prav. Čas je, da stopimo skupaj, da bi tako s pravim evropskim duhom pristopili k problematikam našega časa. Poleg vidnih zidov, se krepijo tudi tisti nevidni, ki hočejo razdeliti to celino. To so zidovi, ki se dvigujejo v srcih oseb. Zidovi, zgrajeni iz strahu in agresivnosti, pomanjkanja sočutja do oseb drugačnega izvora ali verskega prepričanja. Zidovi političnega in ekonomskega egoizma, ki so brez spoštovanja do življenja in dostojanstva vsake osebe … Evropa je poklicana k premisleku in se mora vprašati, ali njena neizmerna dediščina, ki je pretežno krščanska, spada v muzej ali pa je še vedno zmožna navdihovati kulturo in svoje zaklade nuditi vsemu človeštvu.«