2016-07-10 11:25:00

Kardinal Rode: Pri nas so sovraštvo zasejali komunisti in s tem porušili temelje narodne enotnosti


ŠENTJOŠT NAD HORJULOM (nedelja, 10. julij 2016, RV) – V Šentjoštu nad Horjulom v župnijski cerkvi sv. Janeza Evangelista,v kapeli mučencev ter pred kapelo je danes potekala slovesnost: "Slovenija - praznujemo s teboj!" Sveto mašo je daroval kardinal Franc Rode. Po maši je bil kulturni program s podelitvijo Ehrlichovih medalj in priznanj. Slavnostni govornik je bil predsednik Nove Slovenske zaveze g. Peter Sušnik. V cerkvi sv. Jošta pa je na ogled razstava: "STOP, cenzura", avtorice Helene Janežič iz Narodne in univerzitetne knjižnice.

Pozdrav

Pridiga

Prošnje

Proslava s podelitvijo Ehrlichovih medalj in priznanj

II. SLAVNOSTNI GOVORNIK: Peter Sušnik
Slovenija – praznujemo s teboj; nagovor Petra Sušnika predsednika NSZ
Za načrtovanje bodočnosti moramo najprej razumeti svojo preteklost. Šentjošt jo ne le razume, ampak s ponosom obuja spomin na prehojeno pot. Nismo se zbrali naključno v prvih dneh julija, da bi izkoristili poletno vreme in nedeljo zato, da praznujemo zgolj državnost. Zbrali smo se zato, ker bo v tem tednu obletnica ustanovitve prve vaške straže. Ob pojmu “vaška straža” se v večini našega naroda, še tisti najbolj kleni, pojavijo čudni občutki. A ti občutki nam narekujejo, da o njih samih in o razlogih zanje jasno in odkrito spregovorimo.

V preteklih slovesnih tednih smo večkrat slišali za “vrednote”. Ta pojem se počasi bliža enaki zlorabljenosti kot nekateri drugi pojmi v slovenskem jeziku: “enotnost”, “sprava”, “izdaja”, “kolaboracija”. Vse to so pojmi, ki nam jih iz dneva v dan servirajo slovenski mediji, politiki in javne osebnosti.

Če kaj, je bila ustanovitev vaške straže tu v Šentjoštu najprej izraz strahu pred spremembo vrednostnega sistema. “Vrednote”, ki so bile v narodu privzete v obliki verskih, vzgojnih, poslovnih in političnih običajev in so določale civilizacijske temelje za oblikovanje morale in prava, je boljševistična revolucija razglasila za sovražne in si zadala za cilj njihovo odpravo. Revolucionarni teror leta 1941 in 1942 je v slovenske vasi prinesel do tedaj nevideno gorje. Nedvomno po zaslugi hudiča, se je pojavila pretkana dilema: ali ohraniti vrednote za ceno sodelovanja s tujim gospodarjem ali pa zavreči vrednote očetov za ceno enotnosti proti okupatorjem? Prefinjeno trkanje na narodno zavest in enotnost je že leta 1941 služilo za paravan komunističnemu zlu, ki je revolucijo zavil v rdeč celofan plemenito zvenečega Narodno Osvobodilnega Boja.

Obstanek obsodbe vaških straž kot “kolaborantskih enot”, pri kateri vztraja slovensko pravo in večina politike, hkrati pa jo tiho sprejema večji del civilne družbe, je hkrati tudi afirmacija in legitimizacija komunistične revolucije kot temelj vrednostnega sistema slovenskega naroda. Če je boj proti revoluciji nečasten, če ne že kriminalen, je torej revolucija častna. Če država povečuje javna sredstva za namene društev, ki ohranjajo vrednote NOB, je dejstvo, da so vrednote terorja, izvensodnih likvidacij, uzurpacije oblasti, kraja premoženja, tajne zakonodaje in sovraštvo do cerkve, kmetov, obrtnikov in podjetnikov v očeh države cenjene.

Ideologija zla, ki je temelj boljševistične revolucije in s tem tudi slovenskega NOB, je najvišja vrednota v očeh njenih protagonistov. To spoznanje je težko razumljivo poštenemu človeku, vzgojenemu v tradicionalnem prepričanju, da smo ljudje načeloma dobri in da zvijača in laž nista človeku lastni. Prav ta nedolžna naivnost slovenskih demokratov, ki so nasedli prevari, da so slovenski komunisti spoznali zgrešenost svojih politik in dela ter so zaradi Slovenije pripravljeni sestopiti iz oblasti in delati za nastanek demokratične in pravne države, nas je privedla do grenkobe ob 25 letnici njenega obstoja.

Prevaram je skupno samo eno: vse je v interesu branjenja komunistične revolucije, njenih nosilcev, njenih idej in njenih osebnih in kolektivnih dosežkov. Stalna kameleonska metamorfoza iz zmagovitih stalinističnih internacionalistov pod sovjetskim vodstvom v zagovornike titoističnih samoupravnih fantazij v duhu neuvrščenosti in spet v slovenske separatiste v jugoslovanski zvezni partiji ter nato v neodvisne kandidate z rahlo simpatijo do socialdemokracije; vse je zgolj in samo način kako ostati na oblasti, ki ti jo zagotavlja pripadnost ideologiji rdeče zvezde. Ta je njihov kruh in razlog za njihov uspeh; brez nje bi bili nič in zato so ji dolžni vse.

Za branjenje revolucije se je 1990 uporabila grožnja, da narod ne bo “enoten”. To potrebo po enotnosti so, žal, nadvse visoko cenili tako v vrhu Demosa kakor tudi v vrhu slovenske Cerkve. Kljub temu, da narod nikoli ni bil “enoten”, se je zaradi te vrednote sprejelo diktirane pogoje sobivanja revolucionarjev in priviligirancev v novi, načeloma demokratični družbi. V odnosu do preteklosti se ni spremenilo ničesar. Od nikogar se ni pričakovalo, kaj šele zahtevalo, da bi se opravičil, obžaloval, odgovarjal ali vsaj priznal, da je bilo od leta 1941 zaradi NOB ali partije karkoli narobe. Nikoli se ni družba soočila s komunistično in socialitsično zgodovino in jo ocenila kot zgrešeno: ne njeno ideologijo, ne njene voditelje, ne njeno klavrno končno podobo. Tako je slovenska družba dopustila, da o zgodovini nimamo vrednostne sodbe. Žrtev “enotnosti” je civiliziran obračun z narodovo vestjo. Zaradi “enotnosti” je bila ohranjena tudi drugorazrednost nasprotnikov komunizma. Logična posledica je, da brez kančka sramu rabljev in njihovih potomcev še danes po slovenskih breznih leži več desettisoč pobitih. Zaradi naše “enotnosti” smo tiho, ko se išče razloge za relativizacijo slovenskega genocida.

Zadnjih 25 let smo priča podreditvi naroda in države rdeči zvezdi. Njim, ki jim ideologija predstavlja več od naroda, države ali civilizacije, smo mi, ki nam je državnost, narod, demokracija in pravo sveta stvar, pripravljeni ustreči, se jim podrediti. Ker se tako spodobi? Ker naivno verjamemo, da je to bolje za narod in državo? Nam štejejo v dobro, ko zardevamo ob omembi škofa Rožmana? Nas spoštujejo, če vsegliharsko krivdo valimo na vse enako, ker “nihče ni bil povsem nedolžen”? Smo bolj enotni, če vljudno ploskamo, ko nam kvasijo neumnosti o več resnicah? Kdor se sam ne spoštuje, spoštovanja ni vreden in zato smo v njihovih očeh drugorazredni, živi zgolj zato, ker so tako dopustili. Ničesar nam ne priznajo, nobene enakopravnosti in nobenih pravic.

Od državne proslave do proslave smo demokrati, ali če hočete, desni(!) tisti, ki se uklonimo in pripustimo simbole totalitarnosti, da v posmeh pobitim in preganjanim, plapolajo in paradirajo z vsem cinizmom. Je s tem narod enoten? Se bojimo, da nam bo kdo očital, če bi v pričo tujih državnikov vstali in odšli? Koliko drugorazrednosti smo pripravljeni potrpeti za našo državo, za katero nam naši poniževalci itak razlagajo, da ni bila njihova intimna želja ali opcija? Spoštovanje bomo zaslužili le s pokončno in dosledno držo, samozavestno in odločno.

Naš problem, podoben kot leta 1941 in 1942 je, da demokratični tabor slovenskih politikov, strank, mislecev in civilne družbe, ne loči kratkoročnih lastnih koristi od vitalnih interesov slovenskega naroda. Prepiri, izvirajoči iz prestižnih bojev, ljubosumnosti, častihlepnosti in nečimrnosti posameznikov, so na široko odprli vrata levim prevarantom, ki z majhnimi denarji in prijaznimi ter sladkimi medijskimi pozornostmi še dodatno slepijo zaslepljene. Po vseh izkušnjah nam sedanji desni voditelji dokazujejo, da se niso ničesar naučili in da modrosti ne premorejo. Zdi se, da hrepenijo, da bi bili drugi njihove najbolj idealne zrcalne podobe. In tako bitke v otroškem peskovniku jemljejo moč za spopad s pomembnimi vprašanji naše bodočnosti.

Najbolj pomembno vprašanje pa je: kako obsoditi komunistično revolucijo, njene nosilce in izvrševalce, njene pridobitve in njeno dediščino ter na čem postaviti civilizacijski temelj slovenske državnosti? Dokler se slovenska demokratična politika in civilna družba ne moreta enotno opredeliti do tega vprašanja, bomo pri tem razsulu, ki ga imamo, saj vse izvira iz shizofrenosti odnosa do preteklosti.

To ni dilema črkopisja, ki bi jo rešila dobro napisana resolucija, ustavna sprememba ali zakon. To je kompleksna dilema, ki terja korenite spremembe v šolstvu, kulturi, družbenem življenju, pravu, sodstvu, gospodarstvu in v vseh drugih porah življenja. V vseh se je, iz revolucije in njenega pozitivnega vrednotenja, privzelo temeljne komunistične metode in s pomočjo avtocenzure in politične korektnosti zagotovilo presojo do vsakega vprašanja, ki se ga javno postavi tako, da je izid vedno v škodo tradicionalnim slovenskim in katoliškim vrednotam, torej poštenju.

Gre za epohalne spremembe, ki smo jih prisiljeni storiti, saj slovenska država ni evolucija predhodnih totalitarnih državnih tvorb. Gre za premik v glavah, ko razločimo razloge za slabo voljo, malodušje in razočaranost nad državnostjo po 25 letih. V osnovi nas tepe naše izogibanje obračunu z lažjo in prevarami zadnjih 75 let.

Žal je tako, da smo zaradi demokratične “deformiranosti” dolžni upoštevati pravno državo pri izvršitvi sprememb v slovenski ureditvi. Ni nam dopuščena lažja pot – revolucija – ki bi v enem temeljitem zamahu opravila delo. Vzpostaviti je treba stranke z voditelji, ki so vredni zaupanja. Podpreti jih je treba na volitvah. Terjati je treba odgovornost za njihovo delo in naše zaupanje, a hkrati ne nasedati lažem, govoricam in ne prispevati k delitvam. Ob vsem pa se stalno spraševati: koliko drugorazrednosti bomo še trpeli? Postaviti se je treba po robu politični korektnosti, ki nas pelje v skušnjavo, da bi se za “enotnost” prilagajali in se odpovedovali lastni identiteti: če smo ponosni na svoje prednike, se ne branimo “kontaminiranih izrazov” domobranec, vaški stražar, saj jim niso v sramoto.

KULTURNI PROGRAM
Povezovalec Matej: Ideja samostojne Slovenije je živela skozi stoletja in napolnjevala misli številnih generacij in rodov. Vse naravne danosti, s katerimi nas je obdaril Bog, kultura telesa, duha in srca, jezik, vera, boj za obstanek skozi čase, vse nas je družilo v eno, in nas korak za korakom vodilo bližje k uresničitvi želje po samostojni državi. Tej ideji je bil zvest tudi veliki slovenski domoljub, vizionar in politik Lambert Ehrlich. Redno je hodil na Sv. Višarje, kjer je z vizijo samostojne Slovenije navdihoval številne slovenske romarje. Njegovi govori mladini, predvsem študentom, so bili prava prelomnica v dotedanjih političnih pogledih na obstoj in prihodnost Slovencev. Vsem Slovencem je sporočal, da je njihov položaj med germanskim, romanskim in slovanskim svetom, in jim dokazoval, da bo Slovenija zmogla svoje poslanstvo izpolnjevati samo, če bo prosta vsakega tujega gospostva in samo v svobodni slovenski državi. Njegovi ideji so sledili šentjoški možje in žene v  kritičnih trenutkih druge svetovne vojne, ko se je bilo treba odločiti za Boga, narod in domovino.
Trobenta Peter, Marcel: Mi domobranci, mi legionarji

Igralec Lojz predstavlja Lamberta Ehrlicha: “... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ...” (Lambert Ehrlich, poleti 1933)

Povezovalec Matej: Njegov glas je bil utišan, kot so bili utišani glasovi mnogih, v katerih je bilo slovensko srce. Smrt, begunstvo, preganjanje, zapori, strah in trpljenje sta postala vsakdan slovenskega človeka. A ideja o svobodni Sloveniji je živela. V vseh, ki so si upali in želeli, v vseh, ki niso bili nikoli premagani. Od južnega križa daljne Argentine, do S Amerike, Kanade, Avstralije, Evrope in mnogih dežel, kjer je prebival slovenski človek, je valovala suverena misel, ki je opogumljala in se borila. Prebudila se je slovenska pomlad. Vzdignila je zamolčane in izbrisane, preganjanje in odrinjene … dotaknila se je vseh Slovencev in zaigrala melodijo pomladnega maja v himni Slovenkam in Slovencem.

Trobenta Peter, Marcel: Zdravljica

Povezovalec Matej: In tako se je želja ubesedila v Majniški deklaraciji iz leta 1989, v kateri so demokratično čuteči Slovenci povedali:

Igralec Simon predstavlja Slovenca mlajše generacije:
1. hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
- spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
- demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
- družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Povezovalec (Matej): Danes smo tukaj in jo imamo! Državo Slovenijo – to ni le beseda, to smo mi vsi! Tisti, ki smo tukaj, in tisti, ki jih ni! Prehoditi moramo še mnogo poti, a naj nas ne bo strah. Imamo pogum, imamo izvrstne može in žene, ki jim zaupamo, imamo mladino, ki nas pomlaja, imamo otroke, ki nas navdušujejo, imamo družine, ki nam dajejo zavetje, imamo naboj srca in duha. imamo vero, upanje in ljubezen -  in v tem je naša prihodnost. Zato lahko praznujemo! Slovenci doma in po svetu. Slovenija – praznujemo s teboj!

Pesem: Slovenija v svetu

PODELITEV EHRLICHOVIH PRIZNANJ Z MEDALJAMI
BRALKA Klara: Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj letos že petič podeljuje priznanja zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. Letošnji dobitniki so možje in žene, ki jim slovenski narod dolguje posebno zahvalo. Vsem je skupno, da so morali zaradi komunističnega nasilja zapustiti svoje domove in stopiti na pot begunstva. Kljub temu, da njihov dom ni v državi Sloveniji so njihova srca, razum in delo v polnosti del našega narodovega telesa. V imenu Odbora bo priznanja in medalje Za predanost in zvestobo slovenskemu narodu izročil direktor Družine Tone Rode.

BRALEC Marko:
I. Majda in Lojze Starman
Življenjsko pot Majde in Lojza Starman je močno zaznamovala begunska izkušnja. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev bežala čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Spoznala sta se v špitalskem taborišču in se tam poročila leta 1958. Dom in družino s šestimi otroki sta si ustvarila v Špitalu na avstrijskem Koroškem, ne daleč stran od mesta, kjer so stale taboriščne barake. 

Življenjska zgodba zakoncev Starman, o kateri kot aktivna pričevalca rada spregovorita ob različnih priložnosti, je navdihujoča sama po sebi. Trpljenje in zaničevanje, ki sta ga kot begunca doživljala na osebni in družinski ravni ju ni potrlo, ravno nasprotno. Kot pogumna človeka o vsem, kar se jima je zgodilo govorita odkrito, in s tem odpirata vrata resnici in sočutju, ki ju slovenski preizkušeni človek nujno potrebuje. Molk namreč ne celi ran, potrebno se je boriti in zato govoriti!

Še bolj navdihujoča pa je predanost, s katero Majda in Lojze že deset let sodelujeta z Rafaelovo družbo pri prepoznavanju in urejanju obsežnega arhivskega gradiva o slovenskih beguncih v Avstriji po 2. svetovni vojni. Leta 2006, ko sta prvič obiskala eno od razstav arhivskih fotografij, ki že deset let potujejo med Slovenci v matični domovini, zamejstvu in izseljenstvu, sta se samoiniciativno ponudila za pomoč. Z veliko zavzetostjo sta se lotila pregledovanja skoraj 20.000 fotografij, zbiranja podatkov pri Slovencih z vsega sveta, popisovanja dogodkov, krajev in oseb na fotografijah, pisanja pojasnil in opremljanja fotografij s podnapisi. V tem času sta sodelovala na številnih odprtjih omenjenih razstav, kjer sta po eni strani preko svoje življenjske zgodbe ozaveščala ljudi o premalo poznanem delcu slovenske zgodovine, po drugi strani pa ves čas nagovarjala obiskovalce, naj pomagajo pri širjenju gradiva, pojasnjevanju okoliščin ali prepoznavanju oseb na fotografijah. Nepogrešljiva sta bila tudi pri pripravi vrhunske fotografske monografije Cvetoči klas pelina, ki tako kot razstave orje ledino in prikazuje življenje slovenskih beguncev v taboriščih na Koroškem.  Z veseljem sprejmeta posameznike in skupine, ki si želijo ogledati prostore nekdanjih taborišč in jim spoštljivo predstavita trpljenje, skozi katerega so potovali tisoči Slovencev.

Zakonca Majda in Lojze Starman pri Rafaelovi družbi prostovoljno in brez pričakovanja plačila opravljata delo, ki predstavlja temelje za raziskovanje slovenske zgodovine, zato jima več kot zasluženo podeljujemo Ehrlichovo priznanje. Njun prispevek pri ohranjanju spomina na težke čase polpretekle slovenske zgodovine je neprecenljiv.

Majda in Lojze, iskrena Vama hvala! Naj vama bo priznanje hkrati spodbuda, da s tako vnemo delujeta še naprej!

Spoštovana Majda in Lojze Starman vabljena, da prevzameta Ehrlichovo priznanje z medaljo.

BRALKA Klara:
II. Jelka Mrak Dolinar
Maj in junij sta meseca, ko se marsikomu utrne misel na tragično pot begunstva, ki se je začela za neštete Slovence ob koncu druge svetovne vojne.

In ko pomislimo na te naše begunce, nam prav družina Jelke Mrak Dolinar piše posebno zgodbo. Ta nam govori o begunstvu njenih staršev zaradi  fašističnega nasilja na Primorskem, o izselitvi družine s strani Nemcev v času okupacije in o begu pred komunističnim nasiljem, z vsemi tragičnimi dogodki, ki so sledili. In vse to je Jelko Mrak Dolinar oblikovalo v osebnost, zaradi katere smo se danes zbrali tu in kateri se želimo poklonili s podelitvijo Ehrlichove nagrade. Pokloniti se ji želimo zaradi njene pokončnosti, odločnosti in njenega neutrudnega ter neustrašnega pričevanja o dogodkih, o katerih še dandanes marsikdo ne želi ali pa ne more spregovoriti.

Kot 16 – letno dekle se je v veliki spoštljivosti udeležila Ehrlichovega pogreba in pokropila njegovo mrtvo telo, ki je počivalo na Akademskem klubu v Ljubljani. Svojo pokončno in nadvse korajžno držo je naša 91-letna slavljenka dokazala skupaj s sestro Kristino tudi maja 1945, ko sta se odločili spremljati transport ranjenih domobrancev proti Koroški. Še več, ko je partizanska zaseda zaustavila vlak z ranjenci, in ko so se vsi zdravniki odločili zapustiti ranjence in rešiti svojo lastno kožo, sta sestri Mrak ostali pri teh najbolj nemočih in pomoči potrebnih, čeprav sta vedeli, kaj ju čaka. In prav to nadvse plemenito in herojsko dejanje je zapustilo nepozabno in kruto sled, namreč pet let in osem mesecev neizmernega trpljenja v Titovih komunističnih koncentracijskih taboriščih. Po izpustu iz zapora je zapustila domovino in se  odločila za begunstvo preko Karavank, kjer živi še danes. 

Kljub vsem krutim preizkušnjam današnja slavljenka ni zgubila svoje trdne hrbtenice in je ostala zvesta svojim načelom. Kot priča časa z neštetimi članki, intervjuji, predvsem pa s svojo knjigo „Brazde mojega življenja“, priča o grozotah in krivicah, ki so se zgodile na naših tleh v med- in povojnem času.

Spoštovana slavljenka, ste ena od redkih prič, ki s pogumom in zgledno pokončnostjo ohranjate spomin na vojni in povojni čas. Neočiščene rane, ki jih je zapustilo komunistično nasilje v slovenskem človeku, je treba očistiti, da se bodo lahko zacelile. Vaš trud in doprinos pri razkrivanju krivic in odkrivanju resnice je tisto očiščevanje ran, ki nam ponovno daje upanje v lepšo in složno bodočnost. Za svetel zgled, srčnost in pogum iskrena Vam hvala. Bog Vas živi!

Gospa Jelka, vabljeni, da prevzamete Ehrlichovo priznanje z medaljo.

BRALEC Marko:
III. Marija Inzko
Marija Ziherl poročena Inzko je bila rojena leta 1924 v Vodicah pod Šmarno goro. V Ljubljani je končala učiteljišče in že leta 1945 poučevala v domobranski šoli v Voklem na Gorenjskem. Maja 1945 je bila z mnogimi pregnana na Koroško v Avstrijo. Poučevanje je nadaljevala tudi v taborišču Vetrinj. V Svečah na Koroškem je spoznala fanta Valentina Inzka in se z njim poročila. Svoje štiri otroke je vzgajala v krščanskem duhu in ljubezni do maternega jezika. Nikoli ni zatajila slovenskih korenin, kljub življenju na tujem, kjer je bila njena družina zaničevana, preganjana, in zaznamovana. Več kot 30 let je sodelovala pri radiu, poučevala slovenščino, pisala za časopise in prevajala. V času pedagoškega dela je posebno pozornost posvečala vzgoji deklet in jih učila o življenjskih vrednotah, ki so nujne za zdravo in veselo družinsko življenje. Ves čas je gojila spoštljiv odnos do mladine in bila mnogim rodovom dijakov svetel zgled in potrditev, da je življenje nenehno preizkušanje človekovega zavedanja, da se dobro vrača z dobrim.

Gospa Marija izredno ceni umetnost, kar dokazuje njena dolgoletna skrb za vzdrževanje Goršetove galerije in parka kulturnih ustvarjalcev, ki se nahaja v bližini njenega doma v Svečah. Kdorkoli iz različnih koncev sveta jo obišče, v njenem prijateljskem sprejemu začuti pristnost domačnosti ter toplino doma, ki ga varuje materina pozornost, spoštovanje, razumevanje in predvsem ljubezen. Obiskovalci ji izrekajo hvaležnost z besedo mama – Inzkova mama.

Marijine izkušnje vojne in begunstva presegajo osebno raven doživljanja in se prepletajo z širijo na/zaobjemajo življenjske dogodke sorodnikov, prijateljev in znancev,  kot tudi družbene, politične, in gospodarske okoliščine zgodovinskega trenutka. Gospa Marija povezuje tri stoletja, različne generacije in zgodbe več dežel. Kljub vsemu prestanemu ostaja klena Slovenka in pokončna kristjanka.

Modrost in razum, preudarnost, sočutje in vera v božjo ljubezen vejejo iz njenih pričevanj. V njenih besedah ni čutiti sovraštva in prezira, ampak predanost božji volji, ki varuje srce, da ne pade pred zlom. Vse izrečene besede temeljijo le na resnici, na doživetem spoznavanju dobrega in zla.

Ehrlichovo priznanje jo vrača v čase, ko je bila 24. maja 1942 skupaj s sošolkami in šolskimi sestrami na Streliški ulici v Ljubljani, ob truplu prof. Ehrlicha, ko je bilo že pokrito z rjuho. Udeležila se je tudi pogreba tega slovenskega mučenika, in ob tem ji je žal, da se ni spomnila pomočiti robčka v njegovo kri. A rasla je iz njegovega duha in mu ostaja zvesta vsa leta življenja. »Tako kot jaz,  je bil ponižan tebi brat na poligonu groze. Milijoni so nosili križ« …, tudi Marija ga nosi…Resnica, ki opozarja, spominja!

Predraga in iskreno spoštovana gospa Marija Inzko, to priznanje je dokaz, da cenimo, in vrednotimo Vaše delo na vseh ravneh vzgoje, kulture, pomoči ljudem, za vse, kar ste storili z veliko in nežno materinsko ljubeznijo. Hvala Vam, da ste resnico posredovali prihodnjim rodovom in tako vsaj delno prekinili dediščino molka o grozodejstvih nad slovenskim narodom. Bog Vas živi! 

Gospa Marija se zaradi zdravstvenih težav današnje slovesnosti ni mogla udeležiti, zato vabim sina Valentina, da prevzame Ehrlichovo priznanje z medaljo.

BRALKA Klara:
IV. Kardinal Franc Rode
Franc Rode se je rodil leta 1934 v Ljubljani, doma pa je z Rodice pri Domžalah. S starši in mnogimi Slovenci je po drugi svetovni vojni zapustil Slovenijo in nadaljeval šolanje v begunskih taboriščih na Koroškem. Po preselitvi v Argentino je stopil med lazariste ter nadaljeval študij v Rimu in Parizu, kjer je bil posvečen v duhovnika. Leta 1997 je za osem let prevzel mesto ljubljanskega nadškofa metropolita. Po vrnitvi v Rim je bil imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. Leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala, papež Frančišek pa ga je letos promoviral v red kardinalov prezbiterjev. Je nosilec številnih visokih odlikovanj, imenovanih predvsem v tujini. 

Njegova delovna pot ga je, poleg opravljanja duhovniške službe vodila od ravnatelja, predavatelja, publicista, urednika do avtorja več znanstvenih razprav in esejev ter pisca številnih knjig. V svojih  kritičnih nastopih se je loteval širših družbenih vprašanj, kar ni ostalo neopazno v slovenski javnosti. V odgovornosti do cerkve in naroda je brez strahu izpostavljal narodnostno pomembna vprašanja. Javno je opozoril na upadanje rojstev in si kot človek širokega dialoga prizadeval za spravo med Slovenci. Nagovarjal nas je z besedami, ki so prebujale, spodbujale in navdajale z upanjem. Ni se ustrašil pogromov in kritik, na katere je vedno znal odgovoriti samozavestno in z argumenti. 

Kjerkoli je kardinal Rode deloval, je oral globoko in za seboj pustil brazde, ki bodo vidne še dolgo. V svojih besedah in dejanjih je svoboden in odprt, ob njegovih mislih se mora človek ustaviti in jih s široko mero srca in razuma doumeti v vsej iskrivosti, širini in globini. Do Slovencev je zahteven, ima pa Slovenijo prisrčno rad. Njeno ime je ponesel med ljudi, ki stojijo na odločilnih svetovnih položajih in ustvarjajo zgodovino človeštva. Prepričan je, da je edina dobra revolucija, revolucija srca o kateri pravi: »Človek se mora spremeniti v srcu, tako resnico je prinesel na svet Jezus. Mislim, da je to edina resnična revolucija!«

Z kardinalom Rodetom doživlja slovenstvo enega svojih vrhov. Njegova življenjska pot razodeva duha odločnosti in kljubovanja, jasnih ciljev in izdelanih stališč. V sebi združuje lastnosti, ki so slovenskemu človeku od daljnih stoletij do danes pomagale »stati inu obstati« na lastni zemlji. Kot kardinal, mož Cerkve in naroda nam je s svojim delom, pogumom, vero in ljubeznijo v spodbudo, da dediščino prednikov prenašamo naslednjim rodovom.  Spoštovani gospod kardinal Franc Rode! Za vsa vidna in nevidna dejanja, storjena v dobro Slovencem iskrena hvala! Bog vas živi!

Spoštovani kardinal Franc Rode – vabim vas, da prevzamete Ehrlichovo priznanje z medaljo.

Vsem dobitnikom priznanj in medalj izrekamo iskrene čestitke!

ZAKLJUČEK
BRALEC Marko:
Ob koncu slovesnosti vas vabimo na ogled razstave STOP, Cenzura!, avtorice Helene Janežič iz Narodne in univerzitetne knjižnice. Razstava je na ogled v cerkvi sv. Jošta. Vsem udeležencem bodo ministranti razdelili spominske podobice.

V imenu Odbora Kapele mučencev en velik Bog lonaj vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k izpeljavi današnje slovesnosti. Storili ste dobro delo. Prisrčno vas vabimo, da se pridružite srečanju pred cerkvijo in se pogovorite ob dobrotah in kapljici domačih gospodinj in gospodarjev. Pa zbogom naslednje leto!
Pesem: Moja domovina  

 








All the contents on this site are copyrighted ©.