S papežem Frančiškom skozi minuli teden (4. – 9. julij 2016)

Srečanje z osebami, ki živijo v skrajni revščini
Julija se je tudi za papeža Frančiška začel poletni oddih. V minulem tednu ni bilo ne splošne avdience ne ostalih vrst srečanj. Izjema je bilo srečanje v sredo, ko je papež v dvorani Pavla VI. sprejel skupino revežev iz škofij francoske province Lyon. 200 oseb, ki živijo v skrajni revščini, je priromalo v Vatikan v okviru gibanja Četrti svet in v spremstvu lyonskega nadškofa kardinala Philippa Barbarina.

»Kakršno koli je vaš položaj, vaša zgodba, teža, ki jo nosite, Jezus je tisti, ki nas združuje okoli sebe,« je papež dejal v svojem nagovoru. Izpostavil je, da Jezus vsakega sprejme takšnega, kakršen je. V njem smo bratje. Zato je sveti oče želel, da bi se vsak romar čutil dobrodošlega, da bi se čutil kakor doma. Kot je dejal, mu je njihova navzočnost pomembna. Reveži na tej skupni romarski poti pričujejo o evangeljskem bratstvu. Ker je Jezus hotel z njimi deliti njihovo stanje, je iz ljubezni postal eden od njih: preziran od ljudi, pozabljen, nekdo, ki nič ne šteje. Kadar se jim bo zgodilo vse to, naj ne pozabijo, da je to izkusil tudi Jezus. »To je dokaz, da ste dragoceni v njegovih očeh in da vam je blizu … Vi ste v srcu Cerkve.« Jezus je namreč v svojem življenju vedno dajal prednost osebam, kot so oni, ki so živele podobne situacije. »In Cerkev, ki ljubi in ima najrajši tisto, kar ljubi in ima najrajši Jezus, ne more biti mirna, dokler ne doseže vseh tistih, ki doživljajo zavračanje, izključitev in ki nikomur nič ne pomenijo. V srcu Cerkve nam vi omogočate srečati Jezusa, ker nam govorite o Njem – ne toliko z besedami, marveč s svojim celotnim življenjem. In pričujete o pomembnosti majhnih gest, dostopnih vsakemu, ki pomagajo izgrajevati mir in nas spominjajo, da smo bratje in da je Bog Oče vseh nas.«

Papeževa sporočila in pisma
»Mir v Siriji je možen!« je poudaril papež Frančišek v video sporočilu vsem sodelujočim v karitativni kampanji za mir v Siriji, ki jo pripravlja Caritas Internationalis.  »Medtem ko narod trpi, se neverjetna količina denarja troši za dobavljanje orožja vojakom. In nekatere države, ki ta orožja dobavljajo, so tudi med tistimi, ki govorijo o miru. Kako lahko verjameš nekomu, ki te z desno roko boža, z levo pa te udarja? Vsi morajo spoznati, da rešitev za Sirijo ni vojaška, ampak samo politična.  Mednarodna skupnost mora zato podpirati mirovne pogovore za sestavo vlade narodne edinosti. Združimo moči na vseh ravneh, da bi tako mir v ljubljeni Siriji bil možen. To bo veličasten zgled usmiljenja in ljubezni, ki se živi za dobro vse mednarodne skupnosti.«

 »Svetega Martina iz Toursa, lahko upravičeno imenujemo oče revežev. Še preden je postal kristjan, se je s svojimi karitativnimi deli že obnašal kot kandidat za krst: oskrboval je trpeče bolnike, pomagal nesrečnežem, hranil lačne, oblačil nage, od svoje vojaške plače ni ničesar zadrževal zase, razen tistega, kar je potreboval za vsakodnevno preživetje. Že takrat ni bil gluh za evangeljske zapovedi in ni skrbel za jutri.« Te Frančiškove besede so iz pisma, ki ga je napisal ob praznovanju 1700. obletnice rojstva svetega Martina iz Toursa, ki je včeraj potekalo v Szombathelyu na Madžarskem. Papež je v pismu spomni na tisti mrzel zimski dan v 4. stoletju, ko je Martin, vojak rimskega cesarstva v Galiji, pred vrati mesta Amiens srečal nagega reveža, ki je ljudi zaman prosil, naj se ga usmilijo. Vsi so šli mimo, ne da bi zanj poskrbeli. Martin pa se ga je usmilil: z mečem je presekal svoj plašč na pol in en del dal ubogemu. Papež še zapiše, da je Martin, ko se je spreobrnil v krščanstvo, postal »neutruden Kristusov vojak«. Oznanjal je evangelij in o njem pričeval v mnogih evropskih deželah. Sveti oče zato izrazi željo, da bi praznovanje 1700. obletnice svetnikovega rojstva prispevalo k evangelizaciji celine in večji pozornosti do ubogih.

Sveti oče je poslal sporočilo vernikom škofije Latina, ki so 6. julija slovesno obhajali god svete Marije Goretti. Spodbudil je k pobožnosti do »male mučenke«, ki je pri enajstih letih podlegla poškodbam nasilnega moškega. Izpostavil je, da Marija Goretti, ko je bila na smrt ranjena, ni mislila nase, ampak je hotela zaščititi Alessandra Serenellija, ki jo je štirinajst krat zabodel z nožem. »Šel boš v pekel,« mu je ponavljala. Znane so tudi njene besede na smrtni postelji v nettunski bolnišnici: »Odpuščam mu in želim, da je z mano v raju.« V buli Misericordiae Vultus beremo, da »odpuščanje … postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas kristjane zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca«. Ravno to velikodušno odpuščanje je spremljalo mirno smrt male Marjete ter za njenega morilca pomenilo začetek iskrene poti spreobrnjenja, ki ga je na koncu vodila do zaupne izročitve objemu Očetovega usmiljenja. Sveti oče je vse, ki prihajajo na kraje spomina na sveto Marijo Goretti, spodbudil, naj si po njenem zgledu prizadevajo biti pričevalci odpuščanja.