Papež o usmiljenju kot orodju občestva: Jezus vedno misli na druge

VATIKAN (sreda, 17. avgust 2016, RV) – Med današnjo splošno avdienco v dvorani Pavla VI. je papež Frančišek izhajal iz odlomka iz Matejevega evangelija, ki govori o čudežu pomnožitve kruha (Mt 14,13-21). Kateheza je bila naslovljena: Usmiljenje kot orodje občestva.

Jezus vedno misli na druge
Na začetku evangelistove pripovedi, ko je Jezus ravno izvedel za smrt Janeza Krstnika, gre s čolnom preko jezera, v iskanju »samotnega kraja«, da bi bil »sam zase«. A ljudje so to izvedeli in so ga prehiteli peš, medtem ko je bil on na jezeru. Tako je, ko je izstopil iz čolna, pred seboj »zagledal veliko množico«. »Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« Jezus je tak: vedno je sočuten, vedno misli na druge. Presenetljiva je odločenost ljudi, ki se bojijo ostati sami, kakor da bi bili zapuščeni. Ko je umrl Janez Krstnik, karizmatični prerok, so se zaupali Jezusu, o katerem jim je sam Janez rekel: »On, ki pride za menoj, je močnejši od mene« (Mt 3,11).

Tako mu množica sledi povsod, da bi ga poslušala in mu prinašala bolnike. In ko Jezus to vidi, je ganjen. Ne ostane hladen, nima ravnodušnega srca. Po eni strani se čuti vezanega na to množico in ne želi, da bi odšla; po drugi strani pa potrebuje tudi samoto, molitev, biti z Očetom. Pogosto ponoči moli k svojemu Očetu. A tistega dne se je Učitelj torej posvetil ljudem. Njegovo sočutje ni nekakšno nedoločeno čustvo, ampak kaže »vso moč« njegove volje, da bi nam bil blizu in bi nas rešil. Jezus nas zelo ljubi in želi nam biti blizu.

Jezus poskrbi za vse, ki hodijo za njim, in v to vključi tudi svoje učence
Ko se je zvečerilo, Jezus poskrbi, da vse tiste osebe, utrujene in lačne, dobijo za jesti. Jezus poskrbi za vse, ki hodijo za njim. V to pa želi vključiti tudi svoje učence. Reče jim: »Vi jim dajte jesti!« Nato jim pokaže, da se malo kruha in ribe, ki so jih imeli, z močjo vere in molitve, lahko podelijo z vsemi tistimi ljudmi. Gre za čudež, ki ga stori On, vendar pa je čudež vere in molitve s sočutjem in ljubeznijo. Tako je Jezus »razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam«. Vzeli so hlebe, jih lomili in dajali, a kruh je bil še vedno tam, tako so ga ponovno vzeli. Gospod gre naproti potrebam ljudi, a obenem želi, da bi bil vsakdo med nami konkretno soudeležen v njegovem sočutju.

Živeti občestvo z Jezusom je nekaj povsem drugega kot odtujiti se vsakdanjemu življenju
Papež se je nato zaustavil ob Jezusovi gesti blagoslova: »Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal …« Kakor lahko vidimo, gre za ista znamenja, ki jih je Jezus storil med zadnjo večerjo; in so tudi ista, ki jih izvrši vsak duhovnik, ko obhaja sveto evharistijo. Krščanska skupnost se rodi in vedno znova prerodi v tem evharističnem občestvu. Živeti občestvo z Jezusom je tako nekaj povsem drugega kot ostati pasivni in se odtujiti vsakdanjemu življenju. Nasprotno, vedno bolj nas vključuje v odnos z moškimi in ženskami našega časa, da bi jim ponudili konkretno znamenje Jezusovega usmiljenja in pozornosti. Medtem ko nas hrani s Kristusom, evharistija, ki jo obhajamo, počasi tudi nas preoblikuje v Kristusovo telo in duhovno hrano za brate. Jezus želi doseči vse, da bi vsem prinesel Božjo ljubezen. Zato vsakega vernika spreminja v služabnika usmiljenja. Vidi množico, zasmili se mu, pomnoži kruh – in enako stori v evharistiji. Nas, vernike, ki ta kruh prejemamo, Jezus spodbuja, da bi služili drugim, z enakim sočutjem, kot ga je imel On. To je pot.

Biti v službi življenja in občestva
Pripoved o pomnožitvi kruha in rib se sklene z ugotovitvijo, da so se vsi nasitili, in s pobiranjem koščkov, ki so ostali. Ko nam Jezus s svojim sočutjem in ljubeznijo podari neko milost, nam odpusti grehe, nas objame, ljubi, tega nikoli ne stori na pol, ampak v celoti. Kakor se je zgodilo tukaj. Vsi so se nasitili. Jezus napolni naše srce in naše življenje s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojim sočutjem. Svojim učencem je dopustil, da so naredili, kakor jim je naročil. Na ta način spoznajo pot, ki jo morajo prehoditi: nasititi ljudstvo in ga ohraniti enotnega; to pomeni, biti v službi življenja in občestva.

Prosimo Gospoda, da bi bila njegova Cerkev vedno sposobna tega svetega služenja, in da bi bil lahko vsakdo med nami orodje občestva v lastni družini, na delu, v župniji in v skupinah, ki jim pripadamo: vidno znamenje usmiljenja Boga, ki ne želi nikogar pustiti v samoti in stiski, da bi bila občestvo in mir med ljudmi ter občestvo ljudi z Bogom, kajti to občestvo je življenje za vse.