Janez Pavel I. – Albino Luciani, aktualen papež

VATIKAN (četrtek, 25. avgust 2016, RV) – V severno italijanskem mestecu Canale d'Agordo so danes predstavili posebno številko revije Le Tre Venezie (Tri Benetke), ki je v celoti posvečena papežu Janezu Pavlu I. Albino Luciani je bil rojen leta 1912 v Canalu d'Agordu v škofiji Belluno-Feltre, kjer je tudi deloval več kot štirideset let. Ob izvolitvi za papeža leta 1978 je prevzel ime Janez Pavel I. Njegov pontifikat je trajal samo 33 dni.

Med govorniki na predstavitvi revije, ki ima naslov Janez Pavel I. – Albino Luciani, aktualni papež, je bil tudi državni tajnik Svetega sedeža kardinal Pietro Parolin. Izpostavil je pomembno kulturno in cerkveno vlogo te regije. Od druge polovice osemdesetih let dalje je ravno pozoren in ustvarjalen prispevek duhovnikov spodbujal opismenjevanje, neobičajno za Italijo tistih let, ter pospeševal oblike zadružništva, ki so bile prve te vrste v Italiji. Kljub težkim časom je pokrajina poznala veliko kulturno in cerkveno vitalnost, podpirali in širili pa so jo predvsem župniki. Tukaj so torej korenine, iz katerih se je hranila vera Albina Lucianija in s pomočjo katerih lahko razumemo njegovo krščansko rahločutnost, človeško in kulturno odprtost, pastoralno in socialno inteligentnost, ki so zaznamovali njegovo delo kot škofa, zatem kot beneškega patriarha in navsezadnje kot Petrovega naslednika.

Da je Albino Luciani prihajal iz tega majhnega beneškega kraja, je bilo za kardinale na konklavah leta 1978 pozitiven in pomemben element. Enoglasno so se odločili v skladu s cerkvenim načelom in torej za osrednjo lastnost škofa postavili to, da je pastir. Izbrali so pastirja gotove vere, ki je živel s čredo in za čredo, delil bolečino z ljudmi in na poseben način z revnimi in emigranti, duhovnike je spremljal na njihovi težki poti tistega časa in govoril z modrostjo. Kardinali z vsega sveta so torej želeli očeta, ki je bil močan v človeški modrosti in evangeljskih krepostih ter je imel izkušnje z ranami sodobnega človeka in zahtevami neizmerne množice emigrantov. Kot je zatrdil kardinal Parolin, izbrali so duhovnika, ki je veroval v moč molitve in bil zmožen izzvati brezbrižnost z ljubeznijo.

Iz evangeljske preprostosti je naredil svoje znamenje, objel je sestro revščino. A to ni bilo uboštvo populizma, ne romantični in paternalistični dogodek nekega skromnega gorskega duhovnika. Bilo je to zgodovinsko in eksistencialno uboštvo, ki se sprejme tudi z vzgojo in ki je za Lucianija imelo korenine v temelju starodavne Cerkve, ki je brez posvetnih zmag, ki je zgrajena po Kristusovem modelu in modelu njegove odločitve za uboge.

Kardinal Parolin je med drugim še izpostavil, da med osebnim in pastoralnim življenjem papeža Lucianija, med njegovo duhovno izkušnjo in vodenjem ni bilo ločitve. Njegovo pričevanje o krščanskem življenju je v popolnosti sovpadalo s tistim, kar je učil in kar je živel, z vsakodnevno zvestobo svoji poklicanosti. Od mladega duhovnika do papeža si je vedno prizadeval iskati bistvo evangelija kot edinstveno in neprekinjeno resnico, ki je onkraj vsake zgodovinske slučajnosti.