Papežev pogovor z jezuiti v Krakovu: Duhovno razločevanje

KRAKOV (četrtek, 25. avgust 2016, RV) – V soboto, 30. julija, ko je bil v Krakovu, se je papež Frančišek srečal s skupino poljskih jezuitov. Med okoli 40-minutnim srečanjem, ki se je odvilo v preprostem, domačem in prisrčnem ozračju na krakovski nadškofiji, je sveti oče pozdravil vsakega posebej izmed okoli tridesetih zbranih, nato pa je odgovoril na nekaj njihovih vprašanj. Celoten dialog je bil z današnjim dnem objavljen v jezuitski reviji Civiltà Cattolica. Direktor le-te je p. Antonio Spadaro, ki je bil med srečanjem na Poljskem osebno navzoč.

Cerkev mora rasti v sposobnosti duhovnega razločevanja
Na koncu pogovora je papež Frančišek poudaril pomen duhovnega razločevanja. Zbranim je posebej priporočil, da bi to modrost razločevanja, ki so jo sami prejeli iz Duhovnih vaj, posredovali semeniščnikom, s katerimi delajo. »Cerkev danes mora rasti v sposobnosti duhovnega razločevanja,« je zatrdil sveti oče. Nekateri načrti duhovniške formacije so v nevarnosti, da bi vzgajali v luči preveč nedvoumnih in jasnih idej, ter zatorej a priori delovali z omejitvami in strogo določenimi kriteriji, ne glede na konkretne situacije: »…to se mora narediti, tega se ne sme narediti …« Semeniščniki se tako, ko postanejo duhovniki, med spremljanjem življenja mnogih mladih in odraslih znajdejo v težavah. Številni namreč sprašujejo: »To se sme ali se ne sme?« In marsikdo iz spovednice odide razočaran. Ne zato, ker bi bil duhovnik slab, temveč ker duhovnik nima sposobnosti razločevati situacij, spremljati v pristnem razločevanju. »Ni bil deležen potrebne formacije,« je dodal papež in znova poudaril, da mora Cerkev danes rasti v sposobnosti razločevanja. Še zlasti duhovniki to zares potrebujejo za svoje poslanstvo.

Jezuit mora biti sposoben razločevati tako na področju Boga kot na področju hudiča
Zato je treba poučiti semeniščnike in duhovnike v formaciji, kajti zanje bo običajno, da jim bodo verniki zaupali, kar imajo na vesti. »Res je, da duhovno vodenje ni izključno duhovniška karizma, ampak tudi laiška. Toda, ponavljam, tega je potrebno naučiti predvsem duhovnike, v luči Duhovnih vaj jim je treba pomagati v dinamiki pastoralnega razločevanja, ki spoštuje pravico, a zna iti tudi onstran.« To je pomembna naloga Družbe Jezusove, je nadaljeval papež. Zatem je spomnil na neko misel p. Huga Rahnerja, ki je tako razmišljal kot pisal jasno. Govoril je, da bi moral biti jezuit »človek z nosom za nadnaravno«, kar pomeni, da bi moral biti obdarjen s čutom za božansko in peklensko v povezavi z dogodki človekovega življenja in zgodovine. Jezuit mora biti sposoben razločevati tako na področju Boga kot na področju hudiča. Zato sv. Ignacij v Duhovnih vajah prosi, da bi bil uveden tako v namene Gospoda življenja kakor v namene sovražnika človeške narave in njegove prevare. Kar je napisal, je resnično drzno, a ravno to je razločevanje!

Učiti razločevati v sivini
Bodoče duhovnike se ne sme formirati s splošnimi in abstraktnimi idejami, ki so nedvoumne in jasne, ampak jih je treba formirati za to prefinjeno razločevanje duhov, da bi osebam lahko zares pomagali v njihovem konkretnem življenju. Resnično je potrebno razumeti – je še poudaril papež Frančišek – da v življenju ni vse črno na belem ali belo na črnem: »Ne! V življenju prevladujejo sivi odtenki. Potrebno je torej učiti razločevati v tej sivini.«

Pogovor z mladimi, jezuitska univerza, papeževa odločitev za jezuite
Predhodna vprašanja, ki so jih jezuiti v Krakovu zastavili papežu, pa so se nanašala na mlade, univerzo in na njegovo odločitev za jezuite. Glede svojega načina pogovora z mladimi, je sveti oče najprej povedal, da vedno gleda v oči, ko govori. Mladi zastavljajo veliko vprašanj, ki so neposredna. Včasih tudi očitajo. Odgovoriti jim je vedno treba z resnico. Hočejo namreč resnico ali pa vsaj jasen »ne vem, kako ti odgovoriti«. Če jim odgovoriš z neko teorijo, so razočarani. Z njimi je treba biti neposredni. Papež Frančišek je povedal primer, kako ga je med kosilom v Krakovu eden izmed mladih vprašal, kaj mora reči prijatelju, da bi ta postal vernik. Včasih si mladi namreč želijo receptov. Takrat je treba biti pripravljeni »popraviti to držo zahtevanja receptov in takojšnjih odgovorov«. Papež mu je tako odgovoril: »Glej, zadnje, kar moraš narediti je, da karkoli rečeš. Začni delati nekaj. Potem te bo on (ali ona) vprašal za pojasnilo, kako živiš in zakaj.«

Glede vloge jezuitske univerze je sveti oče odgovoril, da mora le-ta stremeti h globalni formaciji, ne zgolj intelektualni, stremeti mora k formaciji celotnega človeka. Izziv je univerzo voditi po poti Duhovnih vaj. Resnica srečanja z osebami je nekaj odprtega in zahteva pustiti se interpelirati resničnosti. Jezuitska univerza mora biti obenem vključena v življenje Cerkve in naroda. Tudi to je namreč resničnost. Posebna pozornost mora biti namenjena odrinjenim na rob, obrambi tistih, ki potrebujejo varstvo. Slednje vključuje izražanje družbenega nauka Cerkve, ki je jasen. Liberalistična miselnost, ki človeka umika iz središča, kamor postavlja denar, ni naša, je še poudaril papež. 

O svoji odločitvi za Družbo Jezusovo pa je sveti oče nazadnje povedal, da je dozorela sama. Ko je vstopil v semenišče, je že imel redovniški poklic, a njegov spovednik v tistem času ni bil naklonjen jezuitom. Poleg tega so mu bili všeč tudi dominikanci in njihovo intelektualno življenje. Ko pa je kasneje zbolel in je imel operacijo pljuč, je sedanjemu papežu duhovno pomagal neki drugi duhovnik. Spominja se, da ko je v nadaljevanju prvemu duhovniku povedal, da bo vstopil k jezuitom, le-ta tega ni dobro sprejel. A Gospod je poskrbel za ironijo, da je nekaj let kasneje, v prvem letniku teologije, tonzuro prejel prav po rokah tega duhovnika, ki je vmes postal škof in je ravno takrat nadomeščal pomožnega škofa Buenos Airesa, ki bi sicer moral voditi obred, a je zbolel. Tako sta se pobotala.