Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 22. nedeljo med letom

Sir 3,17-18.20.28-29
Sin, v krotkosti izvršuj svoja dela,
in boš bolj priljubljen kot darežljiv človek.
Čim večji si, tem bolj bodi ponižen,
in našel boš milost pri Gospodu.
Zakaj silna je Gospodova moč,
in ponižni ga poveličujejo.
Za naduteževo rano ni zdravila,
v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije.
Srce pametnega pa bo razmišljalo modre izreke,
pazljivo uho je želja modrega.

Heb 12,18-19.22-24
Niste se namreč približali dotakljivemu in gorečemu ognju in mraku in temi in viharju in donenju trobente in glasu besed, za katerega so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne izreče nobena beseda več. Vi pa ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, slovesnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, zapisanih v nebesih; in Bogu, sodniku vseh; in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu in krvi kropljenja, ki je bolj zgovorna kakor Abelova.

Lk 14,1.7-14
Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Odstopi prostor temu!‹ Takrat se boš začel osramočen presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je rekel: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne svojih prijateljev ne svojih bratov ne svojih sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ambrož pravi: »Jezusa je povabil nek krajevni dostojanstvenik, da bi »jedel kruh« na sobotni predpraznični večer. Ob tej priložnosti je storil čudež ter gostitelju in povabljenim, ki so bili predvsem farizeji, za njih dobro jim namenil nauk.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Jezusova navodila gostom ob mizi se tičejo ponižnosti, torej daru podarjenem tistim, ki hodijo za njim. Vabi torej farizeje, da ga posnemajo s skromnim in hvalevrednim življenjem, ne pa da hitijo za svetno slavo, kakor se to vidi na pojedini.« Sv. Avguštin dodaja: »Jezus jasno loči med tistimi, ki so ponižni ter tistimi, ki so ošabni.« Sv. Benedikt pojasnjuje: »Jakobova lestev s svojo možnostjo, da se po njej vzpenja in spušča, predstavlja takšen način življenja, po katerem smo povišani ali ponižani.« Sv. Irenej Lyonski razlaga: »Jezus nakaže, da deliti pojedino z obrobnimi, prinaša blagoslov, če ti ti ne morejo povrniti tega in doda, da bo vsak prejel povračilo pri zadnji večerji, ko bo revež sedel za mizo s pravičnim.« Sv. Avguštin še doda: »Ponižnost je v Jezusovem nauku znamenje mesijanske dobe, torej ponižnost, ki jo zaznamuje izpoved grehov.«

Misli Benedikta XVI.
V evangeliju današnje nedelje srečamo Jezusa za mizo v hiši prvaka med farizeji. Ko je opazil, da si povabljeni izbirajo prva mesta za mizo, jim je povedal priliko, ki se dogaja med svatbo. Gospod nam ne želi dati poduk o obnašanju, niti o hierarhiji oblastnikov. On vztraja pri tistem odločilnem, ki je ponižnost: »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Ob tej priliki lahko na nekem globljem nivoju pomislimo na odnos med človekom in Bogom. 'Zadnje mesto' pravzaprav predstavlja stanje človeštva, ki ga je ponižal greh, stanje iz katerega ga lahko reši samo učlovečenje Edinorojenega Sina. Zato je Kristus na svetu zasedel zadnje mesto – križ – in ravno s to korenito ponižnostjo nas je odrešil in nam nenehno pomaga.

Na koncu prilike Jezus predlaga prvaku farizejev naj ne vabi za mizo ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, ampak povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, ki ti ne morejo povrniti, da bo to res zastonjsko. Resnično povračilo bo dal na koncu Bog, ki vlada svetu. Mi Bogu lahko pomagamo samo s tistim, kar lahko in dokler nam On da moči. Ponovno vidimo v Kristusu zgled ponižnosti in zastonjskosti: od njega se učimo potrpežljivosti med skušnjavami, krotkosti med žalitvami, poslušnost Bogu med bolečino, v pričakovanju Njega, ki nas je povabil, da nam reče: ›Prijatelj, pomakni se više!‹, kajti resnična dobrina je biti ob Njem.