Papež ameriški celini: V današnjo družbeno stvarnost prinašati usmiljenje

VATIKAN (sobota, 27. avgust 2016, RV) – Papež Frančišek je poslal video sporočilo udeležencem jubileja Usmiljenja ameriške celine, ki od 27. do 30. avgusta poteka v kolumbijski prestolnici Bogota. Srečanja se poleg škofov, duhovnikov, posvečenih oseb in laikov iz 22 držav Latinske Amerike in Karibov udeležujejo tudi delegati iz Kanade in ZDA ter predstavniki Svetega sedeža.

Gospod se me je usmilil
Papež za izhodišče sporočila vzame Pavlove besede iz prvega poglavja Prvega pisma Timoteju (glej 1 Tim 1,12-16). Jezus Kristus je prišel na svet, da bi rešil grešnike, med katerimi se ima  Pavel za najslabšega. Dobro se zaveda samega sebe, ne skriva svoje preteklosti ne sedanjosti. A kljub vsem njegovim grehom, se ga je Gospod usmilil.

In te besede papež Frančišek postavi v ospredje svojega razmišljanja: »Prejeli smo usmiljenje.« Ob vseh naših grehih, omejitvah, neuspehih, vsakokrat, ko smo padli, nas je Jezus pogledal, se nam približal in nam ponudil roko, izkazal nam je usmiljenje. Meni, tebi, vsem. »Vsak med nami lahko pomisli in se spomni, koliko krat je Gospod obrnil svoj pogled na nas, se nam približal in se nas usmilil. Vsakokrat ko je Gospod še naprej zaupal v nas, ko je stavil na nas,« pravi papež in pripomni, da je to tisto, kar Pavel imenuje »zdrav nauk«: prejeli smo usmiljenje. Povabi, da v tem času jubileja premislimo, kako nam je na življenjski poti Gospod bil vedno blizu in se nas je usmilil; premislimo, da bi se spomnili svojih grehov in ne domnevnih koristi, da bi rasli v ponižnem in iskrenem zavedanju, kolikokrat smo se oddaljili od Boga – mi, ne nekdo drug, ne oseba ob nas – in bi še enkrat ostali presenečeni nad Božjim usmiljenjem. To je po Frančiškovih besedah sporočilo, ki je očitno, sijoče in brez praznih besed.

Za Pavla je odnos z Jezusom zapečaten z načinom, kako Jezus ravna z njim. Daleč od neke ideje, želje, teorije, še manj ideologije, je usmiljenje konkreten način dotikanja nezmožnosti vzpostavljanja vezi z drugim, postajati bolj blizu drugim. »Je konkreten način, da srečamo osebe tam, kjer se nahajajo,« pojasni papež. »Je način, ki nam pomaga dati vse od sebe, da bi se drugi čutili negovane, ne da bi pri tem mislili, kako je že bila izrečena zadnja beseda o njihovem življenju. Negovani na način, da bi se tisti, ki se čutijo zmečkane pod težo grehov, lahko čutili dvignjeni pri prejemanju nove možnosti. Daleč od tega, da bi bila zgolj lepa beseda, je usmiljenje konkretno dejanje, po katerem Bog poskuša vstopiti v odnos z lastnimi otroki.«

Od srca do rok
Pavlov Bog daje prosto pot delovanju, ki izhaja iz srca in prispe do rok; je delovanje tistega, ki ga ni strah biti bližnji, dotakniti se, pobožati, brez pohujševanja, brez obsojanja, brez zapuščanja. Je način ravnanja, ki postane meso v življenju oseb.

Da bi razumeli in sprejeli, kaj Bog dela za nas – pri ter papež izpostavi da je to Bog, ki ne razmišlja, ne ljubi in ne deluje iz strahu, ampak nam zaupa in nas čaka, da bi postali zmožni spremembe –, mora preiti na naš način delovanja. Pojdi in tudi ti delaj tako, ponavlja Jezus. Kaj bo prevladalo: upanje na spremembo ali strah? »Edini rezultat, ki izvira iz strahu,« razlaga papež, »je delitev, ločitev, poskus, da bi s kirurško natančnostjo ločili eno stran od druge, ustvarili lažne gotovosti in torej zgradili zidove. Delovati na osnovi upanja na spremembo in spreobrnjenja pa opogumlja in bodri, zre v prihodnost, ustvarja kraje priložnosti in nam pomaga napredovati. Delovati iz strahu vodi v obtoževanje, kaznovanje. Delovati na osnovi upanja na spremembo pa nas vnaprej pripravlja za zaupanje, učenje, za opomoči si, pri tem pa neprestano ustvarjati nove priložnosti.« Koliko krat? Sedemdesetkrat sedemkrat, odgovarja Frančišek.

Poudarja, da takšen način obravnavanja oseb z usmiljenjem vedno prebuja ustvarjalnost. Poudarek se naredi na obrazu osebe, na njenem življenju, njeni zgodbi in njenem vsakdanjem bivanju. To delovanje ni neločljivo vezano na nek model, ne obstaja recept; a potrebna je zdrava svoboda duha, zaradi katere lahko razumemo, kaj je bolje za drugega. To po papeževih besedah vpleta vse naše sposobnosti in darove; spodbuja nas, da stopimo izza svojih zidov. »Delovati na osnovi upanja na spremembo je stalni način premišljevanja, ki naše srce pripravi na utripanje, naše roke pa na delovanje,« še enkrat poudari sveti oče.

Duhovni Alzheimer in separatistična logika
V nadaljevanju opozori na nevarnost, da bi se nad Božjim načinom delovanja lahko počutili ogorčene, kakor se je to zgodilo s starejšim sinom v priliko o izgubljenem sinu. Pohujševanje doleti vsakega in je skoraj avtomatično, do njega pa pride, kadar nastopi »duhovni Alzheimer«: ko pozabimo, kako je Gospod ravnam z nami, ko začnemo soditi in predalčkati osebe. Prevzame nas »separatistična logika«, ki nas, ne da bi se zavedali, pripelje do še večjega ločevanja naše družbene in skupnostne stvarnosti. Razkosavamo sedanjost, tako da ustvarjamo skupine. Skupine dobrih in slabih, svetih in grešnikov. »Ta izguba spomina postopoma povzroči, da pozabimo najdragocenejšo stvarnost, ki jo imamo, in najčistejši nauk, ki ga moramo varovati. Najdragocenejša stvarnost in najčistejši nauk. Četudi smo vsi grešniki, nas Gospod ni nikoli nehal obravnavati z usmiljenjem.«

Frančišek poudari, da »usmiljenje ni neka teorija, s katero mahamo«, ali o njem govorimo, ker je to v jubileju moderno: ni teorija, s katero mahamo, da bi tako poželi aplavze za svojo ustrežljivost. Prej je »zgodovina grehov, ki se je je treba spominjati«. Katerih grehov? Naših, mojih, vaših. In je »zgodovina ljubezni, ki jo je treba slaviti«. Katere ljubezni? »Ljubezni Boga, ki mi je izkazal usmiljenje.«

V krvavečo družbo prinašati usmiljenje
Papež Frančišek spregovori o današnji kulturi, ki je razkosana kultura, kultura odmetavanja. Na robu pušča stare, otroke in etnične manjšine, ki jih ima za nevarnost; ki išče blagostanje nekaterih in povečuje trpljenje mnogih drugih. Kultura, ki ni sposobna spremljati mladih pri njihovih sanjah, ampak jih omamlja s praznimi obljubami o sreči in skriva živi spomin, ki ga predstavljajo ostareli. Kultura, ki je porazgubila modrost staroselskih ljudstev in se je pokazala nesposobna poskrbeti za bogastva njihove zemlje.

Živimo v družbi, ki povzroča rane, v kar nihče ne dvomi, je oster papež. »Živimo v družbi, ki krvavi, in ceno teh ran na koncu običajno plača tisti, ki je najranljivejši. A ravno v to družbo, v to kulturo nas pošilja Gospod. Pošilja nas in nas spodbuja, da prinesemo balzam njegove navzočnosti. Pošilja nas z eno samo nalogo: skrbeti drug za drugega z usmiljenjem.«  Da bi bili blizu tisočim nezaščitenim osebam, ki blodijo po ameriški zemlji, ter jim ponudili drugačen način ravnanja z njimi. To je nov način, ki si prizadeva, da bi se naš način povezovanja z drugimi navdihoval pri tistem, ki ga je sanjal Bog; način ravnanja z drugimi, ki temelji na spominu, da smo vsi mi prišli od daleč kot Abraham in da smo vsi bili odpeljani s krajev suženjstva kot izraelsko ljudstvo.

Biti usmiljeni do Božjega ljudstva
Vse povedano je po Frančiškovem prepričanju povezano s katehezami, s semenišči, z župnijskimi strukturami in s pastoralnimi načrti, z misijonarskim delovanjem, s srečanji članov klera in tudi z načinom razvijanja teologije. Povezano je z učenjem, kako se kaže usmiljenje. »Izkazovati usmiljenje med nami kot škofi, duhovniki in laiki. V teoriji smo mi 'misijonarji usmiljenja', četudi smo pogosto boljši v slabem kot pa v dobrem ravnanju. Kolikokrat v naših semeniščih nismo navdihovali, spremljali in spodbujali pedagogike usmiljenja in nismo učili, da je srce pastoralnega dela v izkazovanju usmiljenja. Biti pastirji, ki skrbijo, ne pa slabo ravnajo,« se papež obrne na škofe in duhovnike ter nadaljuje: »Še posebej danes smo poklicani pokazati usmiljenje svetemu in zvestemu Božjemu ljudstvu – to razume usmiljenje, saj ima dober spomin –, osebam, ki so prišle v naše skupnosti s svojim trpljenjem, žalostjo in bolečino. A tudi tistim osebam, ki niso dosegle naših skupnosti in so prav tako ranjene z dogodki zgodovine ter upajo, da bodo našle usmiljenje.«

Doživeti usmiljenje, da bi lahko bili usmiljeni
Usmiljenje se naučimo z izkušnjo, predvsem v svojih lastnih življenjih, pravi papež Frančišek ob koncu video sporočila. »Ko ga doživljamo, se učimo, da ima Bog še naprej zaupanje v nas in nas kliče, da bi bili njegovi misijonarji; da nas stalno pošilja naprej, da bi skrbeli za svoje brate in sestre, kakor je on poskrbel za nas.« Usmiljenja se naučimo, ker nam naš Oče še naprej odpušča. Naši ljudje so doživeli že dovolj trpljenja v svojem življenju in ne potrebujejo, da jim mi dodajamo še dodatno trpljenje. »Naučiti se izkazovati usmiljenje pomeni učiti se od učitelja, kako postati bližnji, ne da bi se bali odrinjenih in tistih 'omadeževanih' in zaznamovanih z grehom. Naučiti se moramo držati svojo roko proti tistemu, ki je padel, ne da bi se bali, kaj bodo rekli ljudje. Kakršna koli skrb brez usmiljenja postane napačna skrb. Izziv bo okrepiti poti upanja, poti, ki spodbujajo dobro skrb in odsevajo usmiljenje,« sklene sveti oče.