Papež med katehezo posvaril pred vero ''naredi sam''

VATIKAN (sreda, 7. september 2016, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco na Trgu svetega Petra govoril o ovirah, ki jih kristjani lahko postavljamo usmiljenemu delovanju Boga Očeta, ter posvaril pred vero »naredi sam«, ki podobo Boga prikroji posameznikovim željam. Izhodišče kateheze je bil odlomek iz začetka 11. poglavja Matejevega evangelija (Mt 11,2-6). Kot je pojasnil sveti oče, nam evangelist želi pomagati, da bi globlje vstopili v Jezusovo skrivnost ter dojeli njegovo dobroto in njegovo usmiljenje.

Jezusov način delovanja ne ustreza Janezovim pričakovanjem
Prizor, o katerem nam poroča evangelist Matej, je naslednji: Janez Krstnik, ki je bil v zaporu, pošlje svoje učence k Jezusu z zelo jasnim vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3). Krstnik je z velikim nemirom čakal Mesijo. Med svojim oznanjevanjem ga je opisal zelo dramatično: kot razsodnika, ki bo navsezadnje le vzpostavil Božje kraljestvo in očistil svoje ljudstvo, s tem pa tudi nagradil dobre in kaznoval hudobne. Takole je oznanjal: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj« (Mt 3,10). Zdaj pa, ko je Jezus začel svoje javno poslanstvo z drugačnim slogom, Janez trpi; spopada se z dvojno temo: temo ječe in temo srca, saj ne razume tega Jezusovega sloga; vedeti hoče, ali je res On Mesija ali morajo čakati drugega.

Jezus je konkretno orodje Očetovega usmiljenja
Na prvi pogled Jezusov odgovor ne ustreza Krstnikovemu vprašanju. Jezus namreč pravi: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj« (Mt 11,4-6). Jezusov namen tu postane jasen. Odgovori, da je »konkretno orodje Očetovega usmiljenja, ki gre vsem naproti, jim prinaša tolažbo in rešitev ter na ta način izraža Božjo sodbo. Slepim, hromim, gobavim, gluhim je povrnjeno dostojanstvo in niso več izključeni zaradi svoje bolezni; mrtvi bodo ponovno zaživeli, medtem ko je revnim oznanjena vesela novica.« In ta tudi postane povzetek Jezusovega delovanja, ki na ta način naredi vidno in otipljivo samo delovanje Boga.

Ne kaznovanje, ampak povabilo k spreobrnjenju
Sporočilo, ki ga Cerkev dobi iz te pripovedi o Kristusovem življenju, je zelo jasno, je zatrdil papež Frančišek: »Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi kaznoval grešnike, in ne da bi uničil hudobneže. Namesto tega jim je oznanjeno povabilo k spreobrnjenju, da bi videli znamenja božje dobrote in bi tako lahko ponovno našli pot nazaj.« Kot pravi Psalm: »Če boš pozoren na krivde, o Gospod, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali« (Ps 130,3-4).

»Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj«
Pravičnost, ki jo je Krstnik postavljal v središče svojega oznanjevanja, se v Jezusu kaže najprej kot usmiljenje. Janezovi dvomi napovedujejo zbeganost, ki jo bo Jezus tudi v prihodnje izzval s svojimi dejanji in besedami. Sedaj lahko razumemo Jezusov odgovor: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj« (Mt 11,6). Kot je pojasnil papež, spotakniti se pomeni oviro. Jezus zato opozori na neko posebno nevarnost: če so ovira za verovanje predvsem njegova dela usmiljenja, to pomeni, da obstaja napačna podoba o Mesiji. Blagor namreč tistim, ki ob Jezusovih dejanjih in besedah slavijo Očeta, ki je v nebesih.

Ko človek gradi svojo podobo o Bogu
Jezusovo opozorilo je vedno aktualno: človek tudi danes gradi podobe o Bogu, ki mu preprečujejo, da bi okušal njegovo resnično navzočnost. Nekateri si izrežejo vero »naredi sam«, ki Boga skrči na omejen prostor lastnih želja in prepričanj. Vendar pa takšna vera ne pomeni spreobrnjenja h Gospodu, ki se razodeva, ampak mu preprečuje, da bi izzval naše življenje in našo vest. Spet drugi »omejijo Boga na neresničnega idola«; njegovo sveto ime uporabljajo za upravičevanje lastnih interesov ali celo sovraštva in nasilja. Spet za druge pa je Bog samo »psihološko zavetje, kjer se pomirijo v težkih trenutkih«: tukaj gre za vero, ki je upognjena sama vase, neprepustna za moč usmiljene Jezusove ljubezni, ki spodbuja proti bratom. Nekateri imajo Kristusa samo za »dobrega učitelja etičnega nauka, enega med mnogimi v zgodovini«. In navsezadnje, so tudi takšni, ki »dušijo vero v popolnoma intimnem odnosu z Jezusom, ko odstranijo njegovo misijonarsko spodbudo, ki lahko preoblikuje svet in zgodovino«.

… da bomo znamenja in orodja usmiljenja
»Mi, kristjani verujemo v Boga Jezusa Kristusa,« je ob sklepu kateheze dejal papež Frančišek, »njegova želja pa je, da rasemo v živi izkušnji njegove skrivnosti ljubezni. Zavzemimo se torej, da ne bomo postavljali nobene ovire usmiljenemu delovanju Očeta; prosimo za dar velike vere, da bomo postali znamenja in orodja usmiljenja.«