Papeževa kateheza: Pridite k meni, vzemite moj jarem, učite se od mene

VATIKAN (sreda, 14. september 2016, RV) – V središču današnje kateheze so bile Jezusove besede: »Pridite k meni«, »Vzemite moj jarem«, »Učite se od mene«. Papež Frančišek je dejal, naj se jih spomnimo v trenutkih utrujenosti in razočaranja, ter opogumil, naj si ne pustimo ukrasti veselja in upanja. Jezusovo usmiljenje in njegova tolažba sta namreč vedno z nami.

V času jubileja smo večkrat premišljevali o tem, da se Jezus izraža z edinstveno nežnostjo, ki je znamenje Božje navzočnosti in dobrote. Med današnjo avdienco pa se je bral odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem Jezus pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili … učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28-29). Gospodovo povabilo je presenetljivo: preproste in s težkim življenjem obremenjene osebe kliče, naj mu sledijo, in jim obljublja, da bodo v njem našle počitek in tolažbo. Vabilo je izraženo v velelni obliki, je pojasnil papež in preostanek kateheze posvetil razlagi naslednjih treh Jezusovih povabil: »pridite k meni«, »vzemite moj jarem«, »učite se od mene«.

»Pridite k meni«
»Pridite k meni.« Ko se Jezus obrne na tiste, ki so utrujeni in obremenjeni, se predstavi kot Služabnik Gospodov, ki je opisan v knjigi preroka Izaije: »Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal trudne krepiti z besedo« (Iz 50,4). Evangelij k tem obteženim osebam pogosto dodaja tudi uboge in male. To so tisti, ki se ne morejo zanesti na lastna sredstva in ne na pomembna prijateljstva. Zaupajo lahko edino v Gospoda. Zavedajo se svojega nizkega in nesrečnega položaja, znajo biti odvisni od Gospodovega usmiljenja in od njega pričakujejo edino možno pomoč. V Jezusovem povabilu končno najdejo odgovor na svoja pričakovanja: postanejo njegovi učenci in dobijo obljubo, da bodo našli počitek za vse življenje. Ta obljuba je na koncu evangelija razširjena na vse ljudi. »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence,« pravi Jezus apostolom (Mt 28,19).

Po vsem svetu romarji, ki sprejemajo povabilo k obhajanju tega milostnega jubilejnega leta, prestopajo vrata usmiljenja, ki so odprta v katedralah, svetiščih, bolnišnicah, zaporih, da bi našli Jezusa in počitek, ki ga samo On lahko da. Ta pot izraža spreobrnjenje vsakega učenca, ki se odloči za hojo za Jezusom. »Spreobrnjenje pa je vedno v tem, da odkrijemo Gospodovo usmiljenje, ki je neskončno in neizčrpno,« je poudaril papež. Ko prestopimo sveta vrata, izpovemo, da »je ljubezen navzoča na svetu in da je ta ljubezen močnejša od vsake vrste zla, v katerega so človek, človeštvo in svet vpleteni«, je navedel besede Janeza Pavla II.

»Vzemite moj jarem«
Drugo Jezusovo povabilo pravi: »Vzemite moj jarem.« V kontekstu zaveze svetopisemsko izročilo uporablja podobo jarma za ponazoritev tesne povezanosti ljudstva z Bogom ter podvrženost njegovi volji, ki je izražena v Postavi. V razpravi s pismouki in učitelji postave Jezus položi na svoje učence svoj jarem, v katerem Postava dobi svojo izpolnitev. Naučiti jih želi, da bodo Božjo voljo odkrili preko njegove osebe: po Jezusu, ne po zakonih in hladnih predpisih. Jezus »je v središču njihovega odnosa z Bogom, je v srcu odnosov med učenci in se daje kakor življenjska opora za vsakega«. Vsak učenec, ko sprejme »Jezusov jarem«, na ta način vstopi v občestvo z Njim ter postane del skrivnosti njegovega križa in njegove usode zveličanja.

»Učite se od mene«
 In še tretji Jezusov velelnik: »Učite se od mene.« Kot je zatrdil Frančišek, Jezus svojim učencem pokaže pot spoznanja in posnemanja. »Ni učitelj, ki bi drugim strogo nalagal bremena, ki jih sam ne nosi. Obrne se na ponižne, na male, na uboge, ker je on sam postal mali in ponižen. Razume uboge in trpeče, ker je On sam ubog in preizkušan z bolečino. Da bi rešil človeštvo, Jezus ni prehodil lahke poti. Nasprotno, njegova pot je bila boleča in težka.« Kakor spominja Pismo Filipljanom: »Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). Jarem, ki ga nosijo ubogi in zatirani, je isti jarem, ki ga je najprej nosil Jezus: in zato je lahek jarem. Na ramena si je naložil bolečine in grehe celotnega človeštva. Za učenca torej prejeti Jezusov jarem pomeni prejeti njegovo razodetje in ga sprejeti: v Njem si je Božje usmiljenje naložilo uboštva ljudi in tako vsem dalo možnost rešitve.

Sveti oče je pojasnil, da je Jezus vse to lahko govoril, ker je postal vse vsem, vsem je bil blizu, bil je pastir med ljudmi, med ubogimi, vse dni je delal z njimi. Jezus ni bil nek princ. In za Cerkev je grdo, kadar pastirji postanejo princi, se oddaljijo od ljudi in od najbolj ubogih – to ni Jezusov duh. Takšne pastirje je Jezus grajal in zanje ljudem govoril, naj sicer storijo to, kar jim pravijo, a ne tistega, kar počnejo.

Živeti usmiljenje, da bi bili orodja usmiljenja
»Dragi bratje in sestre, tudi za nas pridejo trenutki utrujenosti in razočaranja. Takrat se spomnimo teh Gospodovih besed, ki nam dajejo veliko tolažbe in nam pomagajo videti, ali svoje moči porabljamo za dobro. Včasih namreč naša utrujenost nastane zato, ker smo zaupanje položili v stvari, ki niso bistvene, ker smo se oddaljili od tistega, kar je v življenju zares vredno. Gospod naj nas nauči, da mu bomo brez strahu sledili, kajti upanje, ki ga polagamo vanj, ne bo razočaralo. Poklicani smo torej, da se od njega učimo, kaj pomeni živeti usmiljenje in tako biti orodja usmiljenja. Živeti usmiljenje, da bi bili orodja usmiljenja,« je ponovil papež. Živeti usmiljenje pomeni čutiti, da potrebujemo Jezusovo usmiljenje, da potrebujemo odpuščanje in tolažbo, in to s strani Jezusovega usmiljenja.

Imeti pogled usmerjen na Božjega Sina nam daje razumeti, koliko poti še moramo opraviti. Obenem pa nas to navdaja z veseljem, saj vemo, da hodimo z Njim in nismo sami. »Pogumno, torej, pogumno! Ne pustimo si vzeti veselja, da smo Gospodovi učenci,« je opogumljal papež. »Pusti, da te vodi Gospod, odpri svoje srce, začuti nad sabo njegov pogled in njegovo usmiljenje. In tvoje srce se bo napolnilo z veseljem, z veseljem odpuščanja, če boš le prosil odpuščanje. Ne pustimo si ukrasti upanja, da živimo to življenje skupaj z Njim in z močjo njegove tolažbe.«