2016-09-17 14:51:00

Blažena Elizabeta Sanna. Kardinal Amato: Ženska usmiljenja


ITALIJA (sobota, 17. september 2016, RV) – »Elizabeta je bila ženska usmiljenja. Njeno življenje je bilo nenehno udejanjanje telesnih in duhovnih del usmiljenja.« Tako je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, opredelil Elizabeto Sanno, ki je bila danes prišteta med blažene Cerkve v Italiji. Beatifikacija je potekala v kraju Codrongianos na Sardiniji. Nova blažena je bila laikinja, vdova, mati sedmih otrok, frančiškanska tretjerednica, ki je živela med letoma 1788 in 1857.

Rojena je bila v Codrongianosu. Pri sedmih letih ji je po epidemiji ošpic kot posledica bolezni ostala delna invalidnost, zaradi katere ni mogla več dvigniti rok, da bi si lahko sama umila obraz ali se počesala. Čeprav jo je privlačilo redovno življenje, je sledila želji matere in se je odločila za poroko. Poročila se je leta 1807. Po moževi smrti leta 1825 je Elizabeta še naprej skrbela za otroke in gospodarila z imetjem svoje premožne družine. Leta 1831 se je podala na romanje v Sveto deželo, a ker ji je bila pot onemogočena, se je ustavila v Rimu, od koder se ni več nikoli vrnila domov. Tako so ji zaradi bolezni srca svetovali zdravniki. V Rimu je ostala 25 let. Vse do smrti je bilo njeno delo molitev in obiskovanje ubogih ter bolnih.

Če kdo pride k meni in daje prednost … otrokom, ne more biti moj učenec
Kardinal Amato dodaja, da je glede na današnjo mentaliteto seveda presenetljiv podatek o njeni oddaljitvi od otrok. Vendar pa je v času bivanja v Rimu dobivala pomirjujoče novice o njihovem razvoju in formaciji. Odraščali so na domu njenega brata, duhovnika Antonia Luigija. Poleg tega jo je tudi sv. Vincenc Pallotti opogumljal z besedami, ki so ji dajale vedrino duha. Tako je lahko končno zaživela poklicanost, da se povsem posveti Bogu. Spomniti se moramo Jezusovih besed: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26).

Bog ji je bil najdražji
Elizabete Sanne od Božje ljubezni niso ločili ne domovina, ne družina in ne življenjske bridkosti. Od Boga je prišel navdih, da poroma v Sveto deželo in da za zmeraj ostane v Rimu. Ni šlo za samovoljni nagon, temveč za resno poklicanost, ki so jo pretresli in odobrili modri ter previdni duhovni očetje. Priče o novi blaženi zatrjujejo, da ji je bil Bog dražji kakor vse zemeljske dobrine skupaj in kakor katerakoli ljubljena oseba. »Zaradi ljubezni do Boga je premagala nasprotovanja, govorice, žalitve in predvsem greh. Zlo ni prodrlo v njeno srce, ki se je grehu izogibalo kakor se otroci bojijo teme.« Pogosto se je zatekala k evharistiji in Najsvetejšemu. Včasih je prisostvovala tudi petim ali šestim mašam na dan.

Ženska usmiljenja
Bila je ženska vsakdanje evharistične adoracije. To duhovno gorečnost pa je prelivala v ljubezen do bližnjega. In sicer s srcem, ki je bilo odprto za vse, s svetovanjem in služenjem. V Rimu je bila dobro znana njena razpoložljivost za vse, ki so se nanjo obračali, za plemiške ali navadne ljudi, prijatelje ali sovražnike, bogate ali revne, Rimljane ali tujce, velike ali majhne. Njene besede so prinašale mir v družine in utrjevale slogo med zakonci. Ta »ženska usmiljenja« je navkljub mrazu, naporu hoje ali otrplim rokam hodila v bolnišnice ali zasebne hiše, da bi pomagala bolnim. Miloščino, ki jo je prejemala, je dajala drugim. Ni se vznemirjala zaradi prejetih žalitev. Ni dovolila, da bi se slabo govorilo o drugih. Molila je in spodbujala k molitvi za obsojene na smrt. Ko je umrla, v svojem bednem stanovanju v bližini vatikanske bazilike, so ljudje med seboj šepetali: »Umrla je svetnica, ženska, ki je vedno molila v baziliki sv. Petra.«








All the contents on this site are copyrighted ©.