Msgr. Tomasi o solidarnosti kot izzivu v procesu evropske integracije

KRAKOV (sreda, 21. september 2016, RV) – Evropska solidarnost, izziv migracij: to je naslov predavanja msgr. Silvana Marie Tomasija, apostolskega nuncija in člana Papeškega sveta za pravičnost in mir, med XVI. mednarodno konferenco o vlogi katoliške Cerkve v procesu evropske integracije, ki se 21. in 22. septembra odvija v Krakovu na Poljskem.

Izhajajoč iz opažanja, da je Evropska unija danes v krizi, je msgr. Tomasi spomnil na besede papeža Frančiška, ko je prejel nagrado Karla Velikega: »Evropa, raje kakor da brani prostor, je poklicana biti mati, ki rojeva razvoj.« Razširjen pojav migracij je nedvomno postal katalizator, ki osvetljuje strukturalne krivice v svetu in razkrojevalne frustracije v državah Evropske unije. V obeh primerih je ravno pomanjkanje solidarnosti in zanimanja za skupno dobro tisto, kar onemogoča možnost razvoja in integracije. Msgr. Tomasi je nadalje izpostavil besede papeža Leona XIII., zapisane že leta 1891 v okrožnici Rerum Novarum. In sicer, da bi ljudje ostali v deželi, v kateri so bili rojeni, nihče svoje države ne bi zamenjal za tujo, če bi mu njegova zagotavljala sredstva za dostojno preživetje in srečno življenje.

Vendar pa številke zgovorno pričujejo o drugačni situaciji v svetu. Med drugim je leta 2015 v Evropsko unijo vstopilo milijon in 200 tisoč prosilcev za azil. Število oseb, ki je moralo prisilno zapustiti svoje domove, je preseglo 65 milijonov. Med njimi je več kot 21 milijonov beguncev in polovica le-teh je mladoletnih. 10 milijonov oseb je brez državljanstva in s tem brez dostopa do temeljnih pravic. 250 milijonov ljudi prebiva in dela v tuji državi. Visoko je tudi število v migracije vpletenih otrok, ki se giblje okoli 50 milijonov, izmed katerih je več kot polovica morala zbežati pred nasiljem in negotovostjo.

»Migracije so v srcu zgodovine in ostajajo sestavni del našega globaliziranega sveta,« je poudaril msgr. Tomasi. Dolgoročno prinesejo korist vsem, tako izvornim kot ciljnim državam, pa tudi samim migrantom in beguncem. Vseeno pa je v Evropi vpliv pojava očitno drugačen, razumljen je celo kot grožnja. Migranti evropsko družbo in institucije izzivajo, da bi se pogumno zavezali k prizadevanju za pravičnejši mednarodni ekonomski red, za razvoj in za oblike sobivanja, ki bi vključevalo spoštovanje do vsakogar ter obenem spoštovanje zahtev zakonitosti znotraj procesa integracije. Pojav izziva evropsko sposobnost, da poskrbi za razumno sprejemanje in gostoljubnost. Prisilno premikanje tolikih ljudi namreč predstavlja »rdečo luč na alarmu«, ki pravi, da »gre v svetu nekaj narobe«. Ne moremo zapirati oči pred odgovornostjo, ki je tudi naša. In navsezadnje, kultura sprejemanja ne pomeni odpovedi našemu načinu življenja.

Gre za miroljubno sobivanje in medsebojno izmenjavo notranjih bogastev. Le tako Evropa lahko postane dom za vse, vsaka oseba je sprejeta in nihče ne trpi diskriminacije, vsakdo je obravnavan odgovorno in tudi živi odgovorno, vsi skupaj, kakor člani iste velike družine. Če izgine življenjski način, ki ga navdihuje krščansko sporočilo, postane integracija problematična. Tujec mora biti priznan v njegovem dostojanstvu in kot enakovreden član naše človeške družine, partner v razvoju skupnostne identitete. Msgr. Tomasi je sklenil s poudarkom, da se Evropska unija lahko premakne naprej naproti prihodnosti »po dveh kolesnicah, ki sta solidarnost in skupno dobro«. To so namreč njene krščanske korenine, ki skrbijo za vitalno prehrano, nujno za njen obstoj. Tehnično znanje, ekonomski sporazumi in trgovski dogovori so koristni in tudi nujni, toda ne zadostni. Vključena mora biti duhovna razsežnost.